Menu Item
Znanje ni več vrednota, je za N1 opozorila ena najbolj izpostavljenih slovenskih učiteljic. Učiteljski poklic se razume zelo poenostavljeno, velja za zelo lahkotnega. A vendar ni tako, kar dokazuje tudi trenutni manko učiteljev, saj se mladi kljub 'poklicanosti' raje odločijo za lažje delo v trgovini kot pa za naporno in stresno delo v razredu, je za naš medij še razmišljala Jožica Frigelj, ki je postala učiteljica leta 2023, mnoge njene izjave pa so v preteklih mesecih močno odmevale. Zanimalo nas je, kako ona vidi aktualno šolsko problematiko. Njene razmisleke za N1 v celoti objavljamo spodaj. Kako 24 ur na dan nadzorujemo otroke, zakaj je "podatkovna religija" problematična, kako omejujejo učitelje ...
Kaj bi izpostavili kot največje težave osnovnošolskega izobraževanja pri nas?
Največji problem ne le osnovnošolskega izobraževanja, temveč družbe je, da znanje ni več vrednota. Znanje se enači s pojmom podatki, ti pa so enostavno dosegljivi na spletu. A znanje je vse kaj drugega kot množica podatkov. Kar nekaj različnih taksonomij opredeli vrste znanja, od recimo poznavanja do povezovanja v koncepte, vrednotenja.
Vendar – odkar so pri nas vrednota le in zgolj ocene (čeprav brez znanja), se pojavljajo vedno glasnejše zahteve po znanju za življenje, čeprav nihče niti približno ne ve, kaj bodo čez 20, 30 let v življenju potrebovali.
Pa še ta znanja naj bi bila bolj enostavna, ker je danes vse težko in je trud v šoli skoraj prepovedan. Raven splošne izobrazbe drastično upada, kar družba še spodbuja s splošno plehkostjo: od spletnih vplivnežev do bedastih reklam, s katerimi nas zasipajo in favorizirajo potrošništvo.
Šola je vzgojno-izobraževalna institucija, zato je velik problem tudi navzkrižje moralnih vrednot: v družbi se preferira individualizem, v šoli pa se učimo sodelovanja; družba živi izrazito potrošništvo, v šoli pa gojimo solidarnost in medsebojno pomoč; družba še vedno ne sprejema drugačnosti, v šoli pa imamo vsako leto večjo paleto drugačnih – od otrok s posebnimi potrebami in primanjkljaji do priseljencev, migrantov, beguncev – in od otrok pričakujemo sprejemanje vsega in toleranco do vseh.
Veliko zmedo so ustvarile številne prevetritve, posodobitve, redakcijske spremembe in nadgradnje učnih načrtov, pri katerih so avtorji izvirni bolj v izmišljevanju izrazov za spremembe kot v spremembah samih, vsak poseg pa vnaša večjo zmedo oziroma megli rdečo nit.
Predmetna področja so vedno bolj razparcelirana, zato ne preseneča, da jih otroci ne zmorejo povezati v koncepte. Razumevanje in povezovanje pa ovirajo tudi številni učbeniki in delovni zvezki, pri katerih založbe odločajo o standardih znanja za posamezni razred, saj jih učni načrt določa le po triletjih.
Najnovejše spremembe še povečujejo hiperregulacijo učiteljevega dela, čeprav je dr. Miro Cerar že leta 2013 zapisal: “Šolstvo lahko ustrezno deluje le, če mu pravo nameni dovolj svobode na področju pedagoškega ter organizacijskega delovanja.”
Tako je birokracija degradirala učitelje na raven piscev zapisnikov, poročil, evidenc delovnega časa in še cele kopice nebuloz, ki služijo zgolj kontroli. Škoda, ker pri nas še vedno delujemo na podlagi kontrolnih mehanizmov in kazni, pričakujemo pa odličnost.
Potencialne ovire pa se kažejo tudi v strahu šolskih oblasti pred spoznanjem, da so stvari v osnovni šoli močno zavožene, in hkrati v odsotnosti ideje, kako jih odvozlati, in v sistematičnem ignoriranju vseh, ki že leta opozarjajo na stranpoti devetletke (kot je tudi že pred leti zapisal dr. Kristijan Musek Lešnik in se še vedno ni nič spremenilo).
Ti ljudje delujejo v praksi in iz prve roke vedo, kaj deluje in kaj ne. A dokler za svoja (ne)dejanja nihče od odgovornih ne bo odgovarjal, se kaj prida ne bo spremenilo.
Ne nazadnje je treba omeniti tudi starše, ki so pomemben deležnik v vzgojno-izobraževalnem procesu otroka, a poseganje staršev oziroma prava v stroko ne bi smelo biti možno. Kar ne pomeni, da starše izločimo, daleč od tega, a jasna meja, do kod in kaj, vseeno mora biti. Vendarle bi morali zaupati državi, da je učiteljski kader izobrazila kakovostno, da se mu lahko zaupa in verjame. Če mu ne, pa je treba spremeniti izobraževanje bodočih učiteljev.
Podatkovna religija mora postati preteklost
Katerih problemov bi se bilo treba lotiti?
Kar velik problem je komunikacija med vsemi deležniki, saj odločevalci svoj naziv jemljejo dobesedno – odločevalno in avtoritarno. Vloga praktikov pri načrtovanju sprememb šolskega sistema bi morala biti najpomembnejša, ne pa da smo zgolj izvajalci umotvorov drugih, hkrati pa v očeh javnosti krivi in odgovorni za vse zablode.
Največje inovacije in primeri dobre prakse nastajajo v praksi, žal pa podcenjevalni odnos do tistih, ki delajo v šoli, ne omogoča implementacije v sistem. Učiteljska zbornica, kot reprezentativna strokovna organizacija, bi bila zelo primerna.
Trenutno se glede na zmedenost učnih načrtov vse preveč posvečamo zgolj podajanju podatkov. V preteklosti je bilo to smiselno, znanega je bilo malo, zapisanega še manj, cenzura pa je požrtvovalno preprečevala odtekanje informacij. Danes je ravno obratno: preplavljeni smo z ogromno količino informacij, ki se jim stalno dodajajo še nepomembne in celo napačne.
V takšnem svetu učencem res ni treba nuditi še več informacij, ampak jih je treba opremiti s sposobnostjo razumevanja teh, razlikovanja med (ne)pomembnimi, s spretnostjo povezovanja drobcev v širšo sliko. Dataizem (podatkovna religija) mora postati preteklost.
Vsekakor je velika težava tudi inkluzija, ne zaradi same ideje kot zaradi koncepta, ki zelo očitno ne deluje. Podatki Državnega izpitnega centra (Ric) o številu otrok s posebnimi potrebami, ki so udeleženi na nacionalnem preverjanju znanja, so zelo zgovorni: leta 2006 je bilo takih otrok 2,3 odstotka, leta 2023 pa že 10,5 odstotka.
Ti učenci, kljub sistemsko urejeni dodatni pomoči, v dosežkih bistveno zaostajajo za vrstniki. Če že dopuščamo možnost, da je porast lahko tudi posledica poznavanja širšega spektra posebnih potreb, so zaostanki v dosežkih nesporno dokaz, da je sistemsko urejena pomoč neučinkovita.
Moje osebno mnenje pa je tudi, da so za kakovostno delo v šoli izjemno pomembni urejeno delovno okolje in sproščeni odnosi, da so medkolegialne hospitacije način strokovne rasti, da je ravnatelj predvsem pedagoški vodja, ki s skupno ustvarjeno vizijo gradi kakovost tako v znanju kot odnosih in sodelovanju.
Da šola stoji in pade z učiteljem, je zelo staro reklo, a vendar kljub dokazanim nasprotnim učinkom vodje in odločevalci (pre)pogosto delujejo s pozicije kontrole in kaznovanja, preferiranja enih in odklanjanja drugih. Ali odkrito ali prikrito.
Težave nastanejo, ko učitelja omejijo s predpisi, pravilniki in zunanjimi vmešavanji
Na kakšen način jih je mogoče rešiti?
Najbolj znana hierarhija potreb po Abrahamu Maslowu v obliki piramide ponazarja pomen osnovnih in višjih človekovih potreb. Tako opredeli fiziološke potrebe, tiste po varnosti, ljubezni in pripadnosti, in potrebo po spoštovanju v skupini osnovnih potreb, v skupini višjih potreb pa potrebo po samoaktualizaciji. Vsi ljudje želimo biti koristni.
Težave nastanejo, ko učitelja omejijo s predpisi, pravilniki in nekimi zunanjimi vmešavanji, ki s pedagoškim procesom nimajo veliko skupnega. Pedagoški mir je izjemno pomemben, učitelj je v razredu sam in sam uravnava proces, zato mu je treba zaupati.
Žal vse prej opisano dokazuje, da se učiteljem ne zaupa, in nobeno leporečenje zakonodajalcev tega občutka ne more spremeniti, ker dejanja sporočajo ravno nasprotno.
Učiteljski poklic se danes razume zelo poenostavljeno. Velja za zelo lahkotnega: ob osmih pridemo, ob dvanajstih je službe že konec, potem imamo kar naprej počitnice; zaradi te lahkotnosti, poenostavljanja in posploševanja družbeno ozračje učiteljskemu poklicu ni več naklonjeno.
A vendar ni tako, kar ne nazadnje dokazuje tudi trenutni manko učiteljev, saj se mladi kljub ‘poklicanosti’ raje odločijo za lažje delo v trgovini kot pa za naporno in stresno delo v razredu.
Učiteljem je torej treba zagotoviti več avtonomije, opolnomočiti ravnatelje za pedagoško vodenje in sledenje viziji, učni načrti naj bodo vitki, da lahko učitelj ‘nadgradnjo’ prilagodi interesom učencev in lokalnemu okolju, opraviti je treba temeljit razmislek o vlogi in pomenu šolske inšpekcije ter številnih institucij, ki urejajo in odrejajo učiteljevo delo, vsak s svojimi idejami, poročili, evidencami, upravnim postopkom, projekti, poskusnimi uvajanji, izbirnostjo in še in še.
Lahko rečemo, da ima šolska avtonomija dve strani: po eni imajo šole večjo svobodo, ki je posledica prevzemanja večje odgovornosti, po drugi strani pa se krepi nadzor države, saj so tudi šole nedvomno prestopile iz sistema nadzorovanja procesa v sisteme nadzorovanja rezultatov.
Kaj torej spremeniti, kaj poučevati v šolah? Številni pedagoški strokovnjaki pravijo, da bi se morali posvetiti poučevanju ‘štirih K-jev’: kritičnemu mišljenju, komuniciranju, kooperativnosti in kreativnosti.
Ti bi morali postati sestavni del običajnega življenja. Nova normalnost. A za štiri K-je potrebujemo precej široko splošno izobrazbo, zato so vprašanja, kot je, zakaj se morajo otroci mučiti z učenjem poštevanke ali zakaj še vedno pišejo v zvezke, eno bolj nesmiselnih in jasno dokazujejo, da je vmešavanje vseh in vsakogar v stroko res nedopustno.
Štiriindvajset ur na dan jih nadzorujejo odrasli
Je smer, ki jo je ubralo ministrstvo, ustrezna? Ali predlagane rešitve dejansko rešujejo največje težave?
V poplavi leporečenja in gostobesednosti, ki prihajajo s pristojnih institucij, je smer zelo zamegljena (če sploh obstaja). Evidenten je zgolj tisti del strategije, ki se imenuje digitalizacija. Na vsako vprašanje je odgovor digitalizacija. Digitalizacija bo rešila vse težave šolskega sistema.
Praktiki pa se ukvarjamo s povsem konkretnimi problemi, ki so tukaj in zdaj. Eden od teh je porast agresije pri otrocih. Že danes otroci skoraj nimajo na voljo prostega prostora oziroma – kot pravi Jesper Juul – cone brez odraslih.
Štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto jih obdajajo dobronamerni odrasli, ki hočejo biti kar naprej koristni in jim neprestano dajejo nasvete. Usmerjajo vsako njihovo dejavnost. Opravijo z vsako težavo. Rešujejo vsak njihov spor. Nadzirajo jih s telefonskimi klici. Pravim, da jim ‘ne damo dihati’.
Je potem čudno, da na vse to nekateri otroci odgovarjajo z agresijo? Še mene bi v takih razmerah popadel bes. Človek vendar mora biti tudi sam s seboj. In kljub temu se v konceptu posodobitve razširjenega programa šole pojavi razlaga, ko minister Darjo Felda pravi, da bo vsakdo, ki bo vstopil v šolo, imel dejavnost; otrok jih bo izbral in potem hodil od ene do druge.
Če dejavnosti ne bo izbral, bo šel domov, ker po besedah direktorja zavoda za šolstvo Vinka Logaja šola ni varstvena ustanova. Zdi se torej, da nekatere ‘rešitve’ bolj ustvarjajo težave, kot pa da bi jih reševale.
Izjemno neposrečena je tudi rešitev resornega ministrstva na pomanjkanje učiteljev, da lahko, sicer pod posebnimi pogoji, poučuje oseba, ki nima pedagoške izobrazbe. Kaj takega je mogoče samo v podcenjenem šolstvu. Ne vem, ali bi bili zadovoljni z zdravljenjem pri osebi, ki je pogledala vse nanizanke Housa (Zdravnikova vest, op. a.).
Ker pa šoloobveznih otrok ne moremo uvrstiti na čakalni seznam, jih bomo prepustili nepedagoškemu kadru. Kozma Ahačič je pred časom napisal zelo brano in velikokrat deljeno kolumno z osrednjo mislijo: “Pomanjkanje ustrezno usposobljenih učiteljev bo morda vendarle prineslo spoznanje, kako zelo jih potrebujemo in kako nesamoumevni so.”
Žal še ne. Uradna promocija poklica učitelja poteka le na papirju (pa še tega je bore malo) z nekaj običajnimi leporečnimi floskulami, dejanja pa izražajo ravno nasprotno: za učitelje nam ni mar, posledično pa tudi za otroke ne. In ko besede niso v skladu z dejanji, se upravičeno sprašujemo o integriteti. Očitno pa imajo odločevalci tudi brez mladih že zagotovljeno svetlo prihodnost.
Sestopiti s piedestala na realna tla in se soočili z resničnim življenjem
Katere rešitve iz tujine vidite kot dobre?
Uspešni sistemi niso enostavno prenosljivi, saj so plod družbenih razmer tistega okolja in odnosa družbe do izobraževanja, v katerih so nastali.
Pri nas se marsikaj ustavi že pri odločevalcih. Ti bi za začetek, seveda, morali zelo dobro poznati področje svojega delovanja. Bistveno lažje bi tudi bilo, če bi sestopili s piedestala na realna tla in se soočili z resničnim življenjem. Potem bi potrebovali jasen in uresničljiv načrt, ki bi nastal v sodelovanju z izvajalci.
Na vrhu se ‘glave’ (pre)pogosto menjajo, veliko papirja je vedno popisanega, veliko besed je izrečenih, izkupiček pa ničen. Tudi zato, ker za svoje delo in rezultate ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Pa še vsak se trudi pustiti svoj pečat in vse opravljeno delo do tedaj je nično. Posledica pa je stagnacija.
Ali še slabše – nazadovanje in škoda sta iz dneva v dan večja. Raven splošne izobrazbe drastično pada. Kopja pa se lomijo na hrbtih izvajalcev. V svetu, preplavljenem z nepomembnimi informacijami in ničpovednimi leporečnimi floskulami, se vedno večja moč kaže v jasnosti. Jasna vizija, jasni cilji, jasne strategije. V nasprotnem primeru res lahko končne odločitve prepustimo kar algoritmom.
Vedno iščemo rešitve v tujini, se zgledujemo po tujini, po Finski, kjer je znanje vrednota in se učiteljem zaupa, po ‘nerazvitem’ delu sveta, kjer so učitelji še vedno spoštovani, v prekinitvi digitalizacije Švedske, ki se je vrnila med zvezke in knjige, po Danski, kjer … A nesporno dejstvo je, da lahko učinkovit izobraževalni sistem ustvarimo le sami, tisti, ki tukaj živimo in ga oblikujemo.
Priložnost in moč bi bila v sodelovanju in priznavanju pomena vsakega posameznika, vsak primer dobre prakse je vreden razmisleka. Tukaj pa odpovemo na celi črti. Saj smo kot v Živalski farmi Georgea Orwella, kjer so vse živali enakopravne, le ene so enakopravnejše od drugih. In enakopravnejše odločajo, kakor pač odločajo.
O izzivih, s katerimi se soočajo osnove šole, aktualnem stanju, smeri, ki jo je ubralo ministrstvo, in drugih možnih rešitvah pišemo v rubriki Poglobljeno na N1 v daljšem prispevku: Kaj je narobe z našim šolstvom?
Preberite tudirazmišljanja ustanoviteljice in vodje Familylaba Ivane Gradišnik za N1: Zbiranje točk v šoli je … toksično.
Minister Darjo Felda je v posebnem pogovoru za N1 odgovarjal na pomisleke staršev, učiteljev in profesorjev pedagogike ter pojasnil, katere obljube iz koalicijske pogodbe bodo izpolnili, za katere pa je že jasno, da bo zmanjkalo denarja. Celoten intervju z ministrovimi načrti objavimo jutri.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje