Preveč čebel ogroža naravno ravnovesje

Poglobljeno 11. Jul. 202106:006 komentarjev
Delite:
čebele
Foto: BOBO

Medonosnih čebel je v Sloveniji vse več, njihova številčnost pa ogroža ostale, divje opraševalce in s tem učinkovitost opraševanja tako kmetijskih kot divjih rastlin. Zaradi navdušenja nad čebelarstvom ter osredotočenosti na zaščito medonosnih čebel in njihov status nacionalne svetinje si ne upamo priznati, da jih je preveč.

20. maja smo četrtič praznovali svetovni dan čebel. Združeni narodi so ta dan razglasili leta 2017, prav na pobudo Slovenije. Na ta dan se je leta 1734 rodil eden začetnikov sodobnega čebelarstva Anton Janša. Čebele so v Sloveniji svetinja, veljajo za enega simbolov slovenstva, čebelarstvo pa je dejavnost, ki v javnosti uživa visoko stopnjo ugleda in zaščite. “Naša” kranjska čebela je avtohtona podvrsta medonosne čebele v Sloveniji in je druga najbolj razširjena po svetu.

Od nekdaj smo dežela čebel in čebelarjev. Od preloma tisočletja pa se je na področju čebelarstva zgodil pravi bum – število čebelarjev se je zahvaljujoč promociji in izdatni podpori države skoraj podvojilo, posledično je močno naraslo tudi število čebeljih družin.

Naraščanje števila čebelarjev v Sloveniji
Foto : N1

“Število čebelarjev se povečuje, ne samo pri nas, ampak povsod po svetu,” pravi predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč. “Se pa število panjev na posameznega čebelarja zmanjšuje. Včasih je na enega čebelarja v povprečju prišlo 21 panjev, zdaj le še 17.” Sam skrbi za približno 500 panjev in je med večjimi čebelarji v Sloveniji.

Vse bolj sicer prevladuje tako imenovano hobi čebelarstvo – čebelarjenje za sprostitev in z željo po pomoči naravi, ne pa za prodajo čebeljih pridelkov na trgu.

Gostota čebeljih panjev se je močno povečala. “Če so bili prej čebelnjaki razporejeni na vsaka dva kilometra, so zdaj praktično na vsakih 200 metrov,” pravi Boris Seražin, z nekaj več kot tisoč panji drugi največji slovenski čebelar in predsednik Združenja profesionalnih čebelarjev, ki je nastalo prav kot odgovor na povečevanje števila in moči hobi čebelarjev ter občutka, da čebelarska zveza nima dovolj posluha za čebelarje, ki jim ta dejavnost predstavlja osnovni vir dohodka.

Graf naraščanja števila čebeljih družin
Foto : N1

V Sloveniji imamo eno največjih gostot čebeljih družin v Evropi. Po hitrem izračunu dr. Janeza Prešerna, vodje skupine za čebelarstvo na Kmetijskem inštitutu, je gostota gojenih medonosnih čebel v Sloveniji najmanj 20-krat večja od naravne gostote divje živečih družin medonosnih čebel, izmerjene na različnih delih sveta. Pri tem pa se je treba zavedati, da velik del Slovenije zaradi poselitve, monokultur, ki se oprašujejo z vetrom, ali nadmorske višine ni primeren za čebelarjenje. Iz tega izhaja, da so družine medonosnih čebel na območjih, primernih za čebelarjenje, še precej bolj zgoščene.

Podnebne spremembe slabšajo pogoje za preživetje

Letošnje leto je, kar zadeva pogoje za čebele, pošastno slabo. Hrane v okolju tako zelo primanjkuje, da so jih čebelarji prisiljeni krmiti, da preživijo. Zaradi spomladanske pozebe je pomrznil velik del sadnega drevja, pa tudi denimo akacija, ki sicer nudi izjemno obilno čebeljo pašo in je v običajnih letih zaslužna kar za tretjino slovenskega pridelka medu.

Podnebne razmere so za čebele in čebelarjenje vse slabše. “Zadnja leta nas tepe narava,” pravi Boštjan Noč. “V zadnjih 30 letih je akacija v Sloveniji pozebla petkrat, od tega štirikrat v zadnjih petih letih.”

Pozeba v sadovnjaku
Foto : BOBO

Aprilska pozeba je bila zgolj začetek letošnjih težav čebelarjev. “Kar je sledilo, je bilo še huje,” pravi Boris Seražin. “Od 15. aprila do konca maja praktično ni bilo niti enega lepega dneva. V naravi ni cvetelo skoraj nič, vse je zamujalo. Jesen, ki sicer cveti sredi aprila, je zacvetel sredi maja. V tem času čebele niso imele na voljo skoraj niti grama medičine.”

Namesto da bi na vrhuncu pomladi čebele proizvajale med, so morali za hrano v obliki sladkorne raztopine poskrbeti čebelarji. Problem se vse pogosteje nadaljuje tudi v poletje, ki ga zadnja leta redno zaznamujejo dolgotrajne suše, ki prav tako negativno vplivajo na cvetenje. Letos ni nič drugače.

Odlaganje košnje zaradi čebel
Foto : Staš Zgonik/N1

K pomanjkanju paše prispevata tudi intenzivno kmetijstvo v obliki monokultur in pa (pre)pogosta košnja travnikov, na katerih cvetlice velikokrat nimajo niti časa zacveteti. “Včasih so kmetje travnike kosili dvakrat v sezoni, danes jih kosijo po petkrat,” potoži Boštjan Noč, ki upa, da bodo novo spodbude kmetom za manj košenja v prihodnjih letih vendarle dale rezultate.

Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci

Glavno poslanstvo čebel je sicer opraševanje rastlin. Pridelek medu je, razen za čebelarje, drugotnega pomena. Vendar pa se je treba zavedati, da medonosne čebele še zdaleč niso edine opraševalke.

V Sloveniji poleg kranjske čebele živi še prek 500 vrst divjih čebel, kamor štejemo čmrlje in čebele samotarke, oprašujejo pa tudi muhe, metulji, nekateri hrošči in ose. Od opraševanja žuželk je vsaj deloma odvisnih približno 80 odstotkov kmetijskih in divjih rastlin. Čebele, čeprav jih je največ, vsega ne zmorejo same.

“Medonosne čebele ne morejo nadomestiti divjih opraševalcev,” je jasen dr. Danilo Bevk, raziskovalec opraševalcev z Nacionalnega inštituta za biologijo. “So pomembne opraševalke, še zdaleč pa niso edine. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci.”

Čmrlj na cvetu
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Še posebej čmrlji in čebele samotarke so, čeprav jih je manj, bistveno bolj učinkoviti pri opraševanju.

Predsednik ČZS Boštjan Noč sicer vztraja, da so predvsem za zgodnje cvetoče rastline čebele izjemno pomembne, saj v čebeljih družinah prezimi do 10 tisoč osebkov, pri čmrljih pa prezimijo izključno matice (vsi čmrlji, ki jih opazite spomladi, so matice). “Sadje cveti zelo zgodaj, in zato so čebele njegove glavne opraševalke.”

A dr. Bevk s sodelavci v sadovnjaku Kmetijskega inštituta na Brdu pri Lukovici (v bližini sedeža čebelarske zveze) že več let podrobno spremlja dejavnost opraševalcev. In navaja nekoliko drugačna opažanja. “V sadovnjaku bodo ob lepem vremenu po številčnosti prevladovale medonosne čebele, a vsaj polovico dela bodo kljub temu opravili divji opraševalci, ker so hitrejši in učinkovitejši. Ena čebela samotarka lahko opravi delo stotih medonosnih čebel. Pomembno je opravljeno delo, ne število.”

Če je vreme slabo, je razmerje še bolj v prid divjim opraševalcem. Še posebej čmrlji lahko letajo naokoli pri precej nižjih temperaturah kot pa medonosne čebele. “Letos spomladi, ko smo imeli relativno nizke temperature, so bili dnevi, ko so opraševanje izvajali skoraj izključno čmrlji, saj je bilo za vse ostale opraševalce, vključno z medonosno čebelo, še premraz.”

Več medonosnih čebel pomeni manj divjih opraševalcev

Med ljudmi je razširjeno prepričanje o ogroženosti medonosnih čebel. Res se soočajo z vse več izzivi za njihovo preživetje, a jim ljudje pri njihovem premagovanju izdatno pomagamo.

“V javnosti prevladuje mnenje, da je medonosna čebela zelo ogrožena, dejansko pa njihovo število v večini držav narašča,” pravi dr. Danilo Bevk. “Ne narašča pa zato, ker bi bile razmere zanje v okolju vse boljše, ampak zato, ker je čebelarjenje postalo popularno. Marsikdo začne čebelariti zgolj zaradi prepričanja, da bo s tem pomagal naravi.”

A dejansko je ravno velika gostota medonosnih čebel eden od dejavnikov, ki te čebele ogroža, saj povečuje možnost prenosa bolezni in tekmovanje za omejene naravne vire. Ob tem pa ta velika gostota medonosnih čebel ogroža tudi divje opraševalce in s tem naravi bolj škodi kot koristi.

“Tuje raziskave kažejo, da je na območjih z veliko gostoto medonosnih čebel manj divjih opraševalcev, v bližini čebelnjakov je manj divjih opraševalcev,” našteva dr. Bevk. “Kjer je medonosnih čebel veliko, divji opraševalci obiskujejo druge rastline in pobirajo ostanke. Pokazano je bilo tudi, da umik medonosnih čebel z nekega območja lahko ugodno vpliva na številčnost divjih opraševalcev.”

Izbor tujih raziskav, ki opisujejo problematičen vpliv medonosnih čebel

Ameriška raziskava v Nature Scientific Reports ugotavlja, da prisotnost gojenih čebel na kmetijah zmanjša število divjih opraševalcev, njihovo pestrost in celo kakovost opraševanja.

Strokovnjaki iz več evropskih držav so že leta 2014 v reviji Nature opozorili, da bi bil lahko prenos bolezni z gojenih medonosnih čebel pomemben dejavnik pri zmanjševanju števila divjih opraševalcev.

Triletni poskus španskih strokovnjakov, o katerem poročajo v Nature Scientific Reports, je pokazal, da prisotnost gojenih medonosnih čebel zmanjša pestrost divjih opraševalcev in poruši naravno ravnovesje. “Velika gostota gojenih čebel na naravnih območjih ima očitno trajne in mnogo bolj negativne učinke na biotsko raznovrstnost, kot smo domnevali do zdaj,” zaključijo.

Strokovnjaka z univerze Cambridge v reviji Science opozarjata, da masovno gojenje čebel prej škoduje kot pomaga pri varovanju narave in ohranjanju biotske pestrosti.

Za učinkovito opraševanje je ključna pestrost opraševalcev. Ta pestrost pa se izgublja, opozarja Bevk. “25 odstotkom vrst čmrljev v Evropi grozi izumrtje, pri polovici vrst čmrljev populacije upadajo.” Na udaru so seveda tudi drugi divji opraševalci, čmrlji so med njimi le najbolj raziskani.

Divje opraševalce deloma pestijo iste težave kot medonosne čebele – spreminjajoči se vremenski vzorci s pogostimi spomladanskimi pozebami in poletnimi sušami povzročajo pomanjkanje hrane v okolju.

A hkrati imajo medonosne čebele v primerjavi z divjimi opraševalci veliko ugodnosti – ni se jim treba ukvarjati z zmanjševanjem površin, primernih za gnezdenje, saj gnezdijo v panjih. Ko hrane primanjkuje, jih čebelarji hranijo.

“Po mojem mnenju je trenutno stanje katastrofa za divje opraševalce,” o težkih razmerah v letošnjem letu pravi Boris Seražin. “Čebelarji poskrbimo, da naše čebele preživijo tudi ob odsotnosti naravnih virov in ugodnih pogojev. Za divje opraševalce ne skrbi nihče.”

Čebele pred panjem
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Dokler je medenje izdatno, je hrane v okolju sicer načeloma dovolj za vse. “Toda tako medenje je zadnja leta največ 14 dni letno. Ves ostali čas je čebel toliko, da lahko poberejo vso medičino iz okolja,” pravi Seražin. “Torej naredijo v času že tako slabih medenih virov še dodatno pomanjkanje. Pri čemer najbolj nastradajo njihove konkurentke – divje čebele.”

Medonosne čebele v okolju predstavljajo “nelojalno konkurenco”, saj s človekovo pomočjo vzdržujejo močno številčno prednost pred drugimi opraševalci, ki je naravni pogoji nikakor ne podpirajo.

Privilegirane medonosne čebele

Predsednik čebelarske zveze Boštjan Noč je prepričan, da so čebelarji, kar zadeva ščitenje divjih opraševalcev, na pravi strani. “Čebelarji smo posredno največ naredili za ohranjanje divjih opraševalcev, saj smo dosegli prepoved rabe nekaterih pesticidov in veliko vlagali v ozaveščanje kmetov in javnosti. Za divje opraševalce skrbimo posredno. Če je okolje prijaznejše za čebele, je posledično prijaznejše tudi za divje opraševalce.”

To je do neke mere res, se strinja dr. Danilo Bevk. “Čebelarji so bili vsekakor gonilna sila pri omejevanju rabe določenih pesticidov.” Še vedno pa, ko je govor o zaščiti opraševalcev, čebele dobivajo nesorazmeren delež pozornosti glede na svojo pomembnost in stopnjo ogroženosti.

Da so ukrepi za zaščito divjih opraševalcev neuspešni in nezadostni, v lani izdanem poročilu ugotavlja tudi Evropsko računsko sodišče.

Čebele pred panjem
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Divji opraševalci se morajo ob tem spoprijemati še z eno težavo, ki je vsaj posredno povezana tudi v veliko gostoto čebeljih družin – širjenjem novih bolezni. Velika gostota čebeljih družin ne povečuje zgolj možnosti prenosa bolezni med panji z medonosnimi čebelami, temveč tudi med čebelami in divjimi opraševalci.

S tem vprašanjem so se ukvarjali tudi na ljubljanski Veterinarski fakulteti. “Z našimi raziskavami smo tudi pri čmrljih ugotovili nekatere patogene, ki veljajo za povzročitelje bolezni pri čebelah in obratno,” pravi dr. Metka Pislak Ocepek. “Ugotovili smo tudi, da čebelji virusi resnično prehajajo med čebelami in čmrlji, saj smo pri obojih potrdili genetsko zelo sorodne seve virusov, praktično identične.”

V rubriki Poglobljeno preberite še:

Na tem področju je sicer raziskav zaradi omejenih finančnih sredstev, ki jih država namenja zaščiti divjih opraševalcev, zelo malo. “V primerjavi z medonosno čebelo, kjer se v različne programe in raziskave vlaga veliko denarja, so ostali opraševalci tu povsem prikrajšani.”

Na vprašanje, ali so divji opraševalci v Sloveniji z boleznimi bolj obremenjeni na območjih z veliko gostoto medonosnih čebel, tako dr. Pislak Ocepek ni mogla podati jasnega odgovora. “Lahko pa o tem sklepamo na osnovi omejenih raziskav v drugih državah in dejstva, da se povzročitelji bolezni med obojimi uspešno prenašajo ter da imamo v Sloveniji res veliko gostoto čebeljih družin.”

Urbano čebelarjenje

Ena od najhitreje rastočih čebelarskih praks v zadnjem desetletju je tako imenovano urbano čebelarjenje, namestitev panjev z medonosnimi čebelami v središče mesta. V Ljubljani so se prvi panji pojavili leta 2010 v nakupovalnem središču BTC in na strehi Cankarjevega doma (na spodnji fotografiji), od takrat pa se je praksa močno razširila. Svoj panj ima denimo na strehi svoje stavbe v središču mesta tudi računsko sodišče.

Čebelji panji na Cankarjevem domu
Foto : Srdjan Živulović/Bobo

Po podatkih Mestne občine Ljubljana je znotraj ljubljanske obvoznice več kot 200 čebeljih panjev. Na celotnem območju ljubljanske občine sicer delujejo kar trije odstotki vseh slovenskih čebelarjev, ki imajo več kot 4.500 panjev.

Dr. Danila Bevka smo vprašali, ali so mestni panji z vidika konkurence divjim opraševalcem manj problematični. “Mesta so za opraševalce gotovo manj pomembna kot zavarovana območja, a vseeno boljši življenjski prostor kot območja z intenzivnim kmetijstvom. Zaradi cvetočih vrtov in parkov, v zadnjem času tudi cvetočih zelenih streh, so v mestih kar dobre prehranske razmere. To je tudi eden od razlogov za razvoj urbanega čebelarstva. Prav tako pa spoznavamo, da so mesta lahko pomembna za ohranjanje biotske pestrosti, tudi divjih opraševalcev. Tako da v mestih vidim podobne izzive kot sicer.”

Je torej čebel preveč?

Da je medonosnih čebel v Sloveniji “absolutno preveč”, so že leta 2014, ko je bil čebeljih družin še manj kot 200 tisoč, opozorili na Nacionalnem veterinarskem inštitutu.

“Sredstva, ki jih dobivajo čebelarji za stimulacijo čebelarstva, v neki meri pripomorejo tudi k temu, da je v Sloveniji vse več čebeljih družin, naravne danosti pa so vedno bolj odvisne od vremena,” je za STA opozoril takratni predstojnik inštituta dr. Tadej Malovrh.

Na čebelarski zvezi so se takrat odzvali z navajanjem staroste slovenskega čebelarstva Pavleta Zdešarja, ki je v knjigi Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje zapisal, da je pogoj za uspešen opraševalni servis čebel “stalna vzreja od 170 do 220 tisoč čebeljih družin”.

Enak argument je Boštjan Noč uporabil tudi v pogovoru z nami.

Zavrača tudi pomislek, da so pogoji za čebelarjenje v zadnjih letih izjemno slabi in da se nosilnost okolja zmanjšuje. Zaključiti, da je čebel preveč, ker zadnja leta ni medenja in jim primanjkuje hrane, je po njegovem mnenju nestrokovno. “Čebele bi bile trenutno lačne tudi, če bi bil v celotni Sloveniji en sam čebelji panj.”

V resnici resne raziskave, na podlagi katere bi lahko s konkretnimi podatki odgovorili na vprašanje, ali je medonosnih čebel v Sloveniji preveč, še ni. “Ne upam si z gotovostjo trditi, da je v Sloveniji medonosnih čebel preveč, jih je pa vsaj ponekod gotovo veliko glede na nosilnost okolja,” je previden dr. Bevk. Pri čemer se število čebel povečuje, nosilnost okolja pa se zmanjšuje.

Negativen vpliv celo v državah z manjšo gostoto čebeljih družin kot v Sloveniji

Tudi kar zadeva negativen vpliv velike gostote medonosnih čebel na divje opraševalce, domačih raziskav, iz katerih bi lahko potegnili ustrezne zaključke, ni. Če se opremo na tuje raziskave, pa vidimo, da so negativen vpliv zaznali celo v državah, ki imajo precej manjšo gostoto čebeljih družin,” pravi dr. Danilo Bevk. “Negativen vpliv na divje opraševalce je zato vsaj na nekaterih območjih verjetno tudi v Sloveniji.”

V tem kontekstu bi bilo po njegovih besedah dobro naraščanje števila čebeljih družin v Sloveniji ustaviti. “To bi bilo dobro tako za medonosno čebelo in s tem za čebelarstvo kot tudi za divje opraševalce. Oboji bi imeli več hrane in manj težav z boleznimi.”

Namerna slepota

Vprašanje, ali je medonosnih čebel v Sloveniji preveč, je zaradi čebelje mitologije, po kateri je vse, kar je dobro za (medonosne) čebele, dobro tudi za vse nas, zelo nehvaležno. A po pregledu dostopnih podatkov in tuje znanstvene literature se zdi, da je odgovor pritrdilen, čeprav si odgovorni glede tega zatiskajo oči.

Razlogov za to je več. Predpostavka o vsesplošni koristnosti čebel je močno zasidrana v zavesti javnosti in s tem tudi med odločevalci. Čebele še vedno dojemamo kot del narave, čeprav gre dejansko za masovno gojeno žival.

Čebelarski “lobi” je izjemno močan, s povečevanjem števila čebelarjev celo vsak dan bolj. Evropske in domače finančne spodbude, ki so vezane na število panjev, čebelarje dejansko spodbujajo k širjenju svoje dejavnosti. Hkrati pa se, kljub temu da se številni med njimi zavedajo težave, nihče ni pripravljen spoprijeti z morebitnimi rešitvami, ki predvidevajo zmanjševanje obsega čebelarstva. “Pri morebitnem zmanjševanju števila čebeljih družin se takoj pojavi vprašanje, kdo je tisti, ki ima preveč čebeljih družin,” problem povzame Boštjan Noč. “Jih imam preveč jaz, ki jih imam 500, ali jih ima preveč kdo drug? Nimam odgovora.”

Pri tem ima vsak svoje argumente. “Pogosto poslušam, naj število panjev zmanjšamo veliki čebelarji, češ da smo se preveč razširili,” pravi Boris Seražin. “A profesionalni čebelarji smo edini, ki med plasiramo na trg. Več kot imamo hobi čebelarjev, manj smo samooskrbni z medom.”

Za začetek bi po mnenju dr. Danila Bevka veljalo razmisliti o omejevanju gostote čebeljih družin na nekaterih zavarovanih območjih, kjer je pestrost divjih opraševalcev največja. “Ponekod v tujini se že pogovarjajo o omejevanju čebelarjenja na zavarovanih območjih narave, in to v državah z manjšo gostoto medonosnih čebel kot v Sloveniji.”

Tudi sam je sicer ljubiteljski čebelar. “Čebelariti sem začel leta 2010. Takrat se nisem zavedal, da bi to lahko imelo tudi negativen vpliv na okolje. Zdaj pa se tega dobro zavedam.”

 

Komentari

Vaš komentar