Pred slabimi desetimi leti je skupina Slovencev iz Hrvaške v Italijo prodala velike količine zlata. Po njihovih pričevanjih so ga kupili od hrvaških podjetij, ki so zlato na drobno, torej verižice, prstane, zapestnice in podobno, odkupovala od ljudi. Mnogi, ki so prodali družinski nakit, so ga prodali zato, da so lažje preživeli. So bili ti posli resnični ali fiktivni? Je šlo za davčni vrtiljak? Kaj v tej zgodbi dela podjetje, katerega račun so imeli zaradi suma poslovanja s perujskim narkokartelom pod drobnogledom tudi Američani? Slovencem bodo zdaj na Hrvaškem sodili. Obtožnica je namreč potrjena.
Pred slabimi desetimi leti je skupina Slovencev iz Hrvaške v Italijo prodala velike količine zlata. Po njihovih pričevanjih so zlato kupili od hrvaških podjetij, ki so od ljudi odkupovala zlato na drobno, torej verižice, prstane, zapestnice in podobno. Mnogi, ki so prodali družinski nakit, so ga prodali zato, da so lažje preživeli.
Hrvaško tožilstvo in davčna uprava sta prepričana, da so bili ti posli s preprodajo zlata izmišljeni in da ni potekala tako, kot trdijo obtoženi, med katerimi je tudi precej Slovencev. Hrvaški organi trdijo, da so bile transakcije lažne, računi pa fiktivni in da je bila veriga organiziranih podjetij pravzaprav davčni vrtiljak, njegov namen pa goljufati hrvaško državo in dobiti nazaj DDV, ki ga nikoli niso plačali. Še več: pomagal naj bi jim celo uslužbenec davčne uprave, čigar naloga je bila koordinirati nadzor prav nad temi podjetji.
PROFIMEDIA
Vsaj nekaj zlata je sicer, kot kažejo podatki, ki smo jih pridobili, obstajalo. A obenem ni sledi za vsem denarjem. Pa tudi vprašanje, ali je bilo zlato res (samo) iz podjetij, ki odkupujejo zlato od ljudi, nima končnega odgovora. Namreč ameriški preiskovalci so se pred časom lotili preverjanja, ali je italijansko podjetje, kjer je na koncu zlato pristalo, res sodelovalo s perujskim mamilarskim kartelom.
A pojdimo po vrsti.
Obtožnica je potrjena, naslednji korak je sojenje
Sodišče v Koprivnici na Hrvaškem je konec julija potrdilo obtožnico zoper enajst oseb, ki so po prepričanju varaždinskega tožilstva lažno prikazovale transakcije z zlatom. Obtoženi so s kaznivimi dejanji neupravičeno pridobili več milijonov evrov protipravne premoženjske koristi, in sicer tako, da so dobili nazaj DDV, ki ga nikoli niso plačali, je prepričan tožilec Goran Supančić.
Gre za domnevno trgovanje z zlatom med letoma 2012 in 2014. Vpletenih je več podjetij, računi pa so po prepričanju tožilstva lažni. Podjetja, ki so od ljudi odkupovala zlato na drobno (družinski nakit, zlatniki in podobno), naj bi to zlato prodala podjetju Palić Aurum, ki ga je vodil hrvaški državljan Albert Palić, ta naj bi ga nato prodal naprej podjetjema Gold Box iz Zagreba in Zlato Trgovina z Reke, ki naj bi zlato spet preprodala dalje, predvsem v Italijo.
PROFIMEDIA
A kot rečeno, hrvaško tožilstvo in davčna uprava sta prepričana, da so bili vsi ti posli fiktivni in da je bil cilj verige organiziranih podjetij od hrvaške države dobiti nazaj davek, ki ga nikoli niso plačali. Vračilo davka sta “pobirala” Gold Box in Zlato Trgovina, a hrvaški organi sumijo, da sta ti podjetji vedeli, da ga pred njima druga podjetja iz verige niso plačala. Šlo naj bi torej za goljufijo davčnega vrtiljaka oziroma missing traderje.
Na tej točki se v zgodbi pojavijo Slovenci. Podjetji Gold Box in Zlato Trgovina so namreč vodili slovenski državljani, ki so zdaj med obtoženimi. To so Andrej Lah, nekdanji član uprave Hypo banke, nekdanji predsednik košarkarskega kluba Olimpija, zdaj zaposlen v novomeškem gradbenem podjetju CGP, ki je v lasti Darija Južne. Lah je tudi lastnik oziroma zastopnik več manjših podjetij. Matevž Šinkovec, poročna priča in poslovni partner Jureta Jankovića, sina ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Rok Gale, ki je bil nekoč lastnik diskoteke in varnostne službe v Sarajevu. Bil je vpleten v afere v več državah, vendar v obtožnici hrvaškega tožilstva piše, da je nekaznovan. Janez Najdič, davčni svetovalec, ki je bil v BiH po podatkih tožilstva že obsojen, in Peter Brumnič, nekdanji solastnik ljubljanskega nočnega kluba Franci na balanci.
Med obtoženimi so tudi hrvaški državljani Matej Marjanović, Albert Palić, Dragutin Kovač, Martina Kovač, Goran Cvetanović in Romano Rozman.
Tina Kosec/BOBO
Andrej Lah, nekdanji član uprave Hypo banke, nekdanji predsednik košarkarskega kluba Olimpija, zdaj zaposlen v novomeškem gradbenem podjetju CGP, ki je v lasti Darija Južne, in lastnik več manjših podjetij.
Največ domnevno spornega trgovanja se je po prepričanju hrvaškega tožilstva odvilo prek mreže, na koncu katere so bile transakcije med Gold Boxom in italijanskim podjetjem Italpreziosi, ki se že desetletja ukvarja s prečiščevanjem in preprodajo zlata. Gold Box je bil ustanovljen 6. februarja 2013, pogodbo z Italpreziosijem pa je sklenil le deset dni pozneje.
Od marca 2013 do maja 2014 je Italpreziosi podjetju Gold Box plačal slabih 33,8 milijona evrov. Največ od tega v letu 2013, ko je imel Gold Box skupno 33,3 milijona evrov prihodkov.
Gold Box je od Hrvaške za leto 2013 dobil nazaj za 8,3 milijona evrov davka na dodano vrednost, do konca maja v letu 2014 pa za 1,57 milijona evrov. Hrvaška davčna uprava, kot izhaja iz davčne odločbe, ki je objavljena tukaj, je v nadzoru ocenila, da Gold Box do vračila davka ni bil upravičen, saj pri domnevnem trgovanju z zlatom DDV nikoli ni bil plačan. Zato hrvaška davčna uprava od Gold Boxa terja nazaj za 11,5 milijona evrov po njihovo neupravičeno vrnjenega davka.
Davčni inšpektorji so namreč prepričani, da zlato, ki se je preprodajalo, nikoli ni obstajalo in da so bile torej tudi transakcije med Gold Boxom in Italpreziosijem fiktivne. A hrvaško tožilstvo je prišlo do nekoliko drugačnih ugotovitev; namreč da je vsaj nekaj zlata res obstajalo in da sta ga Gold Box in Zlato Trgovina italijanskemu podjetju Italpreziosiju, ki ga vodi Ivana Ciabatti, tudi prodala.
Obstajajo namreč dokazi o prevozu zlata z zagrebškega letališča, a se po gotovinskih dvigih nato izgubijo sledi za denarjem, ki je prišel iz Italije.
Profimedia
Ivana Ciabatti, ki vodi italijansko podjetje Italpreziosi.
Tožilstvo v nasprotju z davčno upravo problematizira samo del poslovanja mreže teh podjetij. Za 393 kilogramov zlata naj bi poskušali obtoženi lažno dokazati, da ga je hrvaško podjetje Fond Plus odkupilo od večjega števila podjetij ter nato prodalo podjetju Palić Aurum, ta pa podjetjema Gold Box in Zlato Trgovina. Gold Box in Zlato Trgovina naj bi teh 393 kilogramov zlata dejansko prodala v Italijo, nekaj pa tudi slovenskemu podjetju Trgo zlato, ki so ga vodili Lah, Šinkovec in Brumnič.
A fiktivno naj bi bilo trgovanje pred tem. Tožilec Stupančić se naslanja predvsem na priznanje dveh obtoženih, na domnevno pomanjkanje dokazov o trgovanju in na dvome o verodostojnosti računov, iz katerih izhaja skokovito povečanje količin zlata, s katerim naj bi ta podjetja razpolagala. Gold Box pred letom 2013 sploh ni obstajal, prihodki podjetja Palič Aurum pa so bili v tem letu za skoraj stokrat večji kot leto prej.
Profimedia
Soobtožena hrvaška državljana Romano Rozman in Goran Cvetanović sta priznala, da sta sodelovala pri prikazovanju fiktivnih transakcij z zlatom, ki se v resnici nikoli niso zgodile. Medtem ko so nekateri drugi obtoženi trdili, da sta Rozman in Cvetanović podjetju Fond Plus večkrat dostavila velike količine zlata, sta rekla, da sta zlato videla le enkrat.
Rozman naj bi po navodilih Cvetanovića in prav tako hrvaškega državljana Dragutina Kovača vrečko z zlatom odnesel od Kovačevega avta do njegove poslovalnice samo zato, da bi Kovačeva žena, Martina Kovač, lahko Rozmana pri tem fotografirala ter tako pridobila dokaz o resničnosti poslovanja. Cvetanović je povedal tudi, da je v sodelovanje privolil, ker je bil zelo zadolžen. Ko se je poskušal umakniti, pa naj bi mu Dragutin Kovač zagrozil s pištolo.
Vsi ostali hrvaški osumljenci so med preiskavo kazniva dejanja zanikali. Tudi Lah, Brumnič in Gale so navedli, da so poslovali zakonito, Šinkovec in Najdič pa sta se branila z molkom, piše v obtožnici.
Lah: Nisem vedel, da je obtožnica potrjena
Na vprašanja N1 je Lah po elektronski pošti odgovoril, da s potrditvijo obtožnice ni seznanjen. Zagotovil je, da je v času njegovega vodenja podjetja Gold Box podjetje poslovalo zakonito, legitimno in transparentno. Na zahtevo hrvaških pravosodnih organov je italijanska policija preverila poslovanje in ni našla nepravilnosti, je poudaril. A prodaja zlata v Italijo, kot že omenjeno, tudi za hrvaške tožilce ni sporna. “Ob mojem odhodu septembra 2013,” še pravi Lah, “je imela družba poravnane vse davčne obveznosti in druge obveznosti v okviru rednega poslovanja, na njeno poslovanje po svojem odhodu nisem imel nobenega vpliva več.”
A hrvaška obtožnica navaja, da se je Lah s poslovanjem ukvarjal tudi še septembra 2014. Takrat so preiskovalci s prisluhi ujeli pogovor med Lahom in Lindo Kocijančić iz pisarne hrvaškega odvetnika Davorja Galetovića. Pogovarjala naj bi se o tem, v kako slabi situaciji so bili takrat, saj se je davčna uprava “osredotočila” na trgovino z zlatom in na “nekakšno verigo”, zato naj bi bilo nemogoče delati. Razmišljala naj bi, da bi se bilo treba organizirati drugače, ker tudi če odprejo še deset novih podjetij in začnejo od začetka, jih bo davčna uprava ujela.
Ko smo Laha vprašali o tem pogovoru, ga ni komentiral. Opozoril pa je, da je sodišče v Koprivnici večkrat zahtevalo dopolnitev obtožnice, kar drži, saj je tožilec prvo različico vložil že leta 2019. Enako nam je v kratkem telefonskem pogovoru povedal Brumnič, ki prav tako še ni vedel za potrditev obtožnice.
Domnevni davčni vrtiljak so pod drobnogled vzeli tudi slovenski organi, vendar je primer pri nas padel. Po informacijah N1 je tožilstvo zahtevalo preiskavo podjetja Trgo zlato, ki je trdilo, da je zlato v Italijo prodalo prek Cipra, a v resnici naj bi ga izvozilo neposredno. To še ne pomeni, da je prišlo do davčne utaje, je opozorilo sodišče in s tem zavrnilo zahtevo za preiskavo.
Profimedia
Hrvaški tožilci medtem ugotavljajo, da je zlato vsaj delno sicer obstajalo in da je bilo res prodano v Italijo, a da ga osumljeni niso pridobili tako, kot trdijo; torej od podjetij, ki so zlato na drobno odkupovala od ljudi. Jih pa ne preganja zaradi načina pridobitve zlata, ampak zaradi domnevnega goljufanja s fiktivnimi posli in posledično neupravičenega vračila davka.
V obtožnici tudi ne piše, po kakšnih cenah sta Gold Box in Zlato Trgovina zlato prodajala v Italijo. Piše le, da sta v domnevno fiktivnih poslih od podjetja Palić Aurum kupila 393 kilogramov zlata za 12,7 milijona evrov skupaj z DDV. To je približno 32 evrov za gram. In če je Gold Box po podobni ceni prodajal zlato v Italijo, je moral za 33,8 milijona evrov, kolikor mu je plačal Italpreziosi, dobaviti več kot eno tono zlata.
Človek od znotraj?
Veriga podjetij pa naj bi imela pri tem pomoč v sami davčni upravi Hrvaške. Jutarnji list je namreč razkril, da je podjetje Gold Box zastopal hrvaški odvetnik Davor Galetović, ki naj bi mu pri pripravi obrambe v postopku pred davčno upravo pomagal Radoslav Raspudić. Raspudović je bil zaposlen na davčni upravi. Še več: med njegove delovne naloge pa je sodila celo koordinacija nadzora prav nad to verigo podjetij.
Velja omeniti tudi, da se je italijanski Italpreziosi leta 2012 znašel tudi na muhi tožilstva Združenih držav Amerike, ki mu je zamrznilo denar na enem od računov zaradi suma, da to italijansko podjetje, s katerim so poslovala tudi podjetja iz “zlate verige”, za pranje denarja uporablja perujski narkokartel Sanchez-Paredes. Poleg tega so se pojavile informacije, da naj bi Italpreziosi pred leti nezakonito pridobljeno zlato iz Peruja tudi kupoval.
Ameriško tožilstvo je pozneje sicer ustavilo preiskavo domnevnega pranja denarja, v katerega naj bi bil vpleten Italpreziosi, a po poročanju perujske spletne strani La Mula zato, ker perujski pravosodni organi ameriškim niso dostavili zahtevanih dokumentov.
Profimedia
Ena od racij v perujskih nezakonitih rudnikih zlata.
Bosansko ime iz več slovenskih zgodb
V tej zgodbi se pojavi (ne med obtoženimi ali preiskovanimi) tudi državljan BiH Jozo Mikulić, ki ga srečamo tudi v nekaj slovenskih zgodbah. Bil je namreč eden od končnih lastnikov zagrebškega Gold Boxa v obdobju, ko je podjetje prodalo večje količine zlata v Italijo.
Neposredni lastnik zagrebškega Gold Boxa je bilo slovensko podjetje Gold Box, ki je imelo sedež v eni od stavb v ljubljanskem BTC. Slovenski Gold Box naj bi tudi skrbel za prevoz zlata v Italijo. Med decembrom 2012 in decembrom 2013, kot že omenjeno, je bil direktor slovenskega Gold Boxa Andrej Lah. Lastnik slovenskega Gold Boxa pa je bil v tem času Gold Box iz Laktašev v Bosni in Hercegovini, njegovi lastniki in s tem končni lastniki niza podjetij z imenom Gold Box pa so bili Mikulić, Šinkovec in Brumnič.
Mikulić je bil tudi direktor podjetja. Konec leta 2013 se je umaknil Roku Galetu. Takrat se je iz bosanskega Gold Boxa umaknil tudi Lah.
O Jozu Mikuliću smo na N1 že pisali, med drugim je (bil) poslovni partner Andreja Rautnerja, ki je skupaj z nekdanjim pravosodnim ministrom Marjanom Dikaučičem vodil farmo prašičev na Kosovu. Rautnerja v zgodbi s prodajo zlata v Italijo sicer ni zaznati nikjer. Je pa lahko zanimivo, da je imel hrvaški Gold Box v času, ko je bil njegov končni lastnik Mikulić, naslov na Bednjanski 10 v Zagrebu, kjer je imelo naslov tudi več Rautnerjevih podjetij. Med njimi AR Force Zagreb, s katerim je sodeloval tudi nekdanji minister Dikaučič.
Mikulić in Rautner na naša vprašanja nista odgovorila, Lah pa nam je zatrdil, da s poslovanjem Gold Boxa nista povezana.
Mikulič se je sicer v Sloveniji ukvarjal z več posli. Med drugim je od Nove KBM kupil vsaj dve terjatvi. Ena od njih je bila do KB 1909, tržaškega holdinga v lasti tržaških Slovencev. KB 1909 namreč banki ni vračal kredita v višini štirih milijonov evrov, banka pa je nato po naših informacijah Mikuliću terjatev prodala za dva milijona evrov. Na ta posel je naletela tudi preiskovalna komisija državnega zbora, ki jo je vodil poslanec SDS Anže Logar. Druga terjatev, ki jo je kupil Jozo Mikulić, je terjatev Nove KBM do Boruta Gaberška, enega od nekdanjih direktorjev SCT. Ta je bila zavarovana z več nepremičninami, med drugim z Vilo Gina ob portoroškem Avditoriju, ki so jo Finance opisale kot “verjetno najlepšo vilo v Portorožu”.
splet
Gaberšek nam je povedal, da je z Mikulićem nekajkrat govoril. “Rekel mi je, da vse vodi Rautner,” je dejal. Mikulič je nato terjatev do Gaberška prodal Rautnerju, ta pa Kolektor Kolingu. Kolektor Koling jo je nato prodal podjetju Quaestus, ki je od Gaberška kupil Vilo Gina ter še eno hišo v Kampolinu nad Portorožem. Na vprašanja v Kolektorju za zdaj niso odgovorili.
Mikulić in Rautner sta leta 2020 v Laktaših v BiH skupaj ustanovila tudi podjetje Rudnik Litijuma, namenjeno iskanju litija v Republiki Srbski. V podjetje sta vložila okoli šest milijonov evrov osnovnega kapitala. Podjetje Rudnik Litijuma ima naslov na ulici Mladena Stojanovića, kjer je imelo sedež tudi več Mikulićevih in Rautnerjevih podjetij. Tam ima sedež tudi bosansko podjetje Gold Box.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje