Minister za pravosodje Marjan Dikaučič odšteva dneve, ko se bo moral zagovarjati pred poslanci. Napovedi iz parlamenta so, da lahko interpelacija zoper njega celo uspe. A eno je jasno: če bo padel, ne bo padel v prvi vrsti zaradi ministrovanja, pač pa zaradi neplačanega komunalnega prispevka občini Šentjur, kjer si s partnerico gradi zasebno hišo, in zaradi v meglo zavite in domnevo celo sporne poslovne preteklosti, ki jo minister nerad pojasnjuje. Danes razkrivamo, da je v preteklosti deloval tudi na Kosovu in da je verjetno že leta povezan s poslovnežem, ki po zvezah in poznanstvih seže zelo daleč.
Simona Kustec, Aleš Hojs, Andrej Vizjak in Marjan Dikaučič so štirje ministri, ki se bodo morali pred poslanci zagovarjati na interpelaciji. Kustec in Dikaučič že ta mesec, pri čemer iz parlamenta prihajajo napovedi, da lahko pravosodni minister interpelaciji celo pade.
A pozor: ne zaradi očitkov v interpelaciji, pač pa bi lahko bil ključen razlog to, da Dikaučič v občini Šentjur, kjer si s partnerico gradi hišo, ni plačal 30.000 evrov komunalnega prispevka. Iz Šentjurja prihaja član poslanske skupine Desusa Robert Polnar, ki je bil v tej občini nekoč tudi podžupan. Da utegnejo interpelacijo podpreti vsi poslanci Desusa, pa je konec oktobra namignil tudi Branko Simonovič (Desus), ko je dejal: “Mislim, da bo interpelacija zoper Dikaučiča uspela.”
Za N1 je Simonovič zdaj povedal, da še zmeraj meni enako, da pa se bodo v poslanski skupini pred interpelacijo še pogovorili. Izračun kaže naslednje: le če bodo na interpelacijski seji vsi poslanci opozicije KUL, vsi nepovezani poslanci in trije poslanci Desusa in če bo trojica iz Desusa interpelacijo podprla, bo to točno 46 glasov, kolikor jih razrešitev ministra v parlamentu tudi terja.
Minister bi se zmenil, čeprav se občina ne sme
Pravosodni minister je za Delo pred časom pojasnil, da 30.000 evrov komunalnega prispevka za gradnjo zasebne hiše ne bo plačal, ker je občina sama ugotovila, da ga je odmerila previsoko, da je občino že pred dvema letoma pozval k pravilni odmeri in dogovoru o dejanski višini njegovih terjatev, da pa se od takrat ni zgodilo nič.
V občini Šentjur pojasnjujejo, da je bil komunalni prispevek za zasebno hišo – za katero je Dikaučič vmes pridobil gradbeno dovoljenje – takrat, ko je bil odmerjen, odmerjen pravilno. Oziroma kot pravijo na občini, “skladno s takrat veljavnimi materialnopravnimi podlagami”. Poudarjajo, da občina nima “nobenih pristojnosti sklepanja dogovorov” in da tudi nikoli ni formalno ugotovila, da je bil prispevek odmerjen nepravilno, ker je bil takrat, ko se je odmerjal, odmerjen pravilno.
Se je pa vmes zaradi sprememb zakonodaje spremenil tudi odlok o komunalnem prispevku. Ta bi bil zdaj po informacijah N1 za ministra dejansko nižji, vendar je, še pravijo na šentjurski občini, postopek jasen in predpisan. Minister mora podati vlogo, ne more pa pričakovati nekega dogovora z občino, če občina za kaj takšnega nima pristojnosti. Tega Dikaučič po informacijah N1 vse do danes ni storil. Pri tem je malo verjetno, da kot pravosodni minister predpisov ne bi poznal.
Skrivnosti Prašičje farme s Kosova
Če bodo poslanci ta mesec Dikaučiča res strmoglavili, to torej ne bo v prvi vrsti posledica njegovega vodenja ministrstva, pač pa drugih ravnanj in poslovnih aktivnosti iz časov, preden je 15. junija zasedel ministrsko mesto. Bil je namreč direktor oziroma lastnik več podjetij, ki so delovala po vzorcih spornega poslovanja. Dve podjetji, ki ju je vodil, sta po prepričanju finančne uprave, policije in tožilstva kršili davčno zakonodajo. Oktobra pa je okrožno sodišče v Murski Soboti zaradi tega uvedlo sodno preiskavo.
Danes odstiramo tudi kosovski del poslovne preteklosti Marjana Dikaučiča. Slovensko podjetje Tinex, ki se ukvarja s prodajo gradbenega materiala, je leta 2006 za dober milijon evrov (1,01 milijona) v kosovski privatizaciji kupilo podjetje Ferma e derrave oziroma po slovensko Prašičja farma. Podjetje v kosovskem mestu Miradi e Epërme oziroma Gornje Dobrevo je imelo v lasti 37 hektarjev kmetijskega zemljišča, na katerem je bilo 21 stavb, namenjenih stajam za živino, pa tudi ostala infrastruktura, potrebna za kmetovanje. Na parceli je bila tudi administrativna stavba z restavracijo, vendar ta pred privatizacijo ni bila v uporabi, saj je polovica pogorela.
Obenem je leta 2006 slovenski Tinex na Kosovu ustanovil novo podjetje – AR Plane Kosovo – nanj je prenesel Prašičjo farmo, v kosovskem poslovnem registru piše, da je bil Marjan Dikaučič v AR Plane Kosovo namestnik direktorja, po nekaterih dostopnih informacijah pa (tudi) prokurist.
V življenjepisu o podjetjih ni niti besede
Na spletni strani ministrstva za pravosodje je objavljen življenjepis ministra. V njem ni niti ene besede o nobenem podjetju, v katerih je Dikaučič pred imenovanjem za ministra delal, piše le, da je deloval tudi v “zasebnem sektorju”. Prav tako minister ne pojasnjuje svoje vloge in poslov, ki jih je sklepalo kosovsko podjetje v času, ko je tam deloval. Čeprav smo mu vprašanja o tem poslali že pred tedni, so nam iz njegove službe za odnose z javnostmi sporočili le, da minister na naša vprašanja “ne bo odgovoril”.
V življenjepisu na spletni strani ministrstva piše, da se je Dikaučič po diplomi na mariborski pravni fakulteti leta 2006 zaposlil kot sodniški pripravnik na višjem sodišču v Ljubljani, a po dostopnih neuradnih informacijah je v tem času delal tudi v kosovskem podjetju AR Plane Kosovo, ki je obstajalo med letoma 2006 in 2013. Prav v letu, ko je AR Plane Kosovo nehalo obstajati, torej v letu 2013, je Dikaučič postal direktor podjetij Prevozi Žižek in BGA, zaradi katerih je osumljen utaje davkov.
AR Plane Kosovo je imelo dva direktorja, kosovskega odvetnika Alberta Islamija ter slovenskega podjetnika Andreja Rautnerja. Oba sta se zavila v molk, ko smo ju vprašali, s čim vse se je to podjetje ukvarjalo, kdo je Dikaučiča tja pripeljal in kaj točno je v podjetju počel. Po dostopnih neuradnih informacijah pa ni mogoče izključiti, da je Dikaučiča za Kosovo angažiral Andrej Rautner, ki naj bi bil v dobrih prijateljskih odnosih s tedanjim direktorjem Tinexa, zdaj že pokojnim Štefanom Čebaškom.
Kdo je Andrej Rautner?
55-letni Andrej Rautner je slovenski poslovnež, ki ima veliko pomembnih povezav. Ukvarja se z odkupom terjatev, nepremičninskimi posli, poslovnim in pravnim svetovanjem ter drugimi dejavnostmi. V preteklosti je veliko posloval z zdaj pokojnim poslovnežem Dušanom Dolamičem, nato z Novo KBM, ko je bila ta še v državni lasti, in banko Reiffeisen. V zadnjem času sodeluje s Kolektorjem Stojana Petriča, po naših informacijah pa je v dobrih odnosih tudi z vplivnima lobistoma Janezom Zemljaričem in Markom Pogorevcem.
BOBO
Zemljaričev izolski projekt …
Verjetno je Rautner najbolj znan po tem, da mu je morala izolska občina plačati slaba dva milijona evrov odškodnine zaradi domnevnega dogovora o spremembi namembnosti zemljišča, ki je bilo v lasti Rautnerjevega podjetja R Mercuri. Sodišče je verjelo, da R Mercuri hrvaškemu podjetju Lucidus ni mogel prodati zemljišča za tri milijone evrov zato, ker občina Izola ni spremenila namembnosti. Leta 2008 ga je za 2,3 milijona evrov prodal Raiffeisen leasingu, na podlagi te prodajne cene pa utemeljeval oškodovanje. Nadzorni odbor občine Izola je bil v analizi sodnega postopka, ki se je končal s plačilom dveh milijonov odškodnine iz občinske vreče, izjemno kritičen do vodstva izolske občine in njenih odvetnikov. Nadzorniki so predlagali celo, naj občina toži odvetnike, ki so jo zastopali v tem sodnem sporu, a se občina za to ni nikoli odločila.
Gre za zemljišče na območju nekdanje tovarne Delamaris, Rautner ga je po nekaterih informacijah kupil, ker je sodeloval pri nesojenem projektu prenove večjega območja v Izoli, ki ga je vodil Janez Zemljarič, nekdanji direktor ljubljanskega kliničnega centra, nekdanji šef službe državne varnosti in nosilec številnih visokih političnih funkcij v prejšnjem režimu.
… in posli z državnimi podjetji
Po poročanju Večera pred leti je Rautner prek enega od svojih slovenskih podjetij – AR Plane – kupil delež tudi v hrvaškem podjetju Zadar Projekt, ki je bil eden bolj razvpitih spornih poslov takrat državne Nove KMB. Banka je skupaj z mariborskim gradbincem MTB želela zgraditi kompleks s 380 stanovanji, z 20 milijoni evrov kredita je financirala družbo Zadar Projekt in nasedla. Stanovanja nikoli niso bila zgrajena, takrat državna banka je bila oškodovana. Rautner je v lastništvo Zadar Projekta vstopil šele, ko je ta projekt že propadel. Ko se je začel stečaj, nekaj let kasneje, pa se je oglasil tudi Jozo Mikulić, ki ga najdemo v več Rautnerjevih poslih, in trdil, da je dejanski lastnik zemljišča, na katerem naj bi stal kompleks stanovanj, v resnici on, zahteval je tudi razveljavitev kreditne pogodbe, na podlagi katere je Nova KMB financirala podjetje Zadar Projekt, ki je s tem denarjem zemljišče v Zadru kupilo. Podatek, kako se je to razpletlo, ni dosegljiv.
Rautnerja najdemo tudi v poslih z državnim podjetjem DARS v času, ko ga je vodil Matjaž Knez. Ko so Knezovi nasledniki zoper njega vložili odškodninsko tožbo, so mu očitali tudi, da je Rautnerjevemu podjetju AR Plane plačal 25.000 evrov za dve študiji, ki sta bili praktično enaki. Na sodišču niso uspeli. Rautnerjevo podjetje je pripravilo mnenje tudi, ko so v času druge vlade Janeza Janše leta 2013 skušali zamenjati direktorja državnega podjetja GEN-Energija Martina Novšaka, dokazati naj bi želeli slabo poslovanje, a je Novšak na koncu na položaju ostal.
Tudi to mnenje je pripravilo podjetje AR Plane, torej podjetje s silno podobnim imenom tistemu, ki je bilo leta 2006 ustanovljeno na Kosovu in ki se je imenovalo AR Plane Kosovo. Kjer je delal tudi sedanji pravosodni minister Dikaučič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje