V 109. letu starosti je umrl tržaški pisatelj Boris Pahor, je poročal Radio Slovenija. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo med drugo svetovno vojno. Umrl je ponoči na svojem domu v Trstu, piše Delo.
Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, ki je bil takrat še avstro-ogrska luka z nacionalno mešanim prebivalstvom in kulturo. Po slovenski osnovni šoli v Trstu je Pahor nadaljeval šolanje na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru in leta 1935 maturiral. Zatem je v Gorici študiral teologijo, a je študij po slabih treh letih opustil, navajajo na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
Leta 1940 so ga vpoklicali v Mussolinijevo vojsko in ga poslali v Abesinijo. O tej izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo spodbudila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, je pisal v romanu Nomadi brez oaze (1956). Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati pa je na Univerzi v Padovi vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen.
V Nekropoli je opisal svojo taboriščno izkušnjo
Naslednjim generacijam je zapustil izjemen literarni opus. K najveličastnejši literarni zapuščini njegovega ustvarjanja sodi tudi leta 1967 izdan roman Nekropola, v katerem prvoosebno popiše taboriščno izkušnjo, grozo, ki jo je doživel v tovarnah smrti. Avtobiografski pronicljiv in presunljiv roman, ki je izšel v številnih prevodih, mu je prinesel tudi uradno nominacijo za Nobelovo nagrado za književnost. S svojo hudo življenjsko preizkušnjo je postal glasnik etičnih in humanističnih vrednot, zaradi česar je bil v Evropskem parlamentu razglašen za državljana Evrope. Prejel je vrsto nagrad, med njimi Prešernovo nagrado (1992), odlikovanje srebrni častni znak Republike Slovenije (2000), sprejet je bil v francoski red legije časti (2007), prejel avstrijsko častno priznanje za znanost in umetnost (2009), leta 2011 pa je bil imenovan za komanderja reda umetnosti in leposlovja Francoske republike.
Ker je v taborišču zbolel za jetiko, se je Pahor dobro leto zdravil v švicarskem sanatoriju, v Trst pa se je vrnil leta 1946, ko je bilo mesto še pod zavezniško upravo. V naslednjem letu je v Padovi doktoriral z disertacijo o Kocbekovem pesništvu. S pesnikom sta v tem času navezala tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti. Kot demokrat in svobodomislec se je v Primorskem dnevniku postavil Kocbeku v bran 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum, kar je pomenilo konec Pahorjevega sodelovanja s tem časopisom in s tržaško komunistično levico, še navajajo pri SAZU.
Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval italijansko književnost na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM. Med njegovimi znanimi deli so tudi Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Parnik trobi nji ter Trg Oberdan. Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.
Pahor je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete. Pisatelj, tudi zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Kot otrok je bil Pahor tudi priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu, ki ga je Italija ob stoti obletnici vrnila slovenski skupnosti. Slovenski predsednik Borut Pahor je pisatelju ob tem vročil red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo. Italijanski predsednik Sergio Mattarella pa je Borisu Pahorju vročil odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
