Miha Šalehar s čustvenim opravičilom sinu: “Za hčerko, upam, še ni prepozno"

Miha Šalehar (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)

"Alkohol je fugirna masa slovenske družbe," pravi legendarni voditelj z Vala 202 in kolumnist Miha Šalehar. Več kot trideset let je to veljalo tudi zanj osebno, a zdaj je nehal piti. In napisal priročnik za "rekreativne pivke in pivce z dvomi". Čeprav priznava, da mu je alkohol dal veliko, se zaveda, da je le sredstvo, ki "človeku pomaga živeti v zmerni mizeriji, ne da bi kaj spremenil". V odsotnosti žlahtne kapljice ugotavlja, da je življenje zdaj boljše.

Ob prihodu v nabito polno preddverje Kina Šiška je bilo težko spregledati, koliko “pira” je povsod naokrog. Prizor kot nalašč za predstavitev tretje knjige radijca in kolumnista Mihe Šaleharja – Notranji pir ali kako se prepiti do konca.

A ta zgodba ima – kot vsaka dobra – preobrat, saj je Šalehar po več kot 30 letih sobivanja z alkoholom ta hobi (oziroma kar poglavitni del njegovega življenja) opustil. Pivo se je veselo pilo tudi v dvorani, a na mizi govorca in povezovalke Uršule Zaletelj, radijske kolegice z Vala 202, je bila zares le voda.

Alkohol je s Slovenci in Slovenkami neločljivo povezan. Tudi zato smo v družbi drugih narodov, za katere pravijo, da imajo “mokro kulturo”. Naj gre za sedmino ali otroško rojstnodnevno zabavo, na mizi bo neizogibno kapljica žlahtnega. Poletni piknik? Ena roka za žar, druga za težkanje piva. Kot strne Šalehar – alkohol je fugirna masa slovenske družbe.

Prešeren in banana-kivi liker

Prvi strup za Mihija je bil banana-kivi liker v sedmem razredu na poti s šolskega izleta. Vračali so se iz Vrbe. Precej na mestu, glede na to, kako je živel in zakaj je umrl naš največji pesnik.

Liker je v Šaleharju prebudil drugega človeka. Kot osnovnošolec je bil malo zadržan, “težko se je umestil v čas in prostor”, a s pomočjo kapljice je ljubezen sošolki izpovedal kar vpričo profesorja likovne vzgoje. Ob tem je tudi bruhal zeleno, slikovito opiše. “Če ne bi bilo alkohola, bi bil še danes nedolžen,” ob tem priznava v pogovoru, ki je v dvorani nemalokrat izzval salve smeha, pa tudi kar nekaj samorefleksije.

“S prvo eksplozijo C2H5OH v mojih možganih je bilo jasno, da Mihi obožuje spremenjena stanja zavesti. Moj sicer čudoviti možganček, ki ga imam rad, je pač lahka tarča plenilcev take sorte. To je bila ljubezen na prvi požirek.” (odlomek iz knjige Notranji pir ali kako se prepiti do konca, Mladinska knjiga)

O tem, koliko spije, se je začel Šalehar preizpraševati šele po desetletju svoje pivske kariere. Ugotovil je, da če pije tri dni na teden, je tri dni zmačkan, na koncu pa mu ostane le en dober dan, “pa še takrat je žejen”. Matematika ga je pripeljala do izračuna, da se je tako v treh desetletjih nabralo približno za deset let dni, ko je bil bodisi pijan bodisi mačkast.

Ker smo mokra kultura, ni tako čudno, da mu praktično nihče ni nikdar omenil, da preveč pije. Tudi voditeljica in njegova večletna sodelavka Uršula Zaletelj je priznala, da tega ni opazila, čeprav še vedno pozna pin njegove bančne kartice, saj je kot asistentka na Valu 202 po koncu izmene kdaj skočila v Žito po en “six pack”.

Miha Šalehar in Uršula Zaletelj (Foto: N1)

Točka preloma ni prišla nenadoma. Nekaj časa je Šalehar poskušal moderirati, koliko spije, za alkohol si je odmeril samo še en dan na teden. “Tisti dan sem potem spil vse, kar ni bilo ‘prišravfrano’,” priznava. Potem je začel alkohol odmerjati po kilometrih oziroma oddaljenosti od doma, pil je le še južno od Paklenice. Južno od Paklenice je bil tudi nazadnje pijan.

Dokončno slovo alkoholu je sledilo mariborski epizodi, ki se je zgodila 15. avgusta pred dvema letoma. O dogajanju ni izdal veliko, je pa takrat le sklenil, da je bilo dovolj. Če bi mu kdo pred tem poskušal prijazno namigniti, da morda spije preveč piva, bi bil globoko užaljen, je iskren.

“Alkohol človeku vedno najde primerno druščino”

Izdaja te knjige sicer ne pomeni, da namerava biti deček s plakata, ki oglašuje abstinenco, zatrjuje. Alkoholu je hvaležen, saj mu je v življenju veliko pomagal. “Predvsem pa mi je pomagal maskirati in prekriti stiske. Z alkoholom sem lažje izpolnjeval pričakovanja ljudi, sem malo people pleaser (človek, ki želi ugajati drugim, op. a.).” Bal se je, da bi, če bi nehal piti, izgubil samega sebe, še priznava.

A kot Šalehar meni zdaj, je in vino veritas največja zgodovinska laž. Alkohol namreč človeku le pomaga živeti v zmerni mizeriji, ne da bi kaj spremenil, dodaja. “Slava največjemu pesniku, ampak ‘nategnil’ nas je kot ‘prasce’ – alkohol ne budi upa v potrtih prsih, ampak zagotovi še pridružene bolezni,” se radijec naveže na pesnika, ki je zaznamoval tudi začetek njegove pivske poti.

Ena izmed lastnosti alkohola, ki jo Šalehar še vedno ceni, je to, da človeku vedno poišče primerno druščino. “Tudi vodovodar iz Štajerske, s katerim nimaš veliko skupnega, je tvoj prijatelj, ko zjutraj ob sedmih na dopustu v kampu skupaj spiješ travarico,” oriše.

Zdaj ugotavlja, da je morda bolj introvertiran človek, kot je mislil, nekateri ljudje v življenju, ki so bili le pivski prijatelji, so odpadli. Tudi koncept bara dojema drugače, saj po kavi in pepsiju brez sladkorja ne ve več, kaj bi naročil, pa še neprestano hodi na stranišče. “Če so možgani omamljeni, da mehur mir. Če pa si trezen, hodiš na wc.”

Kljub temu da so nekatere socialne aktivnosti odpadle, da je piknikov veliko manj, otroške zabave pa so veliko bolj umirjene, je Šalehar več kot hvaležen, da njegovi prijatelji in bližnji, ki še vedno kaj spijejo, razumejo, da on pač ne. “Brat mi je rekel: Dajva spit en ‘pir’. Pa sem mu rekel, kaj me zafrkava, da muči človeka, ki se trudi. On pa, da ima nekaj zame. Iz hladilnika mi je prinesel brezalkoholno pivo. Solza mi je kanila po licu,” pove. Dvorana se smeji, a hkrati čuti, kako pomembno je to za človeka, ki smo mu prišli prisluhnit.

“Za tak greh je premalo ena sama knjiga”

Ta knjiga je nastala iz nuje, z njo je pomagal sebi, priznava Šalehar. “Alkohol je bila materija, ki je bila v mojem življenju zelo pomembna, zgodba, ki je trajala več kot 30 let. To je ena snov, ki jo obvladam, za razliko od vsega ostalega, o čemer nakladam. Zdelo se mi je, da je manjkala literatura, ki ni čisto strokovna obravnava ali pa izpoved radikalnega spreobrnjenca.”

Najbolj čustven trenutek je nastopil, ko je Uršula kolega z radia vprašala, ali je knjiga tudi odpustek za davek, ki ga je pitje imelo na družino. “Za tak greh je premalo ena sama knjiga,” je na to odgovoril Šalehar, ki je priznal tudi, da je njegova hčerka pri treh letih na vprašanje, kaj delata mamica in oči, odgovorila, da mami riše, oči pa pije.

V dvorani je bil tudi Šaleharjev sin, ki je “že za glavo večji od njega”. Da je ponosen, da je tam, je čustveno dejal Šalehar, ki obžaluje in se opravičuje, da njegov sin kot otrok ni izkusil treznega očija. “Za ta malo (hčerko, op. a.) upam, da še ni prepozno,” je ob tem dejal.

Ko ga je nekdo iz publike vprašal, kaj je boljše zdaj, ko ne pije več, pa je radijec za trenutek postal in nato odgovoril: “Vse. Vse je boljše.”