Menu Item
Invazivne vrste postajajo vse večja in izjemno draga težava na svetovni ravni: same ali v kombinaciji z ostalimi dejavniki so krive za 60 odstotkov izumrtij živih bitij, hkrati pa vsako leto povzročijo za več sto milijard evrov škode. Slovenija pri tem ni izjema. Obiskali smo Ljubljansko barje in dolino Drage, kjer največ težav povzročajo želve okrasne gizdavke, ribe sončni ostriži in dve vrsti rastlin. Ena — to je japonski dresnik — je tako invazivna, da jo zdaj odstranjujejo kar z električnim tokom.
Redki so, ki bi kliknili na članek o tujerodnih invazivnih vrstah ali pa si o njih ogledali televizijski prispevek. “Ah, mene to ne zadeva in me niti ne zanima,” bi bil verjetno eden najpogostejših odgovorov na vprašanje, zakaj jih take vsebine ne zanimajo.
A obenem nam gredo marmorirane smrdljivke, ki pozno poleti in zgodaj jeseni rinejo v naše domove, blazno na živce. Prav tako radi bentimo nad nadležnimi tigrastimi komarji, alergiki se pritožujejo nad ambrozijo ali pa se čudimo, kako za vraga je v Jadransko morje priplavala strupena velika plamenka. Ne pozabimo še na letošnje prizore zelo zgodaj porumenelih gozdov, ko je drevesa napadla hrastova čipkarka, in vroče debate, ki jo je lani sprožil odstrel nutrij.
Invazivne tujerodne vrste postajajo vse večja in izjemno draga težava na svetovni ravni. In Slovenija ni nobena izjema. Kakšno škodo lahko povzročijo, so nam pokazali zaposleni v Krajinskem parku Ljubljansko barje.
Najprej smo se odpravili v naravni rezervat Ribniki doline Drage, kjer habitat ogrožajo ribe sončni ostriži. Ti se namreč prehranjujejo z ikrami drugih rib in mrestom dvoživk. Posledice so že vidne. Ribiči in zaposleni v krajinskem parku namreč opažajo, da je število žab v preteklih letih precej upadlo.
O sončnih ostrižih smo poročali že poleti, ko so kopalci na Blejskem jezeru, kjer so se te ribe prav tako zelo namnožile, trdili, da jih grizejo. “Mislim, da trnek ne bo rešil problema. Upam, da – podobno kot je zdaj ekspanzija sončnih ostrižev – bo narava poskrbela tudi za obratno pot. Če se riba preveč razmnoži, se običajno po naravni poti ta populacija tudi omeji,” je takrat pojasnjeval predsednik ribiške družine Bled Samo Novak.
V dolini Drage so se — tudi ker gre za ribnike, ki so namenjeni ekstenzivnemu ribogojništvu — odločili za popolnoma drugačno taktiko. Ribnike prav ta trenutek počasi praznijo, voda pa skupaj z ribami odteka v lovilne jame. Avtohtone ribe bodo vrnili v ribnike, sončnega ostriža pa odstranili. Po besedah direktorja Krajinskega parka Ljubljansko barje Janeza Kastelica se zavedajo, da populacije ne bodo mogli povsem izkoreniniti, vsekakor pa bo ta ukrep pomagal pri ohranjanju naših, avtohtonih vrst.
395 milijard evrov škode letno
Invazivne tujerodne vrste so same ali v kombinaciji z ostalimi dejavniki povzročile 60 odstotkov izumrtij živih bitij, so lani v novi raziskavi objavili strokovnjaki Medvladne znanstveno-politične platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES). A poleg dramatičnih groženj biotski raznovrstnosti in ekosistemom so razkrili tudi izjemno velike številke gospodarske škode, ki jo povzročajo invazivne vrste. Po njihovih strokovnih izračunih so leta 2019 presegle 423 milijard dolarjev (nekaj manj kot 395 milijard evrov) na leto, od leta 1970 pa so se stroški v vsakem desetletju še početverili, so zapisali.
Ko ljubke želvice zrastejo, jih lastniki spustijo v naravo
Druga žival, zaradi katere si v dolini Drage belijo glavo, so želve okrasne gizdavke, in sicer rumenovratke in rdečevratke. Prodaja zadnjih je v Evropi prepovedana od leta 1996, saj jo Svetovna zveza za varstvo narave uvršča med sto najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu.
“Ljudje jih kupijo kot ljubke želvice, a ker dosežejo kar lepo velikost in starost, se jih naveličajo in spustijo v naravo. Mislijo, da jim s tem naredijo uslugo in podarijo lepše življenje, a v resnici ogrožajo našo avtohtono močvirsko sklednico,” pravi naravovarstvenica Ana Tratnik. Močvirska sklednica že tako spada med ogrožene vrste in je na rdečem seznamu, tako na evropski kot slovenski ravni.
Po besedah Ane Tratnik so okrasne gizdavke večje, agresivnejše, v tekmovanju za prostor pa so veliko bolj uspešne, zato lažje pridejo do hrane, močvirsko sklednico pa posledično izpodrivajo. “Obenem prenašajo tudi bolezni, proti katerim močvirske sklednice niso odporne in lahko na določenem območju izumrejo.”
Kastelic zato poudarja, da je zlasti v primeru akvarijskih živali in eksotičnih rastlin pomembno izobraževanje ljudi, ki se morajo zavedati, da je spuščanje takih vrst v naravo prepovedano. Zdaj težavo z invazivnimi okrasnimi gizdavkami rešujejo zaposleni v krajinskem parku, ki želve lovijo z vršami ali pa jim jih prinesejo sprehajalci, ki jih opazijo med sprehodom.
Na Ljubljanskem barju invazivne rastline kar elektrificirajo
Na drugem koncu prestolnice, natančneje na robu Ljubljanskega barja v Rakovi Jelši, težavo predstavljata predvsem dve invazivni rastlini: zlata rozga in japonski dresnik, ki lahko v višino zraste več kot dva metra. Spada med sto najinvazivnejših rastlin na svetu. Kako invaziven je, pove že podatek, da lahko iz enega samega grama korenine požene nova rastlina.
Še več, kot pojasnjuje naravovarstvena svetovalka Tina Porenta, njegov koreninski sistem, ki sega več metrov globoko, predstavlja kar dve tretjini rastline. Zato je izkopavanje dresnika neučinkovito, enako velja za rezanje in kurjenje, saj na tak način korenine ostanejo nepoškodovane. Če bi se nad dresnik spravili s herbicidi, bi zatrli tudi druge, avtohtone rastline, ki rastejo na istem območju.
V Krajinskem parku Ljubljansko barje so zato japonski dresnik kot prvi v Sloveniji začeli odstranjevati kar z električnim tokom. Letos so to invazivno rastlino “stresli” že trikrat, a se dresnik ne da. Prve rezultate tako pričakujejo v naslednjih dveh letih. Več v videu spodaj.
Po besedah direktorja krajinskega parka Janeza Kastelica k širjenju invazivnih vrst, kot sta dresnik in zlata rozga, prispevata zaraščenost in neobdelanost zemljišč. Rastlini celotno območje hitro prerasteta, spremenita ekosistem, izpodrineta druge vrste, živali pa se začnejo umikati.
“Tega ne moremo preprečiti, saj sta obe vrsti v Sloveniji že tako močno razširjeni. Skušamo pa širjenje omejiti, kar uspešno počnemo s kultivacijo zemljišč,” pove. Kakšna je razlika med območjem, ki so ga prerasle invazivne vrste, in območjem, ki so ga zaposleni v krajinskem parku v prvotno stanje spravljali kar štiri leta, si lahko ogledate v videu spodaj.
“To je bitka, ki se nikoli ne konča”
Janez Kastelic pravi, da se ljudje v zadnjem času vedno bolj zavedajo težav, ki jih invazivne tujerodne vrste predstavljajo. “Parki smo z ozaveščanjem dovolj ‘agresivni’. Ljudi prosimo, naj invazivnih vrst ne vnašajo, izobražujemo jih, kaj njihova prisotnost pomeni za ekosisteme, zdravje človeka, gospodarstvo in prehransko varnost. In prav je, da ljudje to vedo, kajti problematika invazivnih tujerodnih vrst bo vedno hujša.”
K temu pripomorejo globalna trgovina, prevoz, turizem in splošna mobilnost. “Zadovoljen sem, da nas ljudje zdaj obveščajo, ko opazijo žarišča. Na spletni strani imamo tudi zavihek, kjer lahko najdbo prijavijo.”
Kastelic pravi, da mnogi iskreno povedo, da se bitka z invazivnimi vrstami nikoli ne bo končala. “Res je, ampak naša naloga je, da razširjanje invazivnih tujerodnih vrst skušamo čim bolj omejiti. In to lahko storimo le, če bomo stopili skupaj.” Dober primer tega je po besedah Kastelica sodelovanje z Mestno občino Ljubljana, ki je tudi s pomočjo evropskih sredstev popolnoma zaraščeno in neprehodno območje spremenila v travnike.
Kastelic ob tem upe polaga še v nov zakon o ohranjanju narave, ki bo po njegovih besedah poskrbel, da bo vsak sektor na svojem področju oblikoval ukrepe za boj proti invazivnim tujerodnim vrstam.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje