Menu Item
Organizacije, ki predstavljajo terapevte, delujoče zunaj zdravstva, so opozorile na težave, ki jih vidijo v predlogu zakona o psihoterapiji. Moti jih delitev psihoterapevtov na klinične, ki bi delali v zdravstvu, in ostale. Opozarjajo, da predlog zakona glede izobraževanja uzakonja trenutno zatečeno stanje, in pozivajo k akademizaciji izobraževanja. Namesto podelitve javnega pooblastila društvu pa predlagajo ustanovitev zbornice.
Po 20 letih pozivov je ministrstvo za zdravje konec junija v javno razpravo poslalo zakon, ki ureja področje psihoterapije. Že napoved zakona je močno razburila in razdelila javnost na dva pola. Organizacije, ki predstavljajo terapevte, ki ne delujejo v zdravstvu, izobraževali pa so se ali na teološki fakulteti ali Univerzi Sigmunda Freuda ali v različnih društvih, so danes na novinarski konferenci opozorile na težave, ki jih vidijo v predlogu zakona.
Direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda Miran Možina je kot neustrezno ocenil delitev na psihoterapevtov na klinične psihoterapevte, ki bi delali v zdravstvu, in psihoterapevte. “Bi bilo smiselno, da bi zdravnike razdelili na klinične zdravnike, ki bi lahko zdravili, in zdravnike, ki bi lahko nudili le podporo?” se je vprašal in dodal, da podoben absurd predlaga zakon.
Kot primer je izpostavil zdravljenje depresije, s katero se vsaj enkrat v življenju spopade tudi 400.000 Slovencev, večina ljudi pa ima lažjo obliko. Po predlogu zakona bi vse oblike depresije lahko zdravili le klinični psihoterapevti. Po njegovih besedah je tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo enotna, da mora biti psihoterapija samostojni poklic, tudi na področju zdravstva. “Bolje brez zakona kot slab zakon,” je dodal.
Predstojnik katedre na ljubljanski teološki fakulteti Robert Cvetek meni, da bi zakon lahko resno ogrozil kakovost in dostopnost psihoterapije. Izpostavil je, da predlog zakona ne določa natančnih kriterijev za dovoljene psihoterapevtske pristope. “Gre za arbitrarno odločanje. Ne upošteva novejših raziskav, ki kažejo, da so lahko med posameznimi psihoterapevti istih pristopov večje razlike,” je rekel. Dodal je, da zakon ne ščiti uporabnikov pred neučinkovito in neuspešno obravnavo, saj psihoterapevtov ne obvezuje k spremljanju učinkovitosti svoje prakse.
Podrobneje smo o tem, kdo bi po predlogu zakona lahko pridobil licenco za opravljanje psihoterapije, kdo bi se lahko vpisal v register in kakšne bi bile naloge nosilca javnega pooblastila, pisali v prispevku Kaj prinaša predlog zakona o psihoterapiji?
Pobuda za izobraževanje na fakulteti, ki bi bilo brezplačno
Rešitve v zakonu so slabe, nesistemske in neoperativne, je ocenila predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje Irena Kosovel. Meni, da zakon pri vprašanju izobraževanja psihoterapevtov uzakonja trenutno zatečeno stanje, ko se psihoterapevti usposabljajo v društvih ali zasebnih zavodih.
“Na ta način ne moremo formirati resnega poklica, ki bo stopil ob bok psihologu ali zdravniku psihiatru,” je dejala in poudarila, da zagovarjajo akademsko izobraževanje, ki mu sledijo dodatna usposabljanja. “Tako odpiramo tudi možnost brezplačnemu študiju,” je dodala.
Kosovel je izpostavila tudi težave pri podelitvi javnega pooblastila društvu. Poudarila je, da v Sloveniji ni veliko takšnih združenj ter da delujejo na amaterski in prostovoljni ravni. Predlog zakona zahteva, da bi moralo eno društvo zastopati vse psihoterapevtske pristope, a pri nas takšno društvo ne obstaja. Kosovel meni, da bi bilo bolje, da bi za podeljevanje licenc in vpis v register skrbela zbornica ali javna agencija.
To je vojna za denar, a govorimo o drobižu
Za paciente sta pri psihoterapiji najpomembnejši vprašanji dostopnost do pomoči in kakovost obravnave, je izpostavil generalni sekretar zveza organizacij pacientov Gregor Cuzak in spomnil na nesprejemljivo dolge čakalne dobe za nujno psihoterapevtsko pomoč. “Zašli smo, temeljito smo zašli. Resursi so omejeni, mi pa se še delimo na klinične psihoterapevte in psihoterapevte, na različne stroke, na 20 modalitet,” je rekel. Prepričan je, da je mogoče iz predloga zakona pripraviti dober zakon, ministrstvo pa je s podaljšanjem javne razprave pokazalo pripravljenost na dialog.
“To je na neki način vojna za denar,” je povedal Cuzak. “Glede na to, koliko ljudi ima težave, kako hude so in pri koliko boleznih se pojavljajo težave, ki bi jih lahko ublažili z integriranim pristopom, govorimo o drobižu. To, kar zdravstvo potrebuje na področju duševnega zdravja, je premalo, da bi o tem okolišili.”
Predlog zakona, ki ga je ministrstvo poslalo v javno razpravo, sicer ne govori o izboljšanju dostopnosti psihoterapevtov, o financiranju psihoterapije in o možnostih, da bi zdravljenje pacientom krila zdravstvena zavarovalnica. Prinaša pa možnost, da bi minister določil najvišjo dovoljeno ceno psihoterapevtske obravnave zunaj javnozdravstvene mreže.
Cuzak je poudaril, da zveza organizacij pacientov pričakuje, da bo zdravstvena zavarovalnica plačala del psihoterapij. Možina pa je pojasnil, da gre pri tem za dve ločeni fazi urejanja zakonodaje, ki se med seboj ne prekrivata. Ta zakon je po njegovih besedah osnova za to, da se lahko po njegovem sprejetju uredi financiranje psihoterapije iz zdravstvene blagajne.
Ob tem so na novinarski konferenci izpostavili absurdno situacijo, ko lahko dobijo Slovenci psihoterapijo plačano iz zdravstvenega zavarovanja, če jim napotnico izdajo v tujini. Tako je recimo Kosovel v zadnjem času obravnavala Slovenki, ki prebivata v Bruslju in Luksemburgu, ter sta dobili napotnico za nekaj ur psihoterapije, saj sta imeli v zadnjem času več zdravstvenih težav.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje