Poslanke in poslanci bodo razpravljali o vladnih zakonih s področja zdravstva, s katerima se je odbor za zdravstvo ukvarjal skoraj 15 ur. Eden spreminja podlago za omejevalne ukrepe, drugi prinaša skrajševanje čakalnih dob in druge nujne ukrepe.
Včeraj se je s predstavitvijo programa predsedovanja EU in odgovori premierja Janeza Janše ter ministrov na poslanska vprašanja uradno začela maratonska julijska seja državnega zbora. Danes pa se začenja tudi obravnava zakonskih predlogov. Prva sta na sporedu vladna predloga zakona o nalezljivih boleznih in zakona o nujnih ukrepih v zdravstvu. Do obeh so kritični opozicijske stranke, zakonodajno-pravna služba državnega zbora in drugi.
Odziv na ustavno sodišče
Predlog zakona o nalezljivih boleznih je seveda aktualen zaradi pandemije covida-19 in še bolj zaradi odločitev ustavnega sodišča. Ukrepi, ki jih je vlada sprejemala za omejevanje širjenja bolezni, so bili utemeljeni prav na tem zakonu, zanj pa je ustavno sodišče odločilo, da je neustaven. V njem ni dovolj natančno določen oziroma ni dovolj jasno razviden namen posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, so ugotovili ustavni sodniki.
Vlada bi to med drugim rešila tako, da bi si v zakon o nalezljivih boleznih zapisala obvezo, da pred odločitvijo o omejevanju pravic pridobi strokovno oceno. Šele potem bi lahko omejila prehajanje meje in gibanje znotraj države ter zbiranje ljudi, pouk, gospodarske dejavnosti …
Zakonodajno-pravna služba državnega zbora (ZPS) je imela številne pripombe, a nekatere je koalicija naslovila z amandmaji, ki jih je odbor sprejel. Zdaj predlog določa, kdo bo stroka, ki bo svetovala vladi pri odločanju o omejevanju pravic; to bo nacionalni inštitut za varovanje zdravja. Vendar zakon o vladi v tretjem členu izrecno določa, da je vlada pri opravljanju svojih funkcij samostojna. Zato bi bilo smiselno posebej določiti, da je vlada dolžna spoštovati oceno stroke pri omejevanju pravic zaradi nalezljivih bolezni, menijo v ZPS.
“Nevaren zakon”
Predlog zakona je nevaren, so ves čas trdili člani odbora iz strank LMŠ, SD, Levica in SAB, torej tistih opozicijskih strank, ki ne podpirajo vlade. Kot je povzel poslanec SD Dejan Židan, predlog uvaja možnost, da se ukrepi sprejemajo na podlagi nejasnih kriterijev in za nedoločen čas. Podobno mnenje je včeraj objavila tudi Pravna mreža za varstvo demokracije.
Po mnenju omenjenih štirih opozicijskih strank in tudi nekaterih predstavnikov civilne družbe je sporno, da ni časovnih omejitev za veljavnost ukrepov ter obveznosti preverjanja ukrepov. To bi lahko počel državni zbor ali državnozborska delovna telesa, so predlagali poslanci teh štirih opozicijskih strank. Nevladna organizacija Amnesty International pa je navedla možnost hitre presoje ukrepov na vrhovnem sodišču.
Pomembna ostaja pripomba zakonodajno-pravne službe glede določbe, da je omejevanje pravic mogoče tudi v primeru nevarnosti drugih nalezljivih bolezni. Opredelitev ni dovolj natančna, so menili v ZPS ter dodali, da bi bilo dobro tudi, če bi se v zakon zapisalo stopnjevanje ukrepov od najmilejšega do najstrožjega v skladu z načelom sorazmernosti.
Koalicijski poslanci so na odboru pojasnili, da za predlog glasujejo, ker pravočasno in ustrezno odgovarja na odločbo ustavnega sodišča.
Devet ur o nujnih ukrepih v zdravstvu
Odbor za zdravstvo je o predlogu zakona o nalezljivih boleznih prejšnjo sredo razpravljal pet ur, nato pa se je lotil predloga zakona o nujnih ukrepih v zdravstvu. Z njim so se tisti dan ukvarjali skoraj tri ure ter nato še šest ur in pol v petek. Na predlog je bilo vloženih več kot 40 amandmajev.
Tudi zakonodajno-pravna služba je imela na predlog zakona o nujnih ukrepih veliko več pripomb kot na predlog zakona o nalezljivih boleznih. Na 22 straneh mnenja, ki ga je spisala o zakonu o nujnih ukrepih, je na primer večkrat opozorila na paradoks, da naj bi šlo za interventni zakon, vendar so mnogi ukrepi vseeno predvideni kot trajni.
LMŠ, SD, Levica in SAB so nasprotovali številnim predlaganim določbam. Predlogu kot celoti pa so očitali, da vsebuje več koristi za zasebna zdravstvena podjetja kot za javne zavode in paciente.
“Razpis za zasebnike”
Kar nekaj členov v vladnem predlogu je sprožilo dolge razprave. Med njimi so bili tudi tisti, ki opredeljujejo nacionalni razpis za skrajševanje čakalnih dob. Vlada sicer želi zgolj podaljšati oziroma obnoviti veljavnost ureditve glede razpisa, ki jih je sprejela lani oktobra. Lani jim razpisa ni uspelo izvesti, zdaj pa določbe ne veljajo več.
Državni zbor je pravila o tem razpisu lani sprejel, čeprav je zakonodajno-pravna služba državnega zbora v takratnem mnenju zapisala, da so “ustavno in pravno sistemsko sporna”. Predvideni razpis namreč vzpostavlja vzporeden sistem delitve javnega denarja za zdravstvo, ki bi bil “podnormiran in nejasen”, so opozarjali v ZPS. Pojasnili so, da ima posameznik pravico zahtevati dostopne in kakovostne zdravstvene storitve, pravila glede razpisa pa tega niso dovolj opredelila. Takratna opozorila veljajo tudi zdaj, so prejšnji teden zapisali v ZPS.
Druge, ki so kritizirali predviden nacionalni razpis, je najbolj zmotilo, da bi se lahko za javni denar potegovali tudi zasebniki brez koncesije. Koncesionarji morajo izpolnjevati več pogojev kot čisti zasebniki, zato bi lahko razpis, kot ga želi vlada, pomenil prvi korak v bistveno spremembo zdravstvenega sistema, so opozarjali kritiki.
Za skrajševanje čakalnih dob je treba angažirati vse zmogljivosti, so na seji odbora odgovarjali državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Alenka Forte (na fotografiji zgoraj) in koalicijski poslanci. Tudi zato so stranke LMŠ, SD in SAB ter sindikat Pergam predlagali, da bi se razpis izvedel po vrstnem redu. Tako da bi imeli javni zavodi in koncesionarji prednost pred čistimi zasebniki. Koalicija predloga ni podprla.
Še en korak v privatizacijo
Tisti, ki so imeli že lani jeseni negativno mnenje o razpisu za skrajševanje čakalnih dob, so v aktualnem predlogu zakona o nujnih ukrepih v zdravstvu dobili dodatno potrditev za svoja opozorila. Predlog namreč prinaša možnost, da bi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) javnim zavodom odvzel program storitev, ki ga ne izpolnjujejo, ter ga dodelil drugim.
Alenka Forte in koalicijski poslanci so odgovarjali, da javni zavodi včasih ne izvedejo celotnega programa, ki se jim ga dodeli. Kako velik problem je to v resnici, ni znano. Iz javno znanih izjav pa je razbrati, da je obraten problem večji. Mnoge bolnišnice se namreč pritožujejo, da jim zavod ne plača vseh storitev, ki jih opravijo.
ZZZS že ima možnost prerazporejanja programov med izvajalci v javni mreži, torej javnimi zavodi in koncesionarji. Zato mnogi menijo, da želi vlada z zakonom o nujnih ukrepih programe, financirane z javnim denarjem, podeliti zasebnikom brez koncesije.
Vlada bi to možnost uvedla do leta 2023, a del opozicije je v tem prepoznal zametke korenite privatizacije. V tem delu opozicije so tudi menili, da bi bilo nekritično odvzemanje programov nepravično do javnih zavodov, ki so zaradi boja proti epidemiji ustavljali redne programe.
Členu nasprotujejo tudi na zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki ga vodi Tatjana Mlakar. Njihovo sporočilo je razumeti, kot da s tem nočejo imeti nič. “Če je namen, da se program prenese na izvajalce izven javne mreže, je edino smiselno, da javni poziv izvede MZ in se sredstva za ta namen zagotovijo iz državnega proračuna,” so zapisali.
Nejasnosti glede odgovornega nosilca dejavnosti
Še ena določba, ki bo po mnenju dela opozicije koristila predvsem zasebnikom, je črtanje pogoja delovnih izkušenj za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Zahtevo, da bo moral imeti vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti zaposlenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, je državni zbor sprejel leta 2017, ko je vlado vodil Miro Cerar. Odgovorni nosilec bi moral imeti po tistem zakonu tri leta izkušenj, če bi šlo za izvajalca na primarni ravni zdravstva, oziroma pet let izkušenj za sekundarno in terciarno zdravstveno dejavnost.
S tem je želela Cerarjeva vlada doseči, da bi bila zdravstvena obravnava povsod varna in kakovostna, hkrati pa je želela preprečiti problem tako imenovanih dvoživk. Če bi moralo imeti vsako zdravstveno podjetje zaposlenega zdravnika za področje, s katerim se ukvarja, bi bil to problem za mnoga zasebna podjetja. Ta storitve pogosto izvajajo samo z zdravniki, ki delajo prek statusa samostojnega podjetnika ali podjemne pogodbe, zaposleni pa so drugod, večinoma v javnem zdravstvenem domu ali bolnišnici.
Ker so želeli dati zdravstvenim izvajalcem čas, da se na te pogoje pripravijo, so poslanci prejšnjega sklica datum začetka veljavnosti določb o odgovornem nosilcu odmaknili za tri leta, torej do konca leta 2020. Vendar je konec lanskega leta pogoj zaposlenega odgovornega nosilca začel veljati samo za nove zdravstvene izvajalce. Obstoječi ga bodo morali izpolniti šele konec leta 2022, so nam pojasnili na ministrstvu za zdravje. Za to je lani poskrbela aktualna vlada.
Niti za nove izvajalce pa ni letos začel veljati pogoj, da mora imeti odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti tri ali pet let delovnih izkušenj. Tudi rok veljavnosti tega pogoja je aktualna vlada zamaknila. Vendar samo do konca junija letos. Novih programov torej trenutno ne morejo prevzemati mladi zdravniki. Ker pa zdravnikov ni dovolj, je treba pogoj o delovnih izkušnjah odpraviti, opozarjajo na ministrstvu za zdravje in še nekateri drugi.
Vprašanje, ki ga zastavlja zakonodajno-pravna služba državnega zbora, pa je, zakaj se z interventnim zakonom pogoj delovnih izkušenj za odgovorne nosilce zdravstvenih dejavnosti črta za vedno. Takšna sprememba bi se morala izvesti z novelacijo zakona o zdravstveni dejavnosti, pravijo v ZPS. Zastavili so tudi vprašanje, kako bo črtanje pogoja delovnih izkušenj vplivalo na kakovost in varnost zdravstvene obravnave. “To bi lahko bilo pomembno z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki ga zagotavlja ustava,” so zapisali.
Nagrada za župane
Opozicija, ki ne podpira vlade, predlogu očita tudi, da vsebuje določbe, ki v interventnem zakonu o zdravstvu nimajo kaj iskati. Več opozicijskih poslancev je poudarilo določbo o mesečnem dodatku 200 evrov za ravnatelje šol in vrtcev, župane, podžupane ter direktorje občinskih uprav. Pripadal bi jim za mesece, v katerih je razglašena epidemija, tudi za nazaj, od oktobra lani.
“Prepričani smo, da zdravstveni sistem ne bi zdržal obremenitev, če se ne bi ti funkcionarji dodatno angažirali,” je odgovorila Alenka Forte. Župani so opravili veliko organizacijskega dela za obvladovanje krize, je pojasnila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje