Epidemija v senci, ki jo odstirajo glasovi žrtev

Poglobljeno 05. Feb. 202206:00 > 08:03
Delite:
Nasilje nad ženskami
Foto: Denis Sadiković/N1

Nasilje nad ženskami ostaja resen družbeni problem, ki se je v zadnjem času še povečal. Ta teden se je zgodil še en femicid, ki je pretresel Slovenijo, pred tem januarja tudi dva poskusa umora oziroma uboja partnerice. V zadnjem mesecu je na tisoče žrtev nasilja na Balkanu, ki so doslej molčale, spregovorilo po Twitterju pod okriljem ključnika #NisemPrijavila oziroma #NisamPrijavila, več kot 60 pričevanj so v le dveh tednih zbrali na Inštitutu 8. marec. To so jasni in zgovorni dokazi, da je nasilja nad ženskami ogromno, še več pa ostaja skritega. Ker se žrtve bojijo, da jim, če bodo spregovorile, ne bodo verjeli, da jih ne bodo ustrezno obravnavali in zaščitili, zaradi občutka krivde in sramu, stigmatizacije in ker si okolica vse prevečkrat zatiska oči.

“Prelomna točka je bila neko noč, ko sem znova podvomila o njegovi iskrenosti in se želela pogovoriti o njegovi potrebi po zatekanju k lažem, kar je povzročilo hud izbruh besa, v katerem mi je zagrozil, da me bo živo zažgal.

Ko je polil alkohol po delu lesenega okvirja postelje in z vžigalnikom prižgal plamen, da je zagorelo, so vse moje želje v hipu izpuhtele, v glavi pa sem imela samo eno stvar, in to je boj za preživetje. Takrat me je bilo prvič res strah za življenje.

Kako daleč bi šel, če ne bi pobegnila – ali bi me ’samo’ udaril, zabodel, zažgal – ne vem. Vem pa, da bi bilo, če bi ostala, fizičnega nasilja vse več …” Tako je za Poglobljeno eno najbolj grozljivih noči v svojem življenju opisala 30-letna Maja iz Ljubljane, žrtev nasilnega partnerja. Njeno zgodbo lahko preberete na tej povezavi:

INTERVJU: “Zagrozil je, da me bo živo zažgal”

Maja se je iz nasilnega razmerja uspešno rešila, mnoge te sreče nimajo.

nasilje v družini
Foto : Profimedia

Nasilje nad ženskami je pogosto skrito, dogaja v intimni sferi

Nasilje nad ženskami je ena najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Čeprav najbolj prizadene žrtev in njene bližnje, ni zgolj individualni, ampak družbeni problem, ki potrebuje sistemsko reševanje.

Zato je pomembno, da o nasilju nad ženskami govorimo. S tem ne poskušamo zmanjšati resnosti drugih oblik nasilja (o katerih je tudi treba čim več govoriti) ali spregledati dejstva, da so žrtve nasilja tudi moški. S tem opozarjamo, da je nasilje, ki ga doživljajo ženske, pogosto drugačno od tistega, ki ga doživljajo moški, in je kot takšno specifičen družbeni problem.

Oblike nasilja, ki prizadenejo ženske, se namreč pogosto dogajajo v intimni sferi, znotraj družine in na področju spolnosti, zato jih v javnosti zelo težko zaznavamo in prepoznavamo. Tudi zato so bile v zgodovini dolgo spregledane, je pojasnila sociologinja dr. Jasna Podreka, ki se posveča preučevanju nasilja nad ženskami, še posebej femicidov, in je tudi prostovoljka Društva SOS telefon.

Nasilje nad ženskami
Foto : Denis Sadiković/N1

O nasilju nad ženskami, tej pogosto skriti obliki nasilja, se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja začelo govoriti v ZDA. V Sloveniji pa so nanjo v 70. in 80. letih začele opozarjati feministične aktivistke, raziskovalke in nevladne organizacije. Kljub temu je trajalo več desetletij, da ga je družba prepoznala kot problem, ki ga je treba sistemsko urediti. Šele konec 90. let je namreč nasilje v družini postalo kaznivo dejanje in šele leta 2008 je bil sprejet zakon o preprečevanju nasilja v družini, kamor se uvršča tudi intimnopartnersko nasilje, najpogostejša oblika nasilja nad ženskami.

Vsaka tretja ženska doživlja nasilje

Po podatkih Evropske komisije je v Evropi tretjina žensk starih 15 let ali več doživela eno od oblik fizičnega ali spolnega nasilja ali obojega, vsaka deseta je bila žrtev neke oblike spolnega nasilja, vsaka dvajseta pa je bila posiljena.

Tudi moški so lahko žrtve tovrstnih oblik nasilja, vendar pa podatki jasno kažejo, da v bistveno manjšem deležu kot ženske, je pojasnila raziskovalka Podreka. Poleg tega je stopnja ogroženosti pri nasilju v družini, intimnopartnerskem nasilju ali spolnem nasilju povsem drugačna, če je povzročitelj moški.

Žrtve oblik nasilja z višjo stopnjo ogroženosti, kot so umori v družini, intimnopartnerski umori, posilstva in hujše oblike nasilja v družini, so v skoraj 90 odstotkih ženske, v približno 10 odstotkih pa moški. Nasilje nad ženskami je zato treba z vidika preventive drugače obravnavati, je opozorila raziskovalka.

Intimnopartnersko nasilje – daleč najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami

Statistike kažejo, da je 80 odstotkov žrtev nasilja v družini v Sloveniji žensk, večina odstotkov povzročiteljev pa so moški. Najbolj razširjena oblika nasilja v družini, ki je tudi daleč najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami, je intimnopartnersko nasilje.

Doživlja ga približno 641 milijonov žensk po vsem svetu in vključuje fizično, spolno, čustveno, finančno in psihološko zlorabo sedanjega ali nekdanjega partnerja. V najskrajnejših primerih vodi tudi do umorov.

V Sloveniji je bilo v zadnjih petih letih največ primerov intimnopartnerskega nasilja leta 2020, ko so obravnavali kar 1.146 primerov intimnopartnerskega, kar je 80 odstotkov vseh primerov primerov nasilja v družini, od tega je bil v 1.104 primerih storilec moški, je pojasnil Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi.

Robert Tekavec
Foto : Generalna policijska uprava

Vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi Robert Tekavec.

Nespoštovanje, žalitve, psihično maltretiranje, udarci …

Nasilje se ne zgodi čez noč, storilec ni nujno že na prvi pogled “problematičen”, ne dogaja se le v disfunkcionalnih in revnejših družinah, kot si pogosto stereotipno predstavljamo. Zgodi se lahko povsod in vsakomur, spirala nasilja se lahko dogaja postopoma, skozi leta pa prevzema različne oblike – od psihičnega do fizičnega in ekonomskega nasilja.

Najpogosteje se začne z nespoštljivim vedenjem, žaljenjem, psihičnim nasiljem, ki pa se ga žrtve zaradi spretne manipulacije storilca, s katerimi dokaže svojo prevlado, pogosto ne zavedajo.

“Ko si s tako osebo v odnosu, imaš občutek, da ničesar nisi prav razumel, da je vedno treba nekaj razčistiti, pojasniti, samozavest ti pada, negotov si, ker ti ves čas grozi z razhodom, včasih s samomorom ipd. Ves čas imaš ukrivljeno resničnost, krivda je ves čas na tebi. To je ogromno breme. Naučiš se hoditi po prstih, da bi se izognil naslednjemu izbruhu. Čeprav so lepi trenutki, jih zasenči, da si ves čas v pričakovanju, kdaj se bo spet zgodilo,” je razlagala Maja.

Če psihičnega nasilja ne bi bilo, bi večina žrtev odšla takoj. S tem jih storilci pripravijo na tisto, kar lahko sledi – fizično, spolno in ekonomsko nasilje.

Da zloraba in nasilje niso vedno modrice, ampak gre tudi za tiho, nevidno, a tudi uničujoče psihično nasilje in maltretiranje, je v spodnjem videu, posnetem med parlamentarno razpravo o zakonu o nasilju v družini v Angliji, zelo dobro in nazorno z lastnim primerom opisala poslanka laburistične stranke Rosie Duffield.

Po pomoč, ko so razmere že neznosne

Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo, nevladni organizaciji, ki žrtvam nasilja nudi različne oblike pomoči in svetovanja pri odhodu iz nasilnega razmerja, opažajo, da žrtve pridejo pozno, ko drugega izhoda več ne vidijo.

“Na nas se pogosto obrnejo, ko je situacija že neznosna, ko jih skrbi, da ne bodo več zmogle, da jih bo partner poškodoval ali ubil. Včasih se na nas obrnejo starejše ženske, ki so nasilje trpele 60, 70 let, pri njih so bile posledice toliko hujše,” je povedala Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.

Na začetku so žrtve obupane, z veliko vprašanji in tudi napačnimi informacijami, ki jih včasih črpajo iz nenavadnih ameriških filmov. Skrbi jih, da bodo, če bodo spregovorile, razmere poslabšale, da bo povzročitelj še bolj motiviran za maščevanje, zelo jih skrbi varnost bližnjih, posledice za otroke.

“Spomnim se ženske, ki je imela občutek, da bodo, če odide od doma, kjer se počuti res ogroženo, njeni otroci lačni, ker jo je o tem prepričal povzročitelj. Čeprav v vseh letih v družinski proračun ni prispeval nič, hkrati pa je jemal še njen denar.”

Nasilje nad ženskami
Foto : Denis Sadiković/N1

Na Društvo za nenasilno komunikacijo se obrne več kot 1.800 oseb na leto, od tega več kot 1.000 žrtev in okoli 700 tistih, ki nasilje povzročajo. V društvu opažajo, da včasih mlajše ženske, ki so bolj informirane, opolnomočene, pomoč poiščejo hitreje.

Otroci pomembno orožje za manipulacijo

Kot je opozorila Zabukovec Kerin, mnogi storilci nadaljujejo s povzročanjem nasilja tudi po razhodu oziroma ločitvi, le zamenjajo način – sprožajo številne postopke, pritožbe, vlagajo ovadbe, vse, da bi onemogočili, da se normalno življenje žrtev nadaljuje.

“Opažamo, da so otroci izjemno pomembno orožje za manipulacijo. Mnogi povzročitelji, ki so otroke prej ogrožali, nenadoma začnejo boj zanje. Predstavljajo se kot žrtve, govorijo, da jim žrtve nasilja otroke odtujujejo, da jih tako poskušajo zadržati v odnosu.”

Za otroke ne morejo dobiti dovolj psihoterapevtske pomoči, da bi presegli posledice nasilja v družini. Ta bi po besedah Zabukovec Kerin morala biti brezplačno in dolgotrajno na voljo. Velike težave pa imajo tudi pri zagotavljanju stanovanja za žrtve, kar bi morala biti ena od prioritet države, je poudarila.

Katja Zabukovec Kerin
Foto : Saša Despot/BOBO

Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin.

Femicidi – nekaj še vedno delamo narobe

V skrajnih primerih lahko intimnopartnersko nasilje pripelje do umora. In teh je v Sloveniji veliko.

V Sloveniji je v povprečju od pet do sedem umorov partneric na leto, kar je za dvomilijonsko državo skrb vzbujajoče, je dejala Podreka, ki femicide preučuje in sistematično spremlja že dve desetletji.

Največja verjetnost je, da bo žensko umoril ali poskušal umoriti nekdanji ali zdajšnji partner. To se zgodi v 43 odstotkih vseh primerov umorov žensk. Pri umorih moških pa je v sedmih odstotkih storilka njihova partnerica.

protest proti femicidom
Foto : Profimedia

137 žensk vsak dan na svetu ubije član njihove družine.

Na fotografiji je protestna akcija žensk iz kolektiva NousToutes, ki so jo novembra lani organizirale v Toulousu, da bi se poklonile žrtvam femicidov.

Trenda rasti femicida v zadnjih 20 letih Podreka ne opaža, številke variirajo, je pojasnila. V letu 2019 so se tako zgodili štirje femicidi, v 2020 sedem, lani osem, a povprečje ostaja bolj ali manj konstantno oziroma lahko v kakšnem letu tudi pomembno poskočijo.

To pa je po mnenju sociologinje enako zaskrbljujoče, kot če bi zaznali porast, saj bi glede na vse spremembe in sistemske rešitve, ki so jih v zadnjih letih dosegli, morali beležiti upadanje.

“To nam kaže, da nam nečesa še ni uspelo doseči na področju preventive oziroma da nekaj še vedno delamo narobe. Nekje imamo še precej lukenj, da ne znamo zaznavati tistih oblik nasilja v družini, ki lahko vodijo v najhujše posledice.”

Kot je pojasnila sociologinja, v statistiko femicidov vključujejo tudi takoimenovane “kolateralne umore”, torej umore oseb najpogosteje ženskega spola, ki so žrtvi nudile podporo in pomoč pri odhodu iz nasilnega odnosa ali so se postavile po robu povzročitelju nasilja. Kot najpogostejše žrtve so tukaj matere oškodovank ali prijateljice. Zato se njihovi podatki včasih ne ujemajo s podatki policije.

V tretjini primerov kljub ukrepanju pride do umora

Večina, skoraj dve tretjini primerov umorov partneric se zgodi, ko ni bila predhodno podana nobena prijava oziroma ko žrtev ni iskala pomoči zaradi nasilja. Še vedno pa je približno tretjina primerov, v katerih je bilo “s sistemskega vidika” storjeno vse, a se umor kljub temu zgodi.

Raziskovalka je izpostavila primer, v katerem je žrtev prijavila nasilje, izdana je bila prepoved približevanja, na centru za socialno delo so delali z žrtvijo, krajši čas tudi s povzročiteljem – a se je ta kljub vsemu infiltriral v domačo hišo, kjer je počakal nekdanjo partnerico in jo napadel.

“Socialna delavka, ki je delala z njim, je sicer posvarila, da se njegovi občutki jeze, maščevalnosti stopnjujejo, a bili so očitno nemočni,” je pojasnila Podreka.

V Sloveniji namreč ni sistematičnega nadzora nad povzročitelji nasilja, če ni izrečen pripor in če ni pod nadzorom v instituciji, zato ne vemo, ali bodo prepoved približevanja dejansko upoštevali, je opozorila. “Vedeti moramo, da se, ko povzročiteljem izrečemo ukrep, občutki maščevanja, jeze do bivše partnerice, stopnjujejo. Zato bi bilo pomembno, da v tem času z njimi delamo zelo sistematično.”

Moški, senca
Foto : REUTERS/Stefan Wermuth

Pomembne aktivnosti na tem področju izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo, a to še zdaleč ni dovolj, je opozorila. “Delo s povzročitelji nasilja takoj po intervencijah, njihova strokovna obravnava, skozi katero bi poskušali prepoznati njihove vzgibe in maščevalno naravnanost do partnerice, prepoznavanje, česa so lahko sposobni, reden in bolj sistematičen nadzor ob izrečenih prepovedih približevanja in hujših izbruhih nasilja. Vse to je tisto, kar bi moralo biti del preventive, pa praviloma še vedno ni.”

Težava je tudi, da žrtev po prijavi nasilja nemalokrat ostane s povzročiteljem nasilja v istem domu, če temu ni bila izrečena prepoved približevanja ali pripor. “Težko je pričakovati, da si bo žrtev upala storiti še kakšen konkretnejši korak, da bi prekinila nasilni odnos,” je opozorila.

Pogosto ob prijavi tudi nimajo zadostne podpore v svojem najožjem družinskem in socialnem krogu, kar jim odvzame moč za nadaljnje korake. Veliko jih ne ve, da bi se lahko za takšno pomoč zatekle na nevladne organizacije, saj so o tem premalo poučene. Zato je podpora domačega okolja ob tem lahko ključna, je poudarila Podreka.

Veliko femicidov bi lahko preprečili

Podreka meni, da bi lahko veliko primerov femicidov tudi preprečili. “Analiza primerov, ki jih sama delam, jasno kažejo, da so bili pred takšnimi dejanji prisotni določeni dejavniki tveganja, ki so skoraj vsem tem primerom skupni, kot so predhodno nasilje, grožnje, zalezovanje in podobno, ki so nakazovali na najhujše. V številnih primerih povzročitelj celo natančno napove, kaj bo storil. In to se je pred dogodkom praviloma vedelo, a se očitno ni odločno ukrepalo.”

To se kaže tudi na primeru femicida, ki se je ta teden zgodil v Sevnici, meni Podreka. Sprašuje se, zakaj policija in CSD nista odločneje ukrepala pri tej družini, saj jima zakonodaja to omogoča.

“Seveda ne sodim njunega dela, a vprašanje ostaja, ali sta res izkoristila vse pravne in druge možnosti, ki jih imata na razpolago, da bi pred najhujšim zaščitila žrtev in njene otroke. Sama iz izjav za javnost, ki sta ju podala policija in CSD, menim, da ne, in vidim še kar nekaj rezerv, a lahko se tudi motim. Sodelovanje žrtve, ko storilec ostaja na prostosti, ko ostaja v neposredni bližini žrtve oziroma na istem domu, je izjemno težko pričakovati.”

Prave razsežnosti se bodo pokazale po koncu pandemije

Da je nasilje nad ženskami pandemija v senci, so strokovnjaki opozarjali že pred izbruhom pandemije covida-19. Ta pa je nasilje le še okrepila. V pandemiji se je uresničil najhujši scenarij žrtev nasilja – zaradi različnih ukrepov in manjše dostopnosti podpornih storitev so bile ujete in zaprte med štiri stene s povzročiteljem nasilja, kar je imelo dodatne tragične posledice.

Še ne objavljena raziskava Inštituta za kriminalistiko ugotavlja, da se je število tako kaznivih dejanj nasilja v družini, ki vključujejo intimnopartnersko nasilje, kot tudi prekrškov na področju nasilja v družini, med jesenjo 2020 in zimo 2021 povečalo. Zmanjšalo pa se je število izdanih prepovedi približevanja, je povedala raziskovalka Inštituta za kriminalistiko in soavtorica raziskave dr. Mojca Plesničar, ki se raziskovalno posveča področju kaznovanja.

Nasilje
Foto : PROFIMEDIA

Pri razlagi ugotovitev raziskave je sicer potrebno veliko previdnosti, je opozorila, saj temeljijo le na uradnih podatkih policije, torej prijavljenih primerih, dejanskih primerov nasilja pa je najverjetneje še mnogo več.

Znano je namreč, da je dejanskega nasilja bistveno več od prijavljenih primerov, pri družinskem in intimnopartnerskem nasilju pa je ta razkorak še mnogo večji. Po besedah Podreke se prijavi le vrh ledene gore – do 30 odstotkov primerov nasilja v družini, pri posilstvih celo le 10 odstotkov.

Raziskovalci predvidevajo, da se je ta razkorak v pandemiji še povečal, ker se je dostop do pomoči vsaj na videz, če ne zares, zmanjšal, je pojasnila Plesničar. “Lahko pa se zgodi, da bo v nekem prehodnem obdobju po epidemiji število uradno zaznanih kaznivih dejanj še naraslo, ker si bodo končno upale prijaviti, kar se je zgodilo v zadnjem letu ali dveh.”

Tudi Zabukovec Kerin pričakuje, da se bo razsežnost problematike pokazala šele, ko žrtve ne bodo več čutile ogroženosti. “Vsi čakamo, kaj se bo zgodilo, ko se bo epidemija umirila. Bi pa morali biti kot družba pripravljeni, da se bo ves ta strah, ki se kopiči, kazal na številnih področjih in da bodo posledice dolgotrajne.”

Družba zmanjšuje pomen nasilja

Po mnenju Mojce Plesničar so sicer pri pravni ureditvi tega področja in obravnavanju intimnopartnerskega nasilja v zadnjih letih nastale pomembne izboljšave. Največja težava pa je po njeni oceni, da družba zmanjšuje pomen tovrstnega nasilja in ne čuti odgovornosti za to, kar se dogaja, zaradi česar žrtve teh dejanj ne prijavljajo, saj nimajo občutka, da lahko karkoli storijo.

“To, da se sosed obrne stran in reče: To so njihove intimne zadeve, je nekaj, kar je v naši družbi zelo prisotno in sprejemljivo in hkrati zelo narobe. Na tak način težko pričakujemo od žrtve, da bo iskala pomoč pri svojih bližjih ali organih pregona. Če bi bil splošni odnos (do nasilja, op. a.) bolj odklonilen in bi bila solidarnost med ljudmi večja, bi bilo tudi organom pregona lažje zaznavati in procesirati tovrstna kazniva dejanja.”

Tudi Podreka je poudarila, da je neprijavljanje nasilja posledica še precej velike tolerance do nasilja. Konfliktnost se zamenjuje za nasilje, visoka oblika konfliktnosti v družinah pa je dojeta kot nekaj normalnega. Ko žrtve prvič spregovorijo, se pogosto srečujejo celo z obtožbami okolice. “Tudi iz pričevanj, ki jih objavlja Inštitut 8. marec, vidimo, da žrtve velikokrat doživijo hladen tuš, ko spregovorijo v krogu bližnjih: Uničila mu boš življenje; Potrpi, kar lahko pomembno vpliva na to, ali bodo iskale pomoč.”

Ne nazadnje je visoko stopnjo spolno stereotipnih vlog in normaliziranja nasilja nad ženskami pokazala tudi raziskava Inštituta za enakost spolov. Med drugim se je v raziskavi kar 30 odstotkov vprašanih strinjalo ali popolnoma strinjalo, da morajo biti ženske v času krize (kot je covid-19) še posebej potrpežljive in morajo umiriti morebitne napete situacije v družini in intimnem partnerstvu.

Različne zgodbe zrcalijo probleme iste družbe

Na razsežnost in pomen tega problema so opozorila tudi pričevanja srbskih žensk in deklet, ki so konec leta preplavila Twitter. Ženske so pod okriljem ključnika #NisemPrijavila (#NisamPrijavila) pripovedovale, zakaj niso prijavile nasilja. Samo v prvih nekaj dneh jih je spregovorilo več kot 18.000.

Akciji se je pred kratkim priključil tudi Inštitut 8. marec, ki na spletni strani NisemPrijavila zbira anonimna pričevanja oseb pri nas, ki so bile žrtve nasilja svojih partnerjev. Doslej jih je zbral že nekaj čez 60.

»Odziv je velik in ni nas presenetil, ker se te zgodbe skrivajo povsod, o tovrstnem nasilju se zgolj premalo govori. Tudi po ponovnem femicidu, ki se je zgodil ta teden, je prišlo na dan vse več pričevanj,” je za N1 povedala članica programskega odbora inštituta Petra Meterc. »Ženske si želijo spregovoriti in v zgodbah jasno izrazijo, da se mora na tem področju nekaj nujno spremeniti.«

Zgodbe žensk, ki spregovorijo, so različne, a vse pričajo o družbi, v kateri so še vedno globoko vkoreninjene stereotipne spolne vloge, ki normalizirajo nasilje nad ženskami in žrtve potiskajo v molk.

“Programirane smo v dobre matere in žene, v to, da prevzemamo odgovornost za vzdušje v intimnopartnerskem odnosu in družini, da mislimo, da moramo rešiti svoje partnerje, da jih bo naša ljubezen spremenila. Da mislimo, da če se bomo bolj trudile, bodo stvari drugačne, in da verjamemo, da nas kaj dosti boljšega ne čaka,” razlaga Zabukovec Kerin.

Izobraževanje otrok in senzibilizacija družbe in žrtev

Pomemben korak, ki ga v Sloveniji po besedah Zabukovec Kerin nismo naredili, je zato preventivno delo, predvsem izobraževanje otrok, ki bodo šele vstopali v odnose.

“Z otroki se je treba začeti pogovarjati o enakosti spolov. In enako moramo početi na institucijah. Še danes vidimo, da so pričakovanja institucij do očetov in mam povsem drugačna. Medtem ko je hitro dovolj, da rečemo, da je nekdo dober očka, je potrebnega veliko, da rečemo, da je nekdo dobra mama.”

Ukrepi pa morajo biti usmerjeni tudi na področje ekonomsko-socialne neenakosti, je dodala. “Če zmanjšujemo neenakosti, zmanjšujemo tudi podlago za nasilje. Ko ljudi ne bo strah za preživetje, ko jim ne bo treba vztrajati v slabih odnosih zaradi ekonomskih razlogov, ko se ne bodo bali diskriminacije in stigme, bo marsikaj drugače.”

Tudi po mnenju Jasne Podreka sta ključnega pomena preventiva in izobraževanje, pa tudi delo s povzročitelji nasilja ter kadrovska okrepitev na področju različnih vidikov dela v družini in s povzročitelji. Veliko je treba delati tudi pri senzibilizaciji družbe in žrtev, da hitreje prepoznajo nasilje, njegovo resnost in da ga tudi prijavijo.

Nasilje nad ženskami
Foto : Denis Sadiković/N1

Odhod naj bo vedno načrtovan

Maja je v nasilju vztrajala skoraj dve leti. Po grozljivi noči, ko ji je partner grozil, da jo bo živo zažgal, je zbrala dovolj moči, da je za vedno odšla. Tudi po odhodu je partner nadaljeval manipulacije in laži. Iz varnostnih razlogov je spremenila okolje, urnik in navade, še vedno je prisoten strah, da ji sledi. Vso energijo usmerja v to, da si ponovno zgradi samozavest.

A ne glede na vse je občutek svobode po odhodu iz take zveze neopisljiv, je dejala. “Sčasoma občutiš, da si vzel vajeti življenja v svoje roke. Pridobiš svobodo, pravico do tega, da čutiš, kar čutiš, ne da bi se ti kdo posmehoval, te obsojal, pravico, da misliš s svojo glavo, da se soočiš z neprijetno resnico. To te ponovno naredi človeka.”

Vsem, ki razmišljajo o odhodu, sporoča, da si zaslužijo veliko boljše od tega, kar imajo.

Za odhod naj si vzamejo čas in razmislijo, kakšne so njihove možnosti. Odhod naj bo vedno načrtovan in usklajen z nekom, ki lahko pomaga in zmanjša nevarnost, je poudarila Zabukovec Kerin.

“Pomembno je, da vedo, da jim bomo verjeli, da jim bomo stali ob strani, da jim bomo ponudili informacije in podporo, da so mnoge, ki so šle po tej poti, uspele in da ni brezupno.”

Nasilje nad ženskami, zloraba, nasilje
Foto : Denis Sadiković/N1

Nobena pravica žal ni pridobljena za vedno

Položaj žensk se je v zadnjih letih izrazito poslabšal. V družbi vse večjo moč pridobiva manjšinska, a nevarna konservativna skupina, ki minimalizira resnost nasilja nad ženskami, ki napada tako pomembne dokumente, kot je istanbulska konvencija, ki napada pravice žensk ali jih blati in zmerja, in ki ženske dojema predvsem kot sredstvo za povečanje rodnosti.

Vse to ne ustvarja okolja, v katerem bi se ženske počutile varne in v katerem bi se žrtve nasilja upale spregovoriti.

Ne glede na vse to, Podreka ostaja optimistična. Ocenjuje, da imamo v Sloveniji močno aktivistično in zdravo civilnodružbeno jedro, ki se ob vseh napadih aktivira in praviloma uspe preprečiti škodljiva kršenja pravic in korake nazaj.

“Žal pa nobena pravica ni pridobljena za vedno, zlasti kar zadeva pravice žensk in civilnodružbene dosežke, zato je naloga vseh nas, civilne družbe, politike in tistih, ki prepoznavamo pomen teh sprememb in pridobljenih pravic, zlasti za ženske, da jih ščitimo. Z argumenti, raziskavami, izobraževanji, senzibilizacijo.”

Če nasilje v družini doživljate sami ali ste priča temu, da ga doživlja nekdo od bližnjih ali sosedov, se lahko med drugim obrnete na policijo, najbližji center za socialno delo, Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo in Krizni center Društva ženska svetovalnica. O tem smo novembra lani že pisali v tem članku: https://n1info.si/novice/slovenija/polovica-vseh-letosnjih-umorov-v-druzinskem-krogu/.