Menu Item
Pred dobrim mesecem se je v slovenskih kinematografih začel vrteti film Konča se z nama z Blake Lively v glavni vlogi. Promocijska kampanja je vzbujala občutek, da gre za lahkotno romantično dramo, a tema je vse prej kot lahkotna. Film govori o intimnopartnerskem nasilju in prenašanju nasilnih vzorcev iz ene generacije v drugo. Kaj torej filmu Konča se z nama uspe in kje mu povsem spodleti? Kakšno napačno sporočilo lahko iz njega dobijo tisoči gledalk in gledalcev? Kaj so rdeče zastavice v partnerskem odnosu? In kako na naše odnose vpliva pop kultura? Naši sogovornici opozarjata, da so nas filmi, literatura pa tudi ljudsko izročilo prepričali, da so odnosi, kjer ni stalne drame, ves čas preplavljajočih čustev in strasti, dolgočasni. A v resnici ravno ti vzorci pogosto vodijo v nasilje. Kaj je torej ljubezen in kaj to ni?
Film Konča se z nama, ki predvsem v ZDA zadnji mesec presega rekorde v gledanosti, je film o intimnopartnerskem nasilju. Zgodba se vrti okoli cvetličarke Lily Bloom (igra jo Blake Lively), ki se zaljubi v uspešnega nevrokirurga Ryla Kincaida (upodobil ga je Justin Baldoni, ki je tudi režiral film). Kincaid se sprva zdi šarmanten in karizmatičen, sčasoma pa pokaže svoj pravi obraz. Nad Lily začne izvajati psihično, sčasoma pa tudi fizično nasilje.
Film je v tujini naletel na številne kritike, da se je zelo resnega in perečega problema intimnopartnerskega nasilja lotil preveč lahkotno in pod oznako romantične drame. Olje na ogenj je prilila Lively, ki promocijske kampanje ni izkoristila za ozaveščanje, ampak je v intervjujih stresala neslane šale, govorila o oblekah in v času promocije filma celo promovirala lastne blagovne znamke.
Gledalce je k ogledu filma pozvala z besedami: “Pograbite prijateljice, oblecite rožaste obleke in si ga pojdite ogledat.” Marsikdo je dobil občutek, da gre za samo še eno sladkobno hollywoodsko filmsko romanco. Problem nasilja je ostal povsem v ozadju.
Scenarij za film je sicer nastal na podlagi istoimenskega romana pisateljice Colleen Hoover, svojevrstnega fenomena na področju literature, ki je leta 2022 prodala več izvodov knjig, kot je bilo tisto leto prodanih izvodov Biblije. Zato ni nepomembno, kako se tem, kot so nasilni partnerski odnosi, loteva. In loteva se jih problematično. O tem nekaj pove tudi citat na zadnji strani knjige Konča se z nama: “Včasih je tisti, ki te ljubi, tisti, ki te najbolj prizadene.”
Bombardiranje z ljubeznijo kot tehnika manipulacije za pridobitev nadzora nad drugim
Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki se ukvarja s preučevanjem nasilja nad ženskami, je poudarila, da ton pripovedi v knjigi ni skladen z resnostjo teme, ki jo obravnava. “Edina dobra stvar, ki jo vidim v tej knjigi, je opis Rylovih lastnosti, ki se na začetku odnosa lahko zdijo privlačne, a gre ravno za tiste lastnosti, ki predstavljajo rdeče zastavice,” je opozorila.
Ryle je, kot rečeno, uspešen nevrokirurg, ki je dominanten, šarmanten, agresiven. Lily bombardira z ljubeznijo (angl. izraz za to je love-bombing), kar je tehnika manipulacije, ki se kaže kot preobilica poklonov, daril, izražanja naklonjenosti in ljubezni ter (preveč) intenzivna komunikacija.
Čeprav je oseba, ki je tarča takšnega “bombardiranja”, lahko sprva očarana ter se počuti pomembno in ljubljeno, je namen običajno drugačen, je opozorila psihologinja Alaina Tiani s clevelandske klinike v članku na spletni strani klinike. “Cilj tistega, ki takšno taktiko uporablja, je pridobiti nadzor nad drugo osebo. Gre za poskus, da osebo zmanipulira, da se začne počutiti, da je partnerju nekaj dolžna in od njega odvisna.”
Romantičen in hkrati krut
Podreka je za N1 povedala, da se veliko nasilnih odnosov začne prav s pretiranimi izrazi ljubezni. “Tudi v naši knjigi V njeni koži ženske opisujejo začetke odnosov, ki so se pozneje izkazali kot nasilni, kot pretirano idealne. On je bil popoln.”
Preklopiti iz te “romantične zgodbe” v kruto realnost in dojeti, da je ta moški neempatičen, krut in nasilen, je običajno zelo težko, je dejala sogovornica. “Mlada ženska, ki je imela izkušnjo z nasilnim odnosom, je to zelo dobro opisala: ’Noben pred njim ni bil tako idealen, romantičen in pozoren, hkrati pa noben ni bil takšen rabelj kot on.’ Ta dvojnost zmede marsikatero žensko in ji prepreči, da bi odšla.”
Romantiziranje ljubosumja in posesivnosti
Nekatere opozorilne znake, denimo ljubosumje in posesivnost, pogosto spregledamo, saj jih – tudi pod vplivom pop kulture – napačno povezujemo z romantično ljubeznijo. Zdravnica specialistka psihiatrije in partnerska in družinska terapevtka Julija Kržišnik je opozorila, da so partnerski odnosi, kjer je polno drame, neupoštevanja medosebnih mej, ljubosumja in drugih močnih nereguliranih čustev, “manj zdravi”, ti vzorci pa pogosto vodijo v nasilje.
“Z romantiziranjem ljubosumja in posesivnosti ter povezovanjem tega s ‘strastno’, ‘usodno’ ali ‘pravo’ ljubeznijo, kar lahko vidimo v filmih, literaturi in tudi v ljudskem izročilu, se lahko krepijo napačna prepričanja, da lahko en partner drugega reši ali da je treba take ali drugačne zlorabe zdržati, ker se bo partner enkrat le spremenil. Da je pač nasilen, ker nas ima tako zelo rad in bi nas rad zaščitil, pa zgolj ne zna drugače,” je opisala Kržišnik.
“Tradicionalno sta grobost in upravičenost do tega, da se drugi podreja, povezani s ’pravo moškostjo’ in kot takšni v patriarhalno urejenih družbah sprejemljivi ali celo zaželeni,” je še pojasnila.
“Ob takšnih sporočilih se utrjuje miselnost, da so odnosi, kjer ni stalne drame, ves čas preplavljajočih čustev in strasti, dolgočasni in brezvezni. Kar seveda ni res. V resnici ti vzorci velikokrat vodijo v takšne in drugačne oblike nasilja. Za zdrav odnos so ključni predvsem medsebojno spoštovanje, zaupanje in učinkovita nenasilna komunikacija,” je poudarila Kržišnik.
Da prepoznamo psihično nasilje, lahko traja zelo dolgo
Jasna Podreka je povedala, da ženske praviloma zelo postopoma ugotovijo, da je njihov partner nasilen. Prelomnica je pogosto trenutek, ko se prvič zgodi fizično nasilje.
Zelo dolgo pa lahko traja, da prepoznajo psihično nasilje. Na zunaj ga je namreč težje prepoznati, ne nazadnje je tudi toleranca družbe do takšne vrste nasilja višja. Lahko gre denimo za to, da partner svoji partnerki ne dovoli, da bi se družila s svojimi prijateljicami, ali pa ji takšno druženje tako zameri, da se z njo še en teden ne pogovarja, je primer psihičnega nasilja opisala Podreka.
“Z nasiljem ljudje največkrat skušajo doseči večji nadzor in izraziti premoč nad drugimi,” je povzela Julija Kržišnik. “Že v začetku razmerja se tako velikokrat pojavlja težnja enega partnerja po prevzemu kontrole nad drugim na vseh področjih njegovega življenja. Pogosto sta prisotna posesivnost in ljubosumje in posledično preverjanje, kje in s kom se nekdo druži, kaj počne, lahko tudi zalezovanje. Izraža se nestrpnost do morebitnih drugačnih pogledov in mnenj drugega partnerja ter njegove temeljne potrebe po samostojnosti, ki navadno vodi do napetosti in nerešljivih konfliktov v odnosu.”
Odnos ne sme biti breme
Nasilni partner lahko izraža tudi bolj ali manj prikrite grožnje, ponižuje in omalovažuje druge ljudi, velikokrat ljudi, ki partnerju veliko pomenijo, je še opozorila sogovornica. “Namen je ustvarjanje izolacije, odvisnosti in podrejenosti drugega partnerja,” je še izpostavila.
Pogosto s čustveno manipulacijo uveljavlja svojo voljo in sili svojega partnerja v vedenja, ki sicer zanj niso sprejemljiva, je še dejala Kržišnik. “Ob teh manipulacijah nasilni partner v drugem skuša vzbuditi občutke strahu, krivde, lastne manjvrednosti, nesposobnosti in nemoči z namenom vplivanja na njegove odločitve in dejanja.”
Če nas odnos omejuje in utesnjuje, imamo pravico iti stran
Podreka je poudarila, da so v medsebojnih odnosih kompromisi, prilagajanje, tudi konflikti sicer nujni. A ključno je, da odnos sam po sebi ni breme. “Odnos lahko obremeni na primer bolezen ali druga težka situacija. Ne sme pa ga bremeniti to, da je eden v odnosu tako egoističen, da drugemu greni življenje. Zavedati se moramo, da imamo pravico iti stran, če nas odnos omejuje, utesnjuje.”
“Film pošilja nevarno sporočilo”
A odhod iz nasilnega odnosa praviloma ni preprost in tudi na tej točki je filmu Konča se z nama “spodletelo”. Če oseba, ki želi zapustiti nasilni odnos, v povprečju potrebuje sedem poskusov, da ji to končno uspe, Lily Bloom odide že v prvem poskusu, je zapisala novinarka New York Timesa. Njen do tedaj nasilni partner Ryle je ob tem skesan in razumevajoč, kar se v realnem življenju praviloma ne zgodi.
Andrea Wainer, socialna delavka in terapevtka iz New Yorka, ki dela z žrtvami nasilja v družini, je v omenjenem članku v New York Timesu opozorila celo, da film s tem, ko povsem spregleda, kako veliko načrtovanja je vloženega v varen umik iz nasilnega odnosa, pošilja nevarno sporočilo. “Če bodo ljudje spoznali, da so v nasilnem odnosu, in se bodo po ogledu filma odločili partnerja zapustiti, se nekaterim lahko zgodi, da tega ne bodo preživeli. Nekateri bodo ostali brez svojih otrok. Nekateri bodo ostali brez doma, v depresiji, večina pa jih bo imela posttravmatsko stresno motnjo.”
Lily Bloom se v filmu ni treba boriti za skrbništvo, ne sooča se s finančnimi težavami ne z drugimi grenkimi realnostmi, ki jih pogosto prinaša beg od nasilnega partnerja.
To seveda ne pomeni, da je v nasilnem odnosu bolje vztrajati kot oditi. A se je na ta umik treba dobro pripraviti, poudarjajo strokovnjaki. “Če je prisotno fizično ali spolno nasilje, se je treba zaščititi takoj. To pomeni poiskati pomoč pri sorodnikih in prijateljih, vključiti policijo in poiskati strokovno pomoč,” je poudarila Kržišnik.
Podobno nam je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, ki je svetovala, naj bo odhod vedno načrtovan in usklajen z nekom, ki lahko pomaga in zmanjša nevarnost.
“Zlomila bova vzorec ali pa bo vzorec zlomil naju”
Rdeča nit filma, ki se zrcali tudi v naslovu, je prenašanje oziroma prekinjanje vzorcev nasilja, ki smo jim priča v otroštvu in jim pogosto spet podležemo v odraslosti. “Ne glede na to, kako težka je ta odločitev, bova zlomila vzorec, sicer bo vzorec zlomil naju,” reče v filmu Bloom, ki je odraščala ob nasilnem očetu.
Julija Kržišnik je povedala, da je prenašanje nasilnih vedenjskih vzorcev iz enega generacije na drugo žal precej pogosto. “Za otroke, ki so odraščali v nasilnih okoljih, obstaja dva- do trikrat večje tveganje, da bodo kot odrasli ponotranjili nasilno vedenje kot povzročitelji ali kot žrtve.”
Otroci se namreč največ naučijo od staršev prek opazovanja. Pri tistih, kjer je bilo nasilje nekaj normalnega, je torej težko pričakovati, da bodo kot odrasli znali konflikte reševati drugače, je še pojasnila sogovornica.
“Žrtve nasilja so lahko travmatizirane, največkrat imajo psihične posledice v obliki poststresnih, depresivnih in anksioznih duševnih motenj. Večja so tveganja za težave s čustveno regulacijo in impulzivnostjo v odraslosti, kar povečuje verjetnost, da bodo ti ljudje postali povzročitelji ali žrtve nasilja.”
Različni profili žensk, ki jim je skupno to, da so moškega dojemale kot dominantnega
Seveda pa žrtve intimnopartnerskega nasilja niso samo tisti, ki so bili nasilja deležni že v otroštvu. Podreka je poudarila, da so profili žrtev zelo različni. “Zgodbe žensk, ki smo jih zbrale v knjigi V njeni koži, niso potrdile, da bi bile vse te ženske, ki so se znašle v nasilnem partnerskem odnosu, priča nasilju že v otroštvu. Tisto, kar pa je skupno vsem, je to, kako so sebe dojemale v odnosu do moškega. Lahko gre za samozavestne, emancipirane ženske, ki pa v odnosu do moškega sebe razumejo kot podrejene. Moškega so v odnosu dojemale kot tistega, ki je dominanten.”
Podreka to vsaj delno pripisuje širšemu družbenemu in kulturnemu okviru, ki nas opremlja s specifičnimi – pogosto škodljivimi – idejami o tem, kaj je romantično. “Te predstave v realnosti ne vzdržijo. Postavijo pa nedosegljive standarde, zaradi česar se neki prijazen moški, ki ne ustreza podobi dominantnega in uspešnega nevrokirurga, marsikateri ženski lahko zdi dolgočasen. A v realnem življenju je prav on potencialno zelo dober partner. Nevrokirurg, ki Lily na prvem zmenku reče: ’Kako bi te rad pof***’, pa je običajno vse prej kot to.”
Če doživljate nasilje, poiščite pomoč
Če nasilje doživljate sami ali ste priča temu, da ga doživlja nekdo od bližnjih ali sosedov, poiščite pomoč.
– Policijo lahko pokličete na interventno številko 113 in brezplačno anonimno številko 080 12 00.
– Po pomoč se lahko obrnete tudi na najbližji center za socialno delo.– Društvo SOS telefon je dosegljivo na telefonski številki 080 11 55 in elektronskem naslovu [email protected].
– Društvo za nenasilno komunikacijo, ki nudi pomoč žrtvam in podporo povzročiteljem nasilja, je mogoče poklicati na telefonsko številko 01 4344 822 oziroma 031 770 120 ali pisati na elektronski naslov [email protected].
– Krizni center Društva ženska svetovalnica je na voljo na številki 031 233 211.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!