80-letni Henrik Fužir iz oranžno-bele hiše, ki jo je avgusta lani odnesla pobesnela Meža, je okleval, ali bi se tiste usodne noči pred letom dni sploh spominjal. Hiša, ki je ni več, je bila njegov dom, v katerega je vlagal veliko dela, časa in energije. Tam je živel z ženo, otrokoma in njunima družinama. Po letu dni družina Fužir novega doma še vedno nima, a prav v teh dneh so prejeli cenitev, s katero so zadovoljni. "Moja največja želja je, da bi si lahko ustvarili nov dom. Da bi lahko užival, kolikor še imam let," za N1 pove Henrik Fužir. Fotografije njihove hiše, ki jo je pogoltnila Meža, so postale eden od simbolov lanskih avgustovskih poplav. A na Koroškem je zgodb in usod po lanskih poplavah nešteto. Za N1 med drugim govorijo mož in žena, ki sta še 11 mesecev po poplavah s hčerko živela v kontejnerjih, podjetniška družina, ki je skoraj pristala na beraški palici, in starejša gospa, ki je med čakanjem na helikoptersko reševanje razmišljala le o tem, da nima kam. Vsi pa so še danes neskončno hvaležni za izkazano solidarnost.
Zgodb družin, ki so jih prizadele uničujoče poplave 4. avgusta lani, je preprosto preveč.
Že samo zgodb iz Koroške je toliko, da bi lahko s snemalcem tam “preživela mesec dni, pa ne bi vseh podelala”, je bil slikovit Henrik Fužir, Prevaljčan, ki je junija letos dopolnil 80 let. Lani, slaba dva meseca po 79. rojstnem dnevu, mu je odneslo hišo, v kateri je živel z ženo, otrokoma in njunima družinama. Brez strehe nad glavo je čez noč ostalo osem oseb, njihova oranžno-bela hiša, ki je kar naenkrat od pobesnele vode ni bilo več, pa je postala eden najmočnejših simbolov lanske avgustovske katastrofe.
Po skoraj letu dni si človek, ki ne ve, kje je hiša stala prej, to težko predstavlja. Videti je, kot da je tam nikoli ni bilo. Pa tudi nova na tem mestu ne bo zrasla, saj je to zdaj poplavno območje, na katerem gradnja ne bo več dovoljena, za N1 leto dni kasneje pripovedujejo člani družine Fužir.
Henrik Fužir (Foto: Aljaž Uršej)
Hiša družine Fužir avgusta lani (Foto: Borut Živulović/BOBO)
Erika Fužir (Foto: Aljaž Uršej)
Hiša družine Fužir avgusta lani (Foto: Arhiv družine Fužir)
Hiša družine Fužir avgusta lani (Foto: Borut Živulovič/BOBO)
Hiša družine Fužir avgusta lani (Borut Živulovič/BOBO)
Fužirji so zdaj razseljeni na več koncev po Prevaljah, 15. julija, ko smo se pogovarjali, so še čakali cenitev države. Zemljišča za poplavljene družine je na Holmecu priskrbela občina, edina želja družine pa je bila, da bi dobili dovolj povrnjenega denarja, da bi si tam postavili dve montažni hiški. Dan po našem pogovoru so cenitev končno dobili – zadovoljni so, pravijo. Pogodba še ni podpisana, a moralo bi biti dovolj za nov začetek.
“Kar smo našli med ruševinami, je bilo sveto – ker je bilo naše”
Erika Fužir, Henrikova snaha, pripoveduje, da šele to poletje vse prihaja za njimi. Lani jih je pokonci držal odziv ljudi, ki so jim priskočili na pomoč – bilo jih je ogromno. Naprej jih je gnalo tudi to, da niso mogli obstati in čakati, morali so se boriti.
“Najprej se sesuješ, izjočeš, potem pa moraš naprej. Vse porineš na stran, ne moreš si dovoliti, da se ustaviš. Pridejo vsakdanje obveznosti, vsakdanje skrbi … Meseci tečejo, stvari odrineš. Tu sta služba, šola, ne moreš vsak dan obupovati,” opisuje leto po poplavah. Zdaj pa je nastopilo poletje, čas, ko se vse skupaj umiri, bliža se obletnica, čustva pa so udarila z vso silo. “Zdi se mi, da so nam vsem malo pojenjale moči. Začneš podoživljati in utrujen si. Nimaš neomejenih zalog moči,” doda.
80-letni Henrik, ki je v hišo in okolico vložil ogromno časa in ljubezni, najprej okleva, ali bi o lanskem avgustu sploh govoril. Boji se, da bi mu počil glas ali da bi ga premagale solze. Nato se le usede pred kamero in se vrne v čas pred enim letom. Ko so videli, da hiše ne bodo mogli rešiti, je želel po še nekaj stvari, pripoveduje, a mu sin Miran Fužir ni dovolil. “Vse je že pokalo in je rekel: ’Bejž’va raje’.”
Iskanje stvari v ruševinah na mestu, kjer je še lani na Prevaljah stala hiša družine Fužir. (Foto: Arhiv družine Fužir)
Nekaj stvari so pozneje našli med ruševinami. Čeprav je bilo vse pomečkano in umazano od mulja, je bilo za družino sveto. “Ker je bilo naše,” doda Henrik.
Tudi Miran prizna, da je bilo med zbiranjem fotografij in posnetkov za prispevek ob obletnici težko podoživljati lanski avgust. Pri hiši je on “tisti za datume”, ga opiše žena Erika – ob prihodu na pogovor pa je pokazal tudi Excel razpredelnico z naslovom “Časovnica posameznih aktivnosti po poplavah 4. 8. 2023″.
Opozoril je na veliko mrtvega teka med avgustom lani in februarjem letos, ko aktivnosti preprosto ni bilo. Šele konec februarja je družina prejela prvo strokovno mnenje o rušitvi njihove nekdanje hiše. Ker so sledile še pripombe na prejeti sklep, je bila končna odločitev o odstranitvi hiše objavljena šele 17. maja letos.
Miran Fužir upa, da se bodo v nov dom lahko vselili jeseni leta 2025. (Foto: Aljaž Uršej)
Cenilec si je lokacijo ogledal 3. junija. Mi smo se z družino pogovarjali mesec in pol kasneje, dan pred pričakovano seznanitvijo z oceno škode. To je za družino, ki je ostala brez vsega, dan D. Želeli so si samo, da bi bilo konec negotovosti. Po eni strani so bili veseli, da ta trenutek prihaja, po drugi strani pa jih je bilo strah, da cenitev ne bo dovolj dobra in da si montažnih hišk ne bodo mogli postaviti. Da nikoli več ne bodo imeli svojega doma.
Henrik pravi, da je pri 80 letih ravno to njegova največja želja – da bi si lahko še enkrat ustvarili dom. “Da kolikor še imam let, bi lahko užival,” doda.
“Še zdaj ponoči slišim, kako pokajo stene”
Slab kilometer naprej od Fužirjev stoji hiša Cvete Berložnik. Pravzaprav le pol njene hiše. Lani je besneča Meža, reka, ki je te dni s parcele sploh ne vidiš, s sabo odnesla njeno dnevno sobo in kuhinjo. Pogled na to, kar je ostalo, je pretresljiv – kot hiša za barbike, v kateri s ceste vidiš razstavljeno pohištvo. Tam so še vedno pikado, knjige in plošče njenega sina, pa pisarniški stol in njen rdeči plašč.
Lani je ob hudem neurju zmanjkalo elektrike, se spominja Cveta, zato se je iz dnevne sobe umaknila v spalnico. Namesto gledanja televizije je reševala križanke. “Naenkrat je začelo pokati, stene so se začele rušiti. Skočila sem na hodnik in videla dve veliki luknji,” pripoveduje.
Nato se je umaknila na drugo stran hiše, kjer je vetrolov, in sedela na stopnicah – od sedme ure zjutraj do pete ure popoldan, ko jo je rešil helikopter. ” Najprej sem razmišljala, kam bom šla. Da nimam doma, ničesar,” se spominja tistega usodnega dne. A na pomoč so ji priskočili prijatelji in ji ponudili streho nad glavo. S sabo je na helikopter, ki je prišel ponjo, vzela le en kovček in mačka Bulija.
Hiša Cvete Berložnik 15. julija 2024, skoraj eno leto po katastrofalni ujmi. (Foto: N1)
Hvaležna je vsem znancem in neznancem, ki so ji v času po poplavah pomagali. Če ne drugega, s prijazno besedo, pravi. “Tudi finančno so mi pomagali. Da sem se lahko pobrala. Pa pozitivna oseba sem. Nisem take ’sorte’, da bi kar obupala,” odločno doda. “A še vedno kdaj ponoči slišim, kako pokajo stene,” mi pozneje zaupa.
Hiša je predvidena za rušitev – za to bo poskrbela država. Tudi Cveta je cenitev dobila dan po našem pogovoru, šele takrat pa tudi informacijo, da ji za rušitev ne bo treba poskrbeti sami. S cenitvijo je zadovoljna, pravi. “Preverila bom, ali je potrebna še kakšna dopolnitev, a ne morem reči, da sem razočarana,” dodaja.
“Bilo je kot cunami. Očeta je skoraj pokopal hladilnik”
Malo nižje po Mežiški dolini v samem centru Prevalj najdemo legendarno picerijo in slaščičarno Škufca, ki deluje že več kot 40 let. Svoja vrata so po desetih mesecih ponovno odprli šele junija letos. Ujma je lani uničila čisto vse, Meža si je utrla pot skozi njihovo gostilno.
Družina Škufca živi nad picerijo. Na usodni dan, 4. avgusta lani, so bili vsi doma – Rafael, ki zdaj vodi gostilno, pa njegova žena, otroci, njegova mama in njegov 90-letni oče.
Deset do petih se je sprožil prvi alarm za nevarnost, a v tej hiši, ki ni v neposredni bližini reke Meže, v 200 letih nikoli ni bilo vode. “Z ženo sva pogledala skozi okno. Deževalo je ’fejst’, a na cesti ni bilo še nič. Ulegla sva se nazaj v posteljo,” pripoveduje Rafi, kot mu rečejo vsi.
Nato je čez pol ure zazvonil telefon. Klical ga je kolega, voda je že tekla po cesti. Sto metrov stran od gostilne je gasilski dom, zato se je Rafi odpravil tja, da bi dobil kakšno vrečo peska. Takrat je njegov 90-letni oče, tako kot vsak dan, v kuhinji že pripravljal malice. “Ko sem šel proti gasilskemu domu, je zabučalo. V tistem trenutku se je verjetno ’zabil’ leški most, reka pa se je preusmerila čez cesto in skozi našo gostilno. Bilo je kot cunami – prvi val je prišel do prvega nadstropja,” opisuje pretresljive trenutke.
Prva misel je v tistem trenutku bila, da morajo preveriti, kako je oče. Moč vode je podrla zadnja vrata in stekla skozi gostilno – metalo je opremo v kuhinji, točilni pult … Očeta so komaj rešili, skoraj bi ga namreč pod seboj pokopal tonski hladilnik. Nato so ga s pomočjo gasilcev evakuirali skozi garažo.
Ko je bil oče na varnem, so nekaj ur na mizah, ki so ostale nad vodo, le nemo opazovali, kaj se dogaja z gostilno. Trajalo je tri do štiri mesece, da so zares odstranili mulj. “Če ne bi pomagalo toliko ljudi – imam kar solze, ko se spomnim – se nikoli sploh ne bi lotili,” tudi on izpostavi neverjetno solidarnost, ki se je pokazala ob lanskih poplavah.
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Arhiv družine Škufca
Foto: Borut Živulović/BOBO
Družina je bila naslednjih deset mesecev brez prihodkov, a pomagali so jim obrtniki iz celotne Slovenije, občina Prevalje, pa domačini in humanitarne organizacije. “Po 40 letih dela smo bili v taki situaciji, da smo hodili na Rdeči križ. Pred tem sta bili tu dve leti korone, potem pa se je skozi center Prevalj delala cesta in prometa ni bilo. Ko se je junija lani vse vrnilo v normalne tirnice, je nastopil 4. avgust. Bili smo na kolenih,” Rafi opiše zadnja težka leta.
Od zavarovalnice so prejeli 14.000 evrov. “Toliko sem plačal za elektriko za tiste tri mesece, ko smo imeli razvlažilnike v gostilni. Še za preživetje ni bilo,” pove. Skupno je v gostilni nastalo za skoraj pol milijona evrov škode.
Zdaj so veseli, ker so spet odprti in ker se ljudje vračajo na Rafijevo pico. “Čakamo pa, da bo država pristavila še svoj ‘piskrček’, tako kot bi morala,” se kislo zasmeji.
“Zidovi ti dajo občutek navidezne varnosti, ampak ljudje ’lavfamo’ na to”
Eden izmed (žal preštevilnih) simbolov avgustovskih poplav je tudi Črna na Koroškem, ki je bila po 4. avgustu več dni odrezana od sveta. Prizori lanskega uničenja so se nam zasidrali v spomin, ljudem pa v drobovje, v telo. Travma je ostala.
Na začetku Črne živita Simona in MiranStropnik. 1. julija sta se s hčerko Mojco po 11 mesecih vrnila v svoje stanovanje. Ves ta čas od lanskih poplav so živeli v treh kontejnerjih na 12 kvadratnih metrih.
Zakonca Stropnik, ki sta 11 mesecev po poplavah s hčerko živela v kontejnerjih. (Foto: Aljaž Uršej)
Tistega 4. avgusta je Miran ob treh zjutraj stopil bližje k reki, da bi preveril, kako hitro se dviguje voda. Kar naenkrat mu je segala do gležnjev, zato se je odpravil do hiše, ki je oddaljena le nekaj deset metrov. V tistih nekaj sekundah je bil v vodi do kolen.
Pritlično stanovanje je Meža v celoti uničila, edina uporabna stvar, ki je ostala, je bila kopalnica. Kljub temu so še tri tedne preživeli v poplavljenem stanovanju, saj so čakali na kontejnerje. A prej jih niso mogli pripeljati, saj ceste pravzaprav ni bilo. “To je bil ’reality check’ v sekundi, kako nemočen si proti naravi,” pove Simona. Tudi prvi vojaki so jih dosegli šele po treh dneh – njihov del je namreč odrezalo od preostale Črne.
Besneča Meža je družino Stropnik odrezala od preostale Črne. (Foto: Arhiv družine Stropnik)
“Kakor je bilo grozno tisti prvi teden, prvih 14 dni, so bili ljudje tako povezani, kot bi morali biti vsak dan. Ni bilo pomembno, kdo je kdo, kdo kaj ima, preprosto smo stopili skupaj. Hvaležni smo, da solidarnost ni umrla,” svetle trenutke temnega obdobja izpostavlja sogovornica.
Za to, da so se navadili življenja v kontejnerju, je bil potreben velik mentalni preskok, priznava. Ampak bili so srečni, da so na suhem in da imajo streho nad glavo. “Saj pravim, ljudje smo najbolj prilagodljiva bitja. Narediš najbolje iz tega, kar imaš,” doda.
Zima je bila pač zima, pravita oba. “Bilo je za preživeti – sicer na 16 stopinjah Celzija, ampak se je dalo,” se rahlo nasmehneta. Edina stvar, ki so jo lahko uporabljali v stanovanju, je bila kopalnica. V enem kontejnerju so imeli kuhinjo, v drugih dveh pa spalnici oziroma skladiščni prostor.
Dom družine Stropnik zadnjih 11 mesecev. (Foto: Simona Stropnik)
Čeprav iz zakoncev veje hvaležnost vsem, ki so jima pomagali, ne zanikata, da je zadnje leto terjalo kar velik davek. Kot praktično vsi sogovorniki tudi onadva omenjata strah in občutek nelagodja, ki se pojavi ob vsakem večjem deževju. “Včasih se med sabo šalimo – imam PTSD (posttravmatska stresna motnja, op. a.). Poplavljenci imamo PTSD,” ob tem pokima.
Prvo noč, ko sta se vrnila v stanovanje, sta spala do dvajset čez osem zjutraj. To je bil prvi pravi spanec v 11 mesecih. “V kontejnerju je, kot bi spal v šotoru. Če gre kdo mimo, se vse sliši, če piha veter, vse vibrira. Vsaka kaplja na strehi, ki si jo slišal, je spet občutek nemoči, kaj bo. Zidovi ti dajo navidezno varnost, ampak ljudje ’lavfamo’ na to,” poudari Simona.
Do odziva države Stropnika nista kritična. Biti kavč komentator je lahko, pravita. Sama sicer nista lastnika, temveč najemnika – stanovanje je v lasti Stanovanjskega podjetja Ravne na Koroškem. “Prepričana sem, da so se ljudem dogajale krivice. Je bilo pa to za vlado tudi prvič – vsi so se lovili. Nihče ni imel izdelanega načrta. Kjer je veliko dobrega, je tudi nekaj slabega,” dodaja Simona.
Rekordno hitro odprtje popolnoma uničene slaščičarne
V centru Črne, od koder so lani prihajali prizori nepojmljivega uničenja, je tudi slaščičarna Senica. Sledu, da bi se tam karkoli zgodilo, danes ni več – v vitrini je le nekaj steklenic, polnih mulja, ki so jih obdržali.
Slaščičarno vodi Bojana Senica, ki je bila v času poplav z možem na dopustu ob Črnem morju. Sredi noči jo je zbudil telefon, klical jo je sin. “Dvignila sem telefon in slišim: ’Mama, katastrofa, slaščičarne ni več, vse je šlo.’ Poklicala sem zaposlenega, naj gre pogledat, kaj se dogaja, a je rekel, da ne more tvegati, saj je vode toliko,” pripoveduje o tem, kje je bila, ko je izvedela za katastrofo.
Z možem sta se takoj usedla v avtodom in se odpravila na 14-urno pot proti domu. Vmes sta kupila še škornje in drugo opremo, ki so jo potrebovali doma. Ker do Črne ni bilo mogoče priti po cesti, sta avtodom pustila nekje v Avstriji in potem poskušala poiskati pot. Takrat se tja ni prebila še niti vojska.
Ob prihodu v Črno so jih ljudje opozarjali, naj se pripravijo, da je res hudo. “Mislila sem – poplava kot poplava, sčistili bomo tisti mulj in gremo naprej. Ko smo prišli, smo videli, da sprednje stene sploh ni več. Sladoledna vitrina je bila v grabnu, sladoledni aparat je bil pomečkan – če ne bi vedela, da je naš, ga ne bi prepoznala,” se spominja. Do slaščičarne so se prebili v nedeljo, pa je voda še vedno drla skozi lokal. Vodo so morali preusmeriti z umetnim nasipom, da so se lahko lotili dela.
Vsak dan so tam prebili od 10 do 12 ur, še tri ure so v eno smer porabili za vožnjo domov na Prevalje. Na začetku niso imeli ne vode ne elektrike, zato so vse spirali v reki. Njen mož se je zaradi stanja v vodi četrti dan zastrupil s fekalijami. Pomagali so jim številni prostovoljci, in čeprav je na začetku vse bilo videti nerešljivo, so slaščičarno odprli po neverjetnih dveh mesecih.
“Od samega začetka sva se z možem zavedala, da ne smemo čakati na pomoč države, da ne smemo jokcati in čakati. Kar se da, moramo narediti sami. Zavedala sem se, da imam pet, šest redno zaposlenih, in da jih hočem obdržati. Zato smo morali čim prej ’zalavfati’, da je začel denar pritekati nazaj,” razlaga njihovo miselnost.
Pri urejanju popolnoma uničene slaščičarne niso čakali na pomoč države. (Foto: Arhiv Bojane Senica)
Nekaj denarne pomoči so lani prejeli od posameznikov, tega je bilo za okoli 2.000 evrov. Od države so doslej dobili povrnjene le okoli 10 odstotkov celotne škode. 6.000 evrov so na primer prejeli od Ajde (sistem za ocenjevanje škode po naravnih nesrečah). “Za primerjavo, če vam povem, sladoledna vitrina stane 27.000 evrov. To je kapljica v morje.” Oprema, ki so jo kupili, je bila slabše kvalitete kot prejšnja, saj je bil lani edini cilj to, da čim prej odprejo.
Poleg tega vse skupaj teče prepočasi, veliko prepočasi, dodaja. Popis škode so morali oddati do konca lanskega leta – pri tem so zelo hiteli, sodne izvedence so morali plačati. “Denarja pa še do danes ni bilo. Cenitev smo dobili, denarja pa ne,” dodaja Bojana.
Strah je tudi pri njih globoko zakoreninjen. Vreče peska ob slaščičarni so imeli še do pred kratkim, vsako deževje je s sabo prineslo novo tesnobo. “Tega se ne morem znebiti,” povzame sentiment vseh, ki jih je avgusta lani prizadela katastrofalna ujma.
“Vse je zastrupljeno”
Nekateri so prave razsežnosti uničenja lanske katastrofalne ujme spoznali šele mesece pozneje. Ena izmed takih zgodb je zgodba družine Mori iz Dravograda. Okolico njihove hiše je reka Meža sicer popolnoma uničila, a v hišo voda ni prišla – na hodniku je bila samo majhna luža. Tako so vsaj mislili.
Hiša družine Mori, 4. avgust 2023 (Foto: Osebni arhiv družine)
“Ko je voda odtekla, se je na eni steni pojavila plesen. Mislili smo si: v redu, če je samo to, ni problema. Ko pa smo začeli kurilno sezono, je vlago potegnilo skozi zidove, skozi temeljno ploščo v hišo. Celotno spodnjo etažo je bilo treba obnoviti, pravzaprav jo še obnavljamo. V kopalnici so začele odpadati ploščice, vlaga je uničila pohištvo,” pripoveduje Izidor Mori. Imeli so tudi nekaj njiv, praktično so bili samooskrbni, a vsi vzorci, ki so jih vzeli po poplavah v Dravogradu, so bili pozitivni na težke kovine. “Vsaj naslednjih deset let, razen če zamenjamo kompletno zemljo, nismo več samooskrbni. Vse je zastrupljeno. Mulja niso odstranili,” doda.
Okolica hiše družine Mori. (Foto: Izidor Mori)
Tudi njih skrbi vsako deževje, saj hiša še ni sanirana, prav tako ne brežina Meže. Ob hiši so sicer zdaj postavljeni betonski bloki, ki bi v primeru novih poplav vsaj delno preusmerili vodo. “Kar mučno je ostati in živeti na isti lokaciji. Strah te je, dejansko te je strah.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje