Menu Item
Nekropola je najbolj znan roman tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. V njem Pahor opisuje svojo izkušnjo v koncentracijskih taboriščih.
V 109. letu starosti je umrl tržaški pisatelj Boris Pahor. Pahor se je rodil 26. avgusta 1913. Leta 1940 so ga vpoklicali v italijansko vojsko in ga poslali v Abesinijo. Ko je leta 1943 Italija kapitulirala, se je Pahor vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti. Januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu. Do konca vojne je nato Pahor preživel v petih različnih koncentracijskih taboriščih, med drugim je bil v koncentracijskem taborišču Dachau in Bergen-Bergen, kjer je dočakal konec vojne.
Kot piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), katere član je bil Pahor, so izkušnje iz taborišč zapustile vidne sledove v njegovi prozi. Najbolj v pričevanjskem romanu Nekropola, ki je izšel leta 1967. “Zaradi pretresljive taboriščne tematike, ki izhaja iz avtorjevih eksistencialnih pretresov v njegovem srečavanju s trpljenjem in smrtjo, je roman doživel več ponatisov,” so zapisali.
Delo se začne s pisateljevim obiskom spominskega parka pri koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, nato pa Pahor opiše, kaj je doživel v drugih taboriščih.
Akademik Boris Paternu je v tekstu Pahorjeva Nekropola zapisal, da je Nekropola pisateljevo osrednje delo. Prelomnega pomena za roman in Pahorja je bil francoski prevod leta 1990, ki mu je utrl pot v še druge jezike po Evropi, nato pa še v Ameriko in Rusijo, zapiše Paternu. Kot zanimivost, roman je bil preveden tudi v esperanto.
Paternu je zapisal, da je glavno eksistencialno vprašanje tega romana vprašanje človekovega preživetja strahotnega nasilja, preživetja v svetu dokončne negacije. “Najgloblji virus trdoživosti pri Pahorju ni niti v ideologiji niti v filozofiji, je v njegovi prvinski ljubezni do življenja in v kljubovalnosti, ki mu jo je utrdil že fašizem z genocidno politiko do Slovencev. Tudi stilni ustroj Pahorjevega romana je slojevit in dinamičen. Močno odstopa od taboriščnega verizma ali suprarealizma k metaforizirani, osebno ekspresivni, nadrealistični pripovedi. Gre za spojitev pričevanjskega realizma z izrazito imaginacijsko naracijo, v nekem smislu za spojitev dokumenta in poezije,” je še zapisal Paternu in dodal, da je Pahor s taboriščnim romanom krenil v svojo, posebno smer. “Morda tudi slovensko smer,” je še dodal.
Pahor je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Med drugim sta leta 2020 ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella pisatelju izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!