Fotografija je simbolična (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)
Kaj je narobe v našem šolstvu? Kaj vse počnemo narobe v osnovnih šolah? Kje so rešitve? Kje vse je naša osnovna šola na preizkušnji?
Tako učenci, učitelji, ravnatelji, starši kot intelektualci in ne nazadnje tudi ministrstvo se zavedajo, da je v osnovnih šolah nekaj treba spremeniti. Celovito prenovo šolskega sistema je vlada Roberta Goloba predstavila kot eno od prioritet svojega mandata. Premier Golob je pred enim letom napovedal, da bo šolska reforma pogosto potekala “daleč od oči” in da bo “izrazito strokovna”. Kot prvi ukrep pa je takrat izpostavil spremembe prehranskih smernic v šolskih kuhinjah.
Koalicijskih obljub je bilo kar nekaj: od brezplačne prehrane za osnovnošolce do brezplačnega kakovostnega učnega gradiva in brezplačne športne dejavnosti. V koalicijski pogodbi so napovedali več skrbi za nadarjene učence, dodatno pozornost za učence s posebnimi potrebami in izenačitev izobrazbenega standarda za šolanje na domu. Vlada je obljubila ukrepe za kadrovske težave šol: zavzela se je za manj administrativnih obremenitev za učitelje, ustreznejše delovne razmere in napovedala boj proti trendom prekarizacije, birokratizacije in povečevanja delovnih obremenitev.
Konec februarja so poslanci potrdili prve spremembe v osnovnih šolah. Spomnimo: sprejeta novela prvošolcem prinaša obvezen tuji jezik, tretješolcem pa obvezno nacionalno preverjanje znanja (NPZ). Rezultate NPZ iz devetega razreda bi v prihodnje lahko uporabili tudi za vpis v srednjo šolo. Novela med drugim spreminja način vključevanja otrok priseljencev v šolo in dviguje število predmetnih izpitov za šolajoče se na domu. Podaljšano bivanje, dopolnilni in dodatni pouk, neobvezne izbirne predmete in interesne dejavnosti pa so združili v tako imenovani razširjeni program (RaP). Spremembe so sicer najbolj razburile starše otrok, ki se izobražujejo na domu. Napovedali so ustavno presojo.
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Sočasno poteka tudi prenova učnih načrtov, ki se je zaradi porabe sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost začela leta 2021. Pod vodstvom dekana ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janeza Vogrinca nastaja Nacionalni program vzgoje in izobraževanja (NPVI), ki obsega desetletno obdobje – od 2023 do 2033. V njem predlagani strateški cilji in ukrepi naj bi usmerjali h kakovostnemu in k trajnostno naravnanemu vzgojno-izobraževalnemu sistemu, “ki je utemeljen z znanstvenimi spoznanji, gradi na dobrih praksah stroke slovenskega vrtca in šole ter se občutljivo in prožno prilagaja izzivom sodobne družbe”.
Tik preden je delovna skupina predstavila osnutek NPVI, je svoje videnje prihodnosti šolstva predstavila tudi civilna družba. Skupina, zbrana okoli nekdanjega šolskega ministra dr. Slavka Gabra, je pripravila načrt prenove šolstva z naslovom Nova družbena pogodba za vzgojo in izobraževanje (v njej so sicer sodelovali tudi nekateri od naših sogovornikov).
Je res podaljšano bivanje tisto, kar trenutno najbolj potrebuje spremembe?
Ko naštevamo spremembe, ki jih je v osnovne šole prinesla novela nedavno sprejetega zakona, ne moremo mimo vprašanja, ali so to res najbolj pereče težave v osnovnih šolah. So to tiste rešitve, ki jih osnovnošolsko izobraževanje v tem trenutku najbolj potrebuje? Je res podaljšano bivanje največja težava osnovnošolcev?
V pogovorih učenci, starši, učitelji in ravnatelji ter mnogi profesorji pedagogike namreč izpostavljajo številne druge dileme. Težave imajo z ocenjevanjem, saj so v boju za vpis na želeno srednjo šolo ocene mnogokrat nerealno visoke in ne odražajo dejanskega znanja, povzročajo pa mnoge stiske.
Snov pogosto ocenjujejo kot neživljenjsko, kot neskončno pomnjenje nepovezane gore informacij, ki jih danes lahko najdeš na spletu. Malo pa je vsebin, ki bi otroke naučile ločevati med resničnimi in neresničnimi informacijami ter uporabe podatkov. Športni pedagogi opozarjajo, da gibalna sposobnost otrok upada, narašča pa debelost. Vse več je otrok s posebnimi potrebami, povečuje se število učencev, ki ob vključitvi v šolo ne govorijo slovensko. Primanjkuje učiteljev. Vse več je nasilja. Ob vsem tem pa se otroci počutijo preobremenjene, poslabšuje se njihovo psihično zdravje.
O izzivih osnovnošolskega izobraževanja, najbolj perečih težavah in rešitvah zanje ter o smeri, ki jo je ubralo ministrstvo, smo se pogovarjali s tistimi, ki šolo najbolje poznajo. Pogovarjali smo se tudi z ministrom za vzgojo in izobraževanje Darjem Feldo.
Foto: Egon Parteli/N1
Otroke in mladostnike smo zreducirali le na ocene
Najbolj očiten simptom številnih težav, ki se nabirajo v osnovnih šolah, so gotovo ocene. Čeprav naj bi odražale znanje, ki ga ima otrok, danes pogosto ni tako. Tako je recimo ena od gimnazijskih ravnateljic orisala, da se k njim vpisujejo le odličnjaki s komaj kakšno štirico, a znanje, ki ga prinesejo, ni odlično. A veliko huje je, da med težnjo po biti najboljši oziroma biti vsaj dovolj dober, da se lahko vpišeš, kamor se hočeš, trpi duševno zdravje mladih.
“Problem je, med drugim, da so v šolstvu oziroma na področju vzgoje in izobraževanja nad t. i. pedagoškimi vrednotami popolnoma prevladale t. i. birokratske vrednote,” je prepričana tudi ustanoviteljica in vodja Familylaba (v njem družinam in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki, nudijo podporo, pomoč, svetovanje ter delavnice) Ivana Gradišnik. Kot drugi skrajno destruktivni fenomen pa je izpostavila ocenomanijo. “To bom poimenovala kar tako: perfidna, primitivna in antihumanistična redukcija otroka in mladostnika na – šolsko oceno.”
Da smo v zadnjih dveh ali treh desetletjih dopustili takšno evolucijo ocen, je po njenih besedah tragedija in zločin. “Takšni manevri, ki človeško bitje v eksistencialnem in vrednostnem smislu zreducirajo na objekt, katerega naloga je predvsem zbiranje takšnih in drugačnih (vse bolj dejansko socialno-kreditnih) točk, najsi gre za ocene ali pa kaj drugega, kar nas še čaka, je preprosto toksično. Niti enega dobrega učinka nima to – razen finančnega profita za nekatere,” je dodala.
Ivana Gradišnik (Foto: Naja Kolenik/osebni arhiv)
“Šole postanejo tovarne.” Rast storilnostnih pritiskov in stisk otrok
Otroke in mlade danes pogosto vrednotimo le po ocenah in znanju, se strinja profesorica pedagogike in andragogike na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Katja Jeznik. “Če sprejmemo to dikcijo, šole hitro postanejo tovarne, službe ipd. Morale bi pa biti veliko več, morale bi biti tudi kritične do družbe, ne pa da družbo, njene neenakosti, njene sistemske napetosti le obnavljajo.”
Šola po njenih besedah odseva duh časa, ki je danes zaradi številnih problemov – od okolja do varnosti – na nizki ravni. “Skozi šolski sistem se to odraža v obliki porasta različnih stisk in zdi se, da šola teh stisk ne blaži, temveč jih še dodatno krepi z različnimi storilnostnimi pritiski in s potrebo biti najboljši ter občutkom: Če ne boš uspešen zdaj, bo vse izgubljeno in ne boš uspešen nikoli,” je razložila.
“Pritiski na učitelje so neznosni,” je o t. i. ocenomaniji povedal tudi dr. Gregor Starc z ljubljanske fakultete za šport, ki ga javnost sicer dobro pozna kot vodjo nacionalnega sistema športnovzgojni karton. “Nanje zaradi ocen pritiskajo starši, v srednjih šolah v boju za čim več zlatih maturantov tudi ravnatelji.” Nekateri starši rešitve iščejo tudi v odločbah za posebne potrebe. “Po številu odločb smo v Sloveniji evropski prvaki. Oddelki, v katerih ima že tretjina otrok odločbe te ali druge vrste, niso več nobena redkost.” Starc meni, da bi morali razmisliti o ukinitvi ocenjevanja in iskanju rešitev za identifikacijo najmočnejših točk pri vsakem otroku.
Nekdanji minister Gaber je sicer prepričan o nasprotnem: problem ni ocenjevanje, šole brez ocen ni, je povedal v nedavnem intervjuju za Mladino. Vendar je dodal: “Če je povprečna ocena med štiri in pet, je bolje, da oceno ukinete, v tem primeru učitelji ne ocenjujejo. Ne le v šoli, tudi na fakulteti.” Nekoč je bil sistem ocenjevanja bolj premišljen, zunanja ocena na koncu šolanja pa je obstajala kot eden od elementov pri prehajanju v srednjo šolo, je Gaber še povedal v tem intervjuju.
Foto: Bor Slana/BOBO
Rešitev za nakopičene težave v osnovnih šolah aktualni minister Felda vidi tudi v diferenciaciji. Pouk, prilagojen spodobnostim otrok, bi lahko bil odgovor na ocene, ki ne odražajo znanja, vse več odločb o posebnih potrebah učencev in položaj nadarjenih, ki ustrezne pozornosti zdaj ne dobijo, je povedal v posebnem intervjuju za N1. Ob tem je govoril o nivojskem pouku in dejal: “Kar zadeva osnovno šolo, se je treba vprašati, ali je dobro, da vlečemo vse otroke skozi enako snov do devetega razreda. Vidimo, da imajo nekateri težave že veliko prej. Seveda je dobro, da hodijo v šolo. Potrebovali pa bi razmislek o diferenciaciji v osnovni šoli. Ta bi na eni strani nadarjenim učencem omogočala, da dosežejo tisto, kar lahko, na drugi strani pa bi tiste, ki jim ne uspe, usmerili na drugačen način poučevanja.”
Vedno glasnejše zahteve po uporabnem znanju, čeprav nihče ne ve, kaj bodo otroci potrebovali
Izvor in rešitev težav v šolstvu je po besedah profesorja dr. Damijana Štefanca, ki prav tako poučuje na oddelku za pedagogiko in andragogiko na filozofski fakulteti, iskati v vprašanju, kaj sploh hočemo od šole. “Nikoli ne najdemo časa in denarja, da bi najprej opravili premislek, kako si predstavljamo splošno izobraženega človeka. Kot družba moramo priti do strokovnega in javnega konsenza, kaj si predstavljamo pod temeljno funkcijo osnovne šole.”
Klasičen odgovor na to vprašanje je, da potrebujemo široko razgledane ljudi, ki imajo temeljna znanja, razumejo svet okoli sebe, družbo in na koncu koncev tudi sebe. Ljudi, ki so avtonomni, ki znajo razmišljati, ki so pripravljeni delovati v skupnosti in za skupno dobro. “Vendar je današnji čas specifičen, ima svoje zahteve, ki se jim mora izobrazba približati,” je dodal Štefanc.
Najprej bi se torej morali vprašati, kakšni naj bodo 15-letniki, ko zaključijo osnovno šolo. Hočemo ljudi, ki bodo z veseljem brali romane, ali ljudi, ki bodo brali kratke tekste na družbenih omrežjih? Ali si želimo ljudi, ki bodo na banki znali izpolniti obrazec? Morajo otroci poznati Iliado in Homerja, je vprašanja nanizal Štefanc.
Vprašanji, zakaj se otroci učijo poštevanko in zakaj še pišejo v zvezke, sta nesmisleni
Znanje niso le podatki, je dodala učiteljica Jožica Frigelj iz OŠ Ketteja in Murna Ljubljana, ki je lani postala učiteljica leta. V času, ko smo preplavljeni z ogromno količino informacij, učenci potrebujejo sposobnosti razumevanja teh, razlikovanja med pomembnimi in nepomembnimi in spretnost povezovanja drobcev v širšo sliko.
Jožica Frigelj (Foto: Denis Sadiković/N1)
“Odkar so pri nas vrednota le in zgolj ocene (četudi brez znanja), se pojavljajo vedno glasnejše zahteve po znanju za življenje, čeprav nihče niti približno ne ve, kaj bodo čez 20, 30 let v življenju potrebovali. Pa še ta znanja naj bi bila bolj enostavna, ker je danes vse težko in je trud v šoli skoraj prepovedan. Nivo splošne izobrazbe pa drastično upada,” je kritična.
Pogosto pedagoški strokovnjaki pravijo, da bi se morali posvetiti poučevanju štirih K-jev: kritičnega mišljenja, komuniciranja, kooperativnosti in kreativnosti. “A za to potrebujemo dokaj široko splošno izobrazbo. Zato so vprašanja, kot sta, recimo, zakaj se morajo otroci mučiti z učenjem poštevanke ali zakaj še vedno pišejo v zvezke, ena bolj nesmiselnih in jasno dokazujejo, da je vmešavanje vseh in vsakogar v stroko res nedopustno,” je jasna Frigelj.
Okostenel relikt preteklosti, ujet v zmedo merjenja ciljev in nalog
Tudi prosti čas in dolgčas potrebujeta svoje mesto v šoli, meni oče osmih otrok in pravnik Rok Pavlin. Pozivu, naj imajo otroci tudi čas brez odraslih, se pridružuje tudi Jožica Frigelj. Učiteljica se sprašuje, ali je res čudno, da so otroci vse bolj agresivni, če jim ne damo dihati.
Pomisleki o mestu, ki ga morata imeti v šoli prosti čas in druženje z vrstniki, postajajo glasnejši zaradi uvedbe razširjenega programa, o katerem je minister Felda nedavno dejal, da bo moral biti vsak otrok v času, ki ga preživi v šoli, vključen v dejavnosti. Nasprotno pa zveni predlog Gabrove skupine, ki predlaga, naj se učencem omogoči uporaba šolskega prostora tudi po končanem pouku – bodisi za samostojno učenje, preživljanje prostega časa, domače naloge ali druge aktivnosti.
Rešitve morajo nastajati s sodelovanjem, so jasni sogovorniki. Danes starši in šola prepogosto le prelagajo krivdo drug na drugega, kar zagotovo ni ustrezna strategija. “Treba bi bilo prisluhniti otrokom in mladostnikom, njihovim zgodbam, stiskam, željam, sanjam, pričakovanjem. Šola ne more delovati neodvisno od tistih, ki jim je namenjena. Ni to trg dela, ni kariera, ni podjetje, v prvi vrsti so to mlade osebe, ki bi jim morala biti šola v oporo, ne pa da je velikokrat le okostenel relikt preteklosti, ujet v zmedo merjenja ciljev in nalog,” razmišlja Jeznik.
Prvi dan šole (Foto: Žiga Živulovic jr./BOBO)
Šola stoji in pade z učiteljem. Velike kadrovske težave
A še tako dober učni načrt, kakovostne vsebine in premišljen načrt ocenjevanja ne bodo pomagali, če v razredu ne bo nikogar, ki bi poučeval. Šole se spoprijemajo z velikimi kadrovskimi težavami, učiteljska populacija je vse starejša, poučevanje finančno ni privlačna poklicna izbira, pedagogi pa se počutijo ujete med birokracijo, pritiske vseh in vsakogar ter nenaklonjenost družbenega ozračja učiteljskemu poklicu.
Iz različnih razlogov je njihovo osnovno šolo zapustilo pet učiteljev. Poučevanje matematike sta prevzeli učiteljici razrednega pouka, tehniko učitelj športa, angleščino in nemščino prihajata poučevat učiteljici s sosednjih šol. Oktobra so nato dobili novo učiteljico fizike, ki je sicer inženirka in nima strokovnega izpita, prihaja pa iz BiH, tako da bo očitno problem tudi jezik. Učiteljico glasbe še iščejo. Decembra se bosta upokojila dva učitelja, prihodnje leto še dva, nihče pa nima želje po podaljšanju dela.
Čeprav ta rešitev ministrstva ni najbolj posrečena, Štefanc do nje ni kritičen. “Če bi bil na ministrstvu, bi najbrž na podoben način iskal rešitve,” je dejal. A tudi tukaj po njegovih besedah potrebujemo širši premislek, ki mora biti povezan z vrednotenjem znanja in izobrazbe ter političnimi prioritetami. “Če ljudem 20 let govorite, da je šola nujno zlo, da posreduje neuporabno znanje, da je praksa pomembnejša od teorije, da so učitelji v šoli zlahka pogrešljivi in povrhu daste učiteljem še mizerno plačo, ne morete pričakovati, da bo imel učiteljski poklic dober ugled in da se bodo zanj grebli mladi, sposobni ljudje.”
Foto: Borut Živulović/BOBO
Če želimo na srednji in dolgi rok zagotoviti, da se bodo mladi odločali za poklic učitelja, je treba narediti idejo izobrazbe in znanja privlačnejšo. “Če se pošalim, bi rekel, da nas zdaj lahko reši le gospodarska kriza. Takrat se namreč v zasebnem sektorju težje zaposluje, javni sektor pa dobi priliv kadra.”
Sogovorniki so enotni: plačilo učiteljev je treba izboljšati. Tako Zveza aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) meni, da je treba “učiteljem dati priznanje tudi z ustreznim plačilom in delovnim okoljem, hkrati pa je treba dobre ravnatelje izpostaviti in nagraditi”.
Učitelji degradirani na raven zapisnikarjev poročil, evidenc in nebuloz
Sive lase učiteljem povzročajo tudi številni predpisi. “Težave nastanejo, ko učitelja omejijo s predpisi, pravilniki in nekimi zunanjimi vmešavanji, ki s pedagoškim procesom nimajo veliko skupnega. Pedagoški mir je izjemno pomemben, učitelj je v razredu sam in sam uravnava proces, zato mu je treba zaupati,” je poudarila Frigelj. Birokracija je po njenih besedah učitelje degradirala na raven piscev zapisnikov, poročil, evidenc delovnega časa in cele kopice drugih nebuloz.
Po njenih besedah se učiteljski poklic razume zelo poenostavljeno, velja za zelo lahkotnega. Prav manko učiteljev pa dokazuje, da ni tako. Frigelj meni, da je treba učiteljem zagotoviti več avtonomije, ravnatelje je treba opolnomočiti za pedagoško vodenje in sledenje viziji, učni načrti naj bodo vitki, da lahko ‘nadgradnjo’ učitelj prilagodi interesom učencev in lokalnemu okolju. Po njenih besedah je treba tudi premisliti vlogo in pomen šolske inšpekcije ter številnih institucij, ki urejajo in odrejajo učiteljevo delo.
Tudi pedagoški kader je podvržen enakemu poniževanju v “objekt, ki zbira točke”, je opozorila Ivana Gradišnik. Kako učitelji, profesorji in predavatelji zbirajo točke, ki jih potrebujejo za napredovanje, spremlja iz prve roke: “To je žalosten prizor, ki nima dosti zveze s kakšnimkoli pristnim in relevantnim profesionalnim razvojem in rastjo.”
Zakaj je treba učni snovi odvzeti vso barvo, vonj in okus, da postane neprebavljiva?
Ena od težav so tudi učbeniki, ki so mnogokrat prenasičeni z informacijami, ki so za osnovnošolsko raven izobraževanja povsem nesmiselne ali neskladne z učnimi načrti. “Tako na primer najdemo v enem od učbenikov za kemijo v 9. razredu osnovne šole vsebino velikosti kotov med atomi v različnih molekulah, pri kakšnem drugem predmetu pa najdemo učbenike, ki so prevodi nemških učbenikov. Težava je, ker tudi doktorji kemije ne poznajo kotov med atomi v molekulah, ker se s tem ukvarja zelo specializirana veja kemije, težava pa je tudi, da prevodi učbenikov, ki se uporabljajo v drugih državah, niso skladni z našimi učnimi načrti,” je mimogrede opozoril Starc.
Foto: Ziga Zivulovic jr./BOBO
Starši sicer pogosto opozarjajo, da so nekatere snovi, ki bi lahko bile otrokom sila zanimive in ki so tudi pomembne, v učbenikih zapisane tako papirnato, da bi voljo za spoznavanje te snovi izgubil še največji navdušenec. In se sprašujejo, zakaj niso stvari zapisane z žarom vedoželjnosti, ki utripa v otrocih (in dobrih učiteljih in učiteljicah). Zakaj je treba učni snovi odvzeti vso barvo, vonj in okus, da postane neprebavljiva in nezanimiva množica besed, medtem ko bi z lahkoto bila za otroke izjemno zanimiva in navdušujoča.
In ne le učbeniki, tudi učitelji se pri podajanju snovi izjemno razlikujejo med sabo. Se kot družba zavedamo, koliko več je vreden učitelj, ki v otroke in snov vlaga vso svojo energijo, ki prepoznava potenciale otrok, jim vzbuja radovednost in privzgaja ljubezen do znanja in ki opazi manke otrok in se potrudi, da jih nadoknadijo? In kako lahko učenčevo pot zapečati učitelj, ki ga nič ne zanima in ki v otrocih vidi le težavo?
“Veliko besed, izkupiček pa ničen”
Vrnimo se k spremembam. Je smer prava? Kljub temu da je vlada sprva napovedovala šolsko in še marsikatero drugo reformo, je minister Felda nedavno rekel, da pri trenutnih spremembah ne gre za reformo. “V šolo ni dobro iti z reformami, ampak je treba delati majhne korake. Z majhnimi koraki se ne naredi revolucije znotraj učiteljskih zborov v šoli,” je povedal za Večer. Podobno je razvidno tudi iz pogovora, ki smo ga imeli z ministrom in bo objavljen v kratkem.
Rešitve v šolstvu morajo biti premišljene, dolgoročne, temeljiti morajo na raziskavah in dobrih praksah, se strinjajo naši sogovorniki. “Analize šolskih reform v drugih državah kažejo, da so uspešne reforme tiste, ki si postavijo malo ciljev in jih udejanjajo postopno, s sprotno evalvacijo in krepitvijo zmogljivosti vseh vpletenih, pomembnim poudarkom na učiteljih, ravnateljih in drugih strokovnih delavcih, ki cilje uresničujejo v praksi,” je pojasnila profesorica na oddelku za pedagogiko in andragogiko dr. Klara Skubic Ermenc.
A so sogovorniki do potez zdajšnjega in tudi prejšnjih ministrov na čelu tega resorja izjemno kritični. “Odsotnost dobrega vodenja je po moji oceni ključni problem, s katerim se danes soočamo v našem izobraževalnem sistemu. Trenutno smo priča kakofoniji glasov, kjer glas moči prevladuje nad močjo argumenta, kjer vsi, ki si želimo sprememb na določenih segmentih sistema, kričimo drug mimo drugega in se borimo, da se naš glas čim bolj sliši,” je dodala Skubic Ermenc.
Katja Jeznik (Foto: N1)
Šolska vrata se na široko odpira vratom različnim interesnim skupinam, se strinja Katja Jeznik. “Zdi se, da je osnutek NPVI pripravljen glede na moč interesnih skupin,” je dodala. Kot problematične pa vidi tudi parcialne posege šolske politike v posamezne zakonodajne dokumente, saj se s tem vzpostavlja dvom o resnični želji po celoviti reformi šolstva.
Kozmetični popravki po mnenju Ivane Gradišnik služijo predvsem zamegljevanju položaja in ohranjanju statusa quo. “To seveda nima nobenega smisla, niti ne more konstruktivno delovati, in je predvsem izguba časa, energije in (javnega!) denarja. Pošast je vedno treba spodsekati pri korenu, ne pa ji samo impotentno in bolj ali manj na slepo sekati glave kot Meduzi,” še meni.
“Manjka nam strateška šolska politika,” je jasen tudi Damijan Štefanc. Po njegovih besedah imamo veliko dobrih strokovnjakov tako na zavodu za šolstvo, ministrstvu kot tudi na univerzah. “Nimamo pa dobrega političnega, strateškega vodenja tega resorja. Če nimate dobre politične vizije, ki je strokovno podprta, bolj ali manj gasite požare.”
Marsikaj se ustavi že pri odločevalcih, se strinja tudi Jožica Frigelj. “Na vrhu se ‘glave’ (pre)pogosto menjajo, veliko papirja je vedno popisanega, veliko besed je izrečenih, izkupiček pa ničen. Tudi ker za svoje delo in rezultate ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Pa še vsak se trudi pustiti svoj pečat in vse opravljeno delo do tedaj je nično. Posledica pa je stagnacija. Ali še slabše – nazadovanje.”
Foto: Borut Živulović/BOBO
Težav se lotevamo iz napačne smeri
Šolska politika je ujetnica tudi ideje, da je treba vse narediti v letu ali dveh, saj takšno dinamiko narekuje črpanje sredstev. “Resnih reform v tako kratkem obdobju ni mogoče narediti,” je dejal Štefanc in spomnil, da desetletno obdobje v osnovni šoli predstavlja le eno generacijo otrok. “Reforme se delajo vsaj za 20 ali 25 let, Unesco razmišlja o letu 2050. Pa še to je srednjeročna zgodba. To so tri generacije otrok.”
Po vrhu vsega pa se, tako Štefanc, problemov lotevamo iz napačne smeri: medtem ko je NPVI še v osnutkih, o najboljših rešitvah pa se še vedno pogovarjamo, že poteka prenova učnih načrtov, saj bodo zanje porabljena sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost. “To je paradoksalno: najprej bi potrebovali nacionalni program, o katerem bi se kot družba strinjali. Učni načrti za posamezne predmete so zadnji korak,” je jasen.
A takšno “zunanje” financiranje narekuje tudi agendo. “Pristali smo, da bomo izobraževanje spreminjali skladno z evropskimi smernicami, ki v ospredje postavljajo zeleni prehod, digitalizacijo in finančno pismenost,” je orisal Štefanc in dodal, da ne bomo zares suvereni pri takšnih reformah, dokler jih ne bomo zmožni sami financirati.
Na to, da izobraževalni sistem od primarne do tercialne ravni dobiva vse manj oz. premalo denarja, opozarja tudi Starc. “Vprašanje je, ali nam kot družbi otroci res pomenijo več od denarja in ali smo že dojeli, da naložba v ljudi prinaša najvišjo dodano vrednost. To so edina nepovratna sredstva, ki se vrnejo sama,” je dodal.
Ker nimamo vizije, tudi po sprejetih zakonih in prenovljenih programih ne bomo imeli koherentnega sistema, ki bi imel rešitve za najbolj pereče probleme. “Poglejmo zdravstveni sistem in videli bomo, kam plujemo,” svari Skubic Ermenc.
Na številne pomisleke naših sogovornikov in zainteresirane javnosti je minister Felda odgovarjal v intervjuju za N1. Med drugim pravi, da poskusi vplivanja najbrž so, a ne verjame, da bi imeli vpliv. Vpliv iz tujine minister odločno zavrača: “Šolsko polje je v vsaki državi avtonomno, na vsebine se ne vpliva,” je povedal. Prepričan je, da je lahko tudi sočasna sprememba učnih načrtov in priprava NPVI lahko uspešna.
Šola po vzgledu Skandinavije ali Azije: smo pripravljeni tudi na stiske, ki jih bo povzročila?
Vzglede za šolstvo pogosto iščemo v tujini, primere dobre prakse so izpostavili tudi nekateri naši sogovorniki.
“Po zgledu Fincev je treba ukiniti ocene,” predlaga sodelavka Familylaba Helena Primic. “Tako kot na Finskem tudi pri nas potrebujemo bolj ohlapen kurikulum in večjo avtonomijo učiteljev,” meni.
Zveza aktivov svetov staršev Slovenije po zgledu iz Irske predlaga notranjo in zunanjo evalvacijo s povratno zanko; inšpektorji, ki primarno svetujejo in pomagajo, ne kaznujejo. Med rešitvami iz tujine Zveza kot dobre prepoznava tudi odmik od pretirane digitalizacije, zgledno sodelovanje s starši, uvajanje preverjenih in dolgoročnih rešitev, boljši položaj učiteljev ter učenje veščin in ne podatkov.
Blazine v učilnicah in “nevarna” igrišča
Tudi Gregor Starc je na področju telesne aktivnosti izpostavil Finsko, kjer imajo, kot je dejal, tudi v običajnih razredih blazine in trenažerje. Madžarska vsem otrokom nudi uro športne vzgoje na dan, čeprav vse šole niti nimajo telovadnic. Norveška se trudi v življenje in gibanje otrok spet vnesti tvegano igro in postavlja “nevarna” igrišča ter otroke spravlja v naravo, s čimer se otroci učijo odgovornosti, predvidevajo posledice in pridobivajo samozavest, sploh pa jim tveganje pomeni največjo motivacijo premikanja mej.
Gregor Starc (Foto: Egon Parteli/N1)
“Ves kognitivni razvoj otroka je neločljivo povezan z njegovim telesnim razvojem, katerega glavni motor je redno in visoko intenzivno gibanje,” je poudaril Starc. Opozoril je, da danes vsi otroci v svojih družinah nimajo enakih možnosti za redno športno vadbo in igro na prostem, zato med njimi nastajajo tako velike razvojne razlike, da lahko govorimo o dveh populacijah, ki nista različni le v telesni zmogljivosti, temveč tudi v učni uspešnosti in zdravju.
“Ti populaciji nimata niti približno enakega začetnega izhodišča ob vstopu v osnovno šolo in samo v šoli je mogoče še kaj popraviti. A za to bi potrebovali uro športne vzgoje vsak dan,” je ponovno opozoril Starc.
Medtem ko se pogosto zgledujemo po tujini, je nesporno, da lahko učinkovit izobraževalni sistem ustvarimo le sami, je opozorila Frigelj. Pri tem pa moramo priznati doprinos vsakega posameznika in premisliti vsak primer dobre prakse.
Sistemov iz tujine ne moremo kar prenesti v svoje okolje, se strinja tudi Jeznik. “Morda so v azijskih državah res dobri v matematičnih nalogah, ampak Slovenija ni Azija, pa tudi ni enaka vsem državam v Evropi. Ima svoje specifike in zakonitosti. Bi imeli pri nas šolo, kakršna je v Aziji? Pomislimo samo, koliko stisk ustvarja njihov šolski sistem. Si tega res želimo?”
Kako doseči, da bo znanje, ki ga učenci dobijo v šolah, kakovostno? Kako privabiti učitelje v šole? Katere obljube iz koalicijske pogodbe bodo izpolnjene in kaj bo ostalo v predalu?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje