Menu Item
Trenja med Gibanjem Svoboda in Socialnimi demokrati so stalnica sedanje koalicije. V Golobovi stranki je mogoče slišati celo oceno, da je SD "opozicija znotraj koalicije", med Socialnimi demokrati ni osamljeno prepričanje, da jih želi Svoboda "izbrisati s političnega zemljevida". Pogledali smo, kako so se stopnjevale napetosti med omenjenima vladnima strankama, kdaj je bila kriza na vrhuncu in kakšno je stanje danes. Je lahko razplet evropskih volitev poduk vladajočim, da bodo začeli delati drugače?
Čeprav je skušal premier Robert Golob rezultate evropskih volitev prikazati kot uspeh Gibanja Svoboda in kot zmago leve sredine, se mora v resnici nad njimi zamisliti. Njegova stranka je resda dosegla boljši odstotek, kot so ji ga v zadnjih mesecih kazale javnomnenjske raziskave, a je drastično poslabšala rezultat, ki ga je dosegla na državnozborskih volitvah pred dvema letoma.
Prav tako razplet evropskih volitev ne pritrjuje Golobovim optimističnim napovedim o še enem mandatu sedanje koalicije. Po aferi Litijska močno ranjeni SD se je – zahvaljujoč relativno zvestemu volilnemu telesu – sicer uspelo prebiti v evropski parlament, a je s skoraj 19 odstotkov, ki jih je dosegla pred petimi leti, padla pod osem odstotkov glasov. Levica je tudi tokrat ostala precej oddaljena od evropskega parlamenta.
Je pa dober rezultat na levi sredini – zlasti po zaslugi nosilca liste Vladimirja Prebiliča – dosegla zunajparlamentarna stranka Vesna, h kateri so se zatekli nezadovoljni volilci Svobode in tudi SD. Kar nakazuje, da bi se pred prihodnjimi državnozborskimi volitvami utegnila na levem delu političnega prostora odviti še peta epizoda iskanja novih obrazov.
Prepričljivo pa je na evropskih volitvah zmagala SDS. Ta je prvič v svoji zgodovini presegla 30-odstotni delež glasov in volilni zemljevid Slovenije skoraj v celoti obarvala rumeno. Kar tudi pri tistih, ki so po zadnjih državnozborskih volitvah najbolj odločno zatrjevali, da do četrte Janševe vlade ne more priti, poraja kanček dvoma o pravilnosti takšne napovedi.
Da bo prvak SDS Janez Janša naredil vse, da še enkrat prevzame vodenje vlade, kaže tudi odločitev Slovenskih demokratov, da v stranki nemudoma začnejo evidentirati kandidate za državnozborske volitve. Z evidentiranjem seveda ne hitijo zato, ker bi se obetale skorajšnje predčasne volitve – ne nazadnje je Golob že večkrat jasno povedal, da filma, da bi se umaknil s premierskega mesta, Janša ne bo videl. Zato je v omenjeni odločitvi SDS mogoče prepoznati predvsem napoved, da bo največja opozicijska stranka po parlamentarnih počitnicah še okrepila napade na vladajoče. Pri čemer bo skušala izkoristiti tudi omajano zaupanje med vladnimi strankami, zlasti med Gibanjem Svoboda in Socialnimi demokrati.
Bolečina Socialnih demokratov
Trenja med največjo vladno stranko in koalicijsko partnerico SD sicer niso posebnost tokratnega mandata. Do opaznih razhajanj je prihajalo že v času, ko je bila na oblasti velika LDS, še okrepila pa so se po letu 2011, ko je SD pod vodstvom Boruta Pahorja klavrno zaključila svoj edini mandat zmagovite stranke.
V SD so namreč prepričani, da bi morala imeti tradicionalna socialdemokratska stranka na levi polovici političnega prostora primarno vlogo, zato so vedno znova užaljeni, ko jih na volitvah premaga novinka. Te užaljenosti tudi po vstopu v vlado ne skrivajo. Kot tudi ne prepričanja, da stranka novih obrazov ni dorasla vodenju vlade in da gre še za en zgrešen projekt.
Kljub temu se vstopu v levosredinsko koalicijo Socialni demokrati ne odrečejo. Ker bi jim to, kot poudarjajo, njihovi volilci zamerili – še zlasti, če bi s takšno odločitvijo odprli pot na oblast Janezu Janši. Nedvomno pa je razlog tudi ta, da vladanje prinaša moč in položaje.
Na drugi strani tudi novinke v času vodenja vlade nezaupanja v SD ne skrivajo. Tako je nekdanji prvak SMC Miro Cerar rad potarnal – na primer ob protestih zaposlenih v Luki Koper – da Socialni demokrati igrajo dvojno vlogo: sedijo v vladi, hkrati pa delajo proti njej. Prav tako je bilo iz besed Cerarjevega naslednika, takratnega predsednika LMŠ Marjana Šarca večkrat zaznati, da na nekaterih točkah laže sodeluje s tedanjo zunanjo partnerico koalicije Levico, kot pa s Socialnimi demokrati.
O opoziciji znotraj koalicije in o Golobovem uničevanju SD
Trenja med Gibanjem Svobodo in SD so stalnica sedanje koalicije. “Vtkana so v njuno sobivanje,” nam je dejal eden od članov koalicije. Nekateri poslanci največje vladne stranke Socialne demokrate celo obtožujejo, da so “opozicija znotraj koalicije”. To oceno, ki je sicer po prevladujočem prepričanju v koaliciji pretirana, med drugim utemeljujejo z razkritjem poslanca SDS Žana Mahniča, da so se poslanci SD z Janševo stranko dogovarjali o manevru, s katerim bi preprečili načrt Svobode o izvedbi posvetovalnih referendumov na dan evropskih volitev.
Na drugi strani v SD ne manjka ocena, da jih največja vladna stranka ne jemlje kot resnega koalicijskega partnerja, da jih”reže kot salamo”, da jih želi izbrisati s političnega zemljevida in postati hegemon na levi polovici političnega prostora. Kot je mogoče slišati tudi v krogih blizu Goloba, je bila proti SD izrazito nastrojena nekdanja generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković. Po besedah naših virov je Vuković predsedniku vlade nenehno servirala zgodbe, kako Socialni demokrati rovarijo proti njemu, ter relativno majhni koalicijski partnerici pripisovala nekakšno fantomsko moč. S tem pa je Goloba vedno znova “spravljala na obrate” in poglabljala njegovo nezaupanje do druge največje vladne stranke.
Vroča jesen in pomiritveni sestanek
A so nam to, da je bil del SD “močno vpet v napade na Goloba”, potrdili tudi nekateri vidnejši Socialni demokrati. O konkretnih primerih sicer niso želeli govoriti, razlogi za zakulisna rovarjenja proti premierju pa so bili po njihovih navedbah različni – eden pomembnejših naj bi bila užaljenost, ker je bila SD umaknjena od kadrovanja v državnih podjetjih.
Omenjena obračunavanja naj bi bila zlasti intenzivna proti koncu lanskega leta, ko se je nekaj mesecev po uničujočih poplavah podpora vladi in premierju precej zmanjšala. Spomnimo, da se je tedaj zgodila zamenjava več ministrov iz vrst Svobode (kmetijske ministrice Irene Šinko, ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana ter ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik), premier pa je leto dni po referendumu, na katerem so volilci potrdili ustanovitev novih ministrstev, javno sporočil, da razmišlja o občutnem znižanju števila resorjev.
SD in tudi Levica sta skočili v zrak. Poudarjali sta, da se ni zgodilo prvič, da ju je predsednik vlade postavil v vlogo “drugorazrednih partneric”. V ozadju so se širili namigi o dogovarjanju med Svobodo in Novo Slovenijo o oblikovanju nove koalicije.
Sredi lanskega novembra so se najvišji predstavniki vladnih strank nato sestali na “pomiritvenem sestanku”. Po njegovem zaključku so se strumno, a kislih obrazov postrojili za premierjem Golobom in sporočili, da je koalicija trdna in da je ta edina opcija, “da spet ne zdrsnemo v stanje, ki ga ne želimo”.
Najbolj napet dogodek v mandatu sedanje koalicije
Dva meseca kasneje je izbruhnila afera Litijska. V koalicijskih vrstah ne manjka ocena, da je bil v ozadju nakupa sodne stavbe in tudi projekta Inštitut 1. maj, ki ga je kot socialdemokratski think tank ustanovila SD, načrt takratnega glavnega tajnika SD Klemna Žiberta in njegovega kroga, kako SD spraviti iz finančnih težav. Prav tako pa ne manjka ocena, da je pri razkritju in širjenju zgodbe Litijska mogoče prepoznati prstne odtise dela Gibanja Svoboda, zlasti takratne generalne sekretarke Vuković.
Afera Litijska je Socialne demokrate pahnila v največjo krizo doslej. Stranki je podpora v javnosti močno padla, oditi je moral njen glavni tajnik Žibert, Tanja Fajon se je morala posloviti od vodenja Socialnih demokratov. Sklicevanje na to, da ministri SD dobro delajo in da nimajo afer, na čemer je druga največja koalicijska stranka v tem mandatu gradila svojo medijsko podobo, je padlo v vodo.
K razburjenju Socialnih demokratov je znatno prispevalo premierjevo odlašanje z uresničitvijo njihove zahteve, da Dominiko Švarc Pipan razreši z mesta ministrice za pravosodje. Z Golobovim zavlačevanjem pa so se muke SD še povečevale.
Več naših sogovornikov kot najbolj napet dogodek v sedanjem mandatu ocenjuje koalicijski vrh konec januarja letos. Ta se je začel brez predstavnikov SD, predsednik vlade pa je po besedah naših virov uvodoma nonšalantno dejal, da ima koalicija očitno enega partnerja manj. Ko so se Socialni demokrati s skoraj uro zamude na sestanku vendarle pojavili, so bili vidno razburjeni. Odločno so zahtevali, da predsednik vlade ministrico Švarc Pipan nemudoma odslovi, Golob pa jim je odgovarjal, da na izsiljevanja ne bo pristal.
Afera Litijska je te dni dobila novo nadaljevanje – z revizijo nakupa sodne stavbe, ki je bila izvedena na pravosodnem ministrstvu, sta v zgodbo potegnjena še finančni minister Klemen Boštjančič in premier Golob. Ob tem revizijskem poročilu se sicer odpira vrsta vprašanj, tako o njegovi pripravi kot tudi o možnem ozadju. So si pa naši sogovorniki iz vladnih strank enotni, da je tokrat razburjenje v koaliciji bistveno manjše, kot je bilo ob izbruhu afere, in da so odnosi boljši, kot so bili pred pol leta.
Zakaj ima Svoboda rajši Levico?
Tretja vladna partnerica Levica, ki so jo v zadnjih mesecih močno obremenjevala nesoglasja v lastnih vrstah, je v znotrajkoalicijska obračunavanja manj vpeta. Po mnenju nekaterih se napadom Gibanja Svoboda laže izogne zato, ker v največji vladni stranki ocenjujejo, da jih Levica pomembneje ne ogroža. Poleg tega naj bi se v Svobodi zavedali, da bodo volilce najbolj leve stranke težko pritegnili.
Drugi ocenjujejo, da je sodelovanje z Levico lažje, ker je ta predvsem usmerjena v uresničevanje svojih projektov, medtem ko je SD izrazito interesna stranka z velikimi kadrovskimi apetiti. Pri tem pa trči na apetite dela Svobode. V Levici sicer ne skrivajo, da so pri nekaterih vprašanjih, kot so javne storitve, socialni vidiki, družbena pravičnost, tudi davki …, v nasprotju s pričakovanji pogosto bolj usklajeni z Gibanjem Svoboda kot pa s Socialnimi demokrati, se pa z največjo vladno stranko pomembno razhajajo pri vprašanjih delovanja represivnega aparata, vlaganja denarja v oboroževanje …
Poznavalci koalicijskega dogajanja pravijo, da je premier Golob dokaj dobro sodeloval z bivšim koordinatorjem Levice Luko Mescem, sedanja koordinatorica Asta Vrečko pa da je “bolj ostra”. Poudarjajo tudi, da ima Golob boljše odnose z novim predsednikom Socialnih demokratov Matjažem Hanom, kot jih je imel z njegovo predhodnico Tanjo Fajon. Da se z zunanjo ministrico ne razume najbolje, naj bi bilo zaznati tudi na sejah vlade. Te sicer po besedah naših sogovornikov potekajo dokaj umirjeno; bolj oster del razprave se odvija na koalicijskih sestankih pred vladnimi sejami.
Inspiracija Matjaža Nemca
“Igric je konec. Če se ne bomo poenotili, če ne bomo iskreni drug do drugega, si pomagali, ne pa metali polena pod noge, kar doživljamo mi zadnjih šest mesecev, potem je z nami konec. In bomo dobili nov obraz. Ta 15-letni poizkus z novimi obrazi je danes pred veliko preizkušnjo.” Tako je bil nad odnosi v koaliciji v oddaji Tarča na TVS po evropskih volitvah ogorčen novi (stari) evropski poslanec iz vrst SD Matjaž Nemec. Izpostavil je, da je predsednik vlade pred junijskimi volitvami prihajal z obljubami o stanovanjih in helikopterski nujni medicinski pomoči (prvi projekt vodi Levica, drugega Svoboda op. p.), medtem ko so bili izzivi EU v kampanji zanemarjeni. Ob tem je Nemec dodal, da je njegovo opozorilo namenjeno zlasti premierju Golobu, da se morajo nehati ukvarjati s tem, kako onemogočiti partnerja. “Če se ne bo nič spremenilo, vam zagotavljam, da bomo dobili četrto Janševo vlado,” je še pribil podpredsednik SD, ki sicer v volilni kampanji kritik na račun koalicije javno ni izrekal.
Nastop Matjaža Nemca je del koalicije vznemiril. Socialni demokrati so zatrjevali, da se v stranki o tem, kaj bo povedal v Tarči, niso dogovorili in da so bili na kolegiju predsednika SD do njegovega nastopa kritični. Po besedah naših virov je Nemec na tem sestanku dejal, da se tudi sam s sabo pred oddajo ni uskladil o tem, kaj bo povedal, in da so bile njegove besede plod trenutne inspiracije.
Če odmislimo očitke, da je Nemec koalicijske partnerje in zlasti premierja Goloba napadel pred televizijskimi kamerami in da je to izpeljal na precej grob način, pa v koaliciji ni osamljena ocena, da njegove besede (v glavnem) držijo.
Kako naprej?
V vseh treh vladnih strankah se, kot pravijo, zavedajo, da lahko do (vsaj delne) povrnitve zaupanja javnosti oziroma do uresničitve napovedi o še enem mandatu vladanja pridejo le tako, da si vsaka od njih najde svoj politični prostor in da se medsebojno ne uničujejo. Namesto napadanja morajo vse sile usmeriti k reševanju nevralgičnih družbenih problemov in k uresničitvi vsaj nekaterih pomembnih projektov, ki so jih zapisale v koalicijski pogodbi. Do (rednih) volitev je le še dobro leto in pol, brez konkretnih rezultatov pa si naklonjenosti volilcev ne morejo obetati.
V Levici in SD se ob polarizaciji političnega prostora okoli dveh strank, SDS in Gibanja Svoboda, pojavljajo tudi razmišljanja o njunem povezovanju. “Sam bom sprožil pogovor o povezovanju levih in zelenih v Sloveniji,” je v N1 STUDIU pred mesecem dni napovedal Luka Mesec.
“Na levici mora nastati nekaj novega: a ne stranka novih obrazov, ampak povezava obstoječih progresivnih sil,” je mogoče slišati v delu SD. Po oceni nekaterih Socialnih demokratov bi povezovanje koristilo tako SD kot Levici: pri slednji bi omililo predznak radikalno leve stranke, SD pa bi lahko pomagalo, da bi jo javnost spet v večji meri dojemala kot socialdemokratsko stranko.
A se zdi povezava Levice in SD, dokler je na čelu slednje Matjaž Han, kaj malo verjetna. Prav tako pa se zdi malo verjetno, da bi se uspeli Socialni demokrati pod Hanovim vodstvom znebiti predznaka “kšeftarska stranka” in se vrniti na socialdemokratsko pot.
Bonus video: Ekskluzivni intervju z Borutom Pahorjem
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje