"Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat"

dr. Janez Prešern (Foto: Staš Zgonik/N1)

Navdušenje nad čebelarstvom, ki je sledilo njegovi izdatni promociji, je število čebeljih družin v Sloveniji povečalo toliko, da nekateri čebelarji in strokovnjaki že opozarjajo na prenaseljenost z medonosno čebelo. Ob v povprečju vse slabših pogojih za čebelarjenje si čebelarji med seboj odžirajo zaslužek, medonosne čebele pa njihovim divjim sorodnicam odžirajo hrano v naravi. Dr. Janez Prešern je vodja skupine za čebelarstvo, ki deluje v okviru oddelka za živinorejo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, in tudi sam čebelar. Kakšen je njegov pogled na opozorila? Je medonosnih čebel v Sloveniji preveč?

“S stališča ekonomike čebelarjenja zagotovo,” nam je odgovoril. “Čebelarjem, ki jim dejavnost predstavlja pomemben vir prihodka, bi se zagotovo poznalo na pridelku, če bi bilo čebeljih družin manj.”

Po njegovih besedah se je število čebeljih družin, odkar se ukvarja s čebelarstvom, močno povečalo. “Skupna ‘skleda’ paše, ki je na voljo, pa se v tem času ni nič povečala, kvečjemu se je zmanjšala.”

Lani se je sicer po najnovejših podatkih, ki so nam jih poslali s kmetijskega ministrstva, ocenjeno število čebeljih družin v Sloveniji prvič po 20 letih rasti opazno zmanjšalo, z 213 na 207 tisoč.

Za 20-krat presežena naravna gostota

Medonosnih čebel je zaradi čebelarstva vsekakor bistveno več, kot bi jih bilo, če jih ne bi redili, je pojasnil dr. Prešern. “Naravna gostota medonosnih čebel v Evropi je nekoč bila pol čebelje družine na kvadratni kilometer. Mi, z 200 tisoč čebeljimi družinami na 20 tisoč kvadratnih kilometrih, to presegamo za 20-krat.”

Če odštejemo območja, ki niso primerna za čebelarjenje, denimo območja gora, je njihova gostota še večja, je opozoril. “Lokalno se lahko povzpne krepko čez 40 družin na kvadratni kilometer.” Vsaka družina šteje med 20 in 60 tisoč čebel.

S čebelami najbolj nagnetena območja Slovenije so Vipavska dolina, del Prekmurja in Mengeško polje nad Ljubljano.

gostota čebeljih družin Slovenija — Avtor: Jernej Kavšek/MKGP

“Nadzora praktično ni”

Težava pri razpravah o prenaseljenosti Slovenije z medonosnimi čebelami je po mnenju dr. Prešerna verodostojnost podatkov, ki jih čebelarji sporočajo državi. Veliko državnih pomoči je namreč vezanih na število panjev, čebelarji z več panji so upravičeni tudi do višjih subvencij pri različnih investicijah.

“Uradna ocena števila čebeljih družin je verjetno previsoka zaradi želje čebelarjev po nadomestilih in subvencijah,” je pojasnil Prešern. “Nič vas ne stane, če prijavite nekaj več čebeljih družin, da dosežete mejo za višjo subvencijo, na primer za tehnično podporo. Nadzora tukaj praktično ni.”

Hkrati s čebelarji, ki prijavijo večje število panjev od dejanskega, sicer obstajajo tudi ljudje, ki svojih panjev ne prijavijo, ker se jim ne ljubi ukvarjati z birokracijo in ker se hočejo izogniti veterinarskemu nadzoru. “Vseeno pa menim, da je bilo število prijavljenih, a neobstoječih panjev v letu 2023 večje od števila neprijavljenih obstoječih panjev,” je dejal dr. Prešern.

“Naše kmetijstvo ne zahteva veliko opraševanja”

Glavna naloga čebel je opraševanje rastlin. In za to nalogo jih je v Sloveniji po mnenju dr. Prešerna dovolj. “Naše kmetijstvo ne zahteva veliko opraševanja. Številke se iz leta v leto spreminjajo, a največji delež poljščin, ki zahtevajo opraševanje čebel, je bil po mojih izračunih na podlagi podatkov Agencije za kmetijske trge do zdaj 7-odstoten. Verjetno bi za nemoteno opraševanje zadoščalo tudi pol manjše število čebeljih družin.”

To pa je v nasprotju s stališčem čebelarske zveze, kjer trdijo, da je “pogoj za uspešen opraševalni servis čebel stalna vzreja od 170 do 220 tisoč čebeljih družin”.

čebele oljna ogrščica — Čebelnjak na polju oljne ogrščice (Foto: Miloš Vujinović/BOBO)

Drug drugemu hodijo v zelje oziroma v cvetje

Pri vprašanju, ali veliko število medonosnih čebel v Sloveniji negativno vpliva na divje opraševalce, dr. Prešern ostaja previden. “Na to vprašanje je v naravi zelo težko odgovoriti, predvsem pa odgovora ni mogoče dobiti na hitro, v roku enega ali dveh let. Sezone se z vidika vremenskih razmer in obilice čebelje paše namreč med seboj močno razlikujejo. Literatura je na tem mestu še deljena.”

Dejstvo pa je, je nadaljeval, da medonosna čebela konkurira divjim opraševalcem na področju hrane. “Če pogledamo čisto s stališča zdrave pameti, medonosne čebele in divji opraševalci zagotovo drug drugemu hodijo v zelje oziroma v cvetje. Poraja se problem razdelitve omejenih naravnih virov med veliko število “uporabnikov”. Trditi, da veliko število medonosnih čebel nima nikakršnega vpliva, je s tega vidika neresno.”

Zagotovo obstaja tudi problem prenosa patogenov med medonosnimi čebelami in divjimi opraševalci, je nadaljeval dr. Prešern. “In zagotovo nimamo dovolj dobre ocene, kaj se dogaja s populacijami divjih opraševalcev. To so dejstva.”

pomladanski čmrlj — Pomladanski čmrlj (Foto: Danilo Bevk)

Treba se je zavedati, da divji opraševalci, čeprav jih je številčno manj, opravijo več kot polovico vsega opraševalskega dela. “Divji opraševalci služijo tudi kot pomemben pomožni vir storitev opraševanja,” je opozoril dr. Prešern. “Ko sadno drevje cveti v slabem in hladnem vremenu, se lahko sadjarji zanašajo samo na divje opraševalce, kot so čmrlji, saj čebele v takih razmerah niso aktivne.” Na to je opozoril tudi dr. Danilo Bevk, vodilni raziskovalec divjih opraševalcev v Sloveniji.

V slabi sezoni, ko se veliko število čebeljih družin bori za omejene vire, verjetno paše zmanjkuje tudi za divje opraševalce, sklene. “Pametno bi se mi zdelo, če bi imeli nekaj manj medonosnih čebel.”

Bi čebelarstvo lahko označili za intenzivno živinorejo?

“Kar zadeva povzročanje odpadkov in bivalne razmere za živali, ne bi mogli reči, da je čebelarstvo intenzivna živinoreja,” meni dr. Prešern. “Glede porabe naravnih virov pa bi bila to lahko kar poštena oznaka.”

Prav tako tezo o intenzivnosti podpira dejstvo, da tako veliko število čebeljih družin samih, brez pomoči čebelarjev, ne bi zmoglo preživeti. “Če bi jih pustili, da se znajdejo same, bi se njihovo število zaradi bolezni in pomanjkanja hrane hitro precej zmanjšalo.”

Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Ne moremo pa medonosnih čebel primerjati s kravami v hlevu, vztraja. Čebel namreč sploh ne moremo šteti za udomačene živali. “Da bi izpolnjevale vse kriterije za udomačene živali, bi morali ljudje nadzorovati njihovo prehranjevanje in reprodukcijo.”

Pri čebelah pa nobeden od obeh kriterijev ni v celoti izpolnjen. “Nikoli nimate popolnega nadzora nad tem, s čim se bodo prehranjevale. Matica pa se pari v zraku, med letom, in človek nima popolnega vpliva na izbiro njenih spolnih partnerjev.”