Tiha epidemija med prazniki: kdaj ste nazadnje poklicali prijatelja in vprašali, kako je?

"Osamljenost je v osnovi neprijetno čustveno stanje, ki nastane, kadar pride do vrzeli med socialnimi odnosi, ki jih imamo, in odnosi, ki si jih želimo ali jih pričakujemo," pojasnjuje vodja Centra za duševno zdravje odraslih Koper dr. Maja Smrdu, specialistka klinične psihologije.

Kot pravi, so prav naša pričakovanja tista, ki lahko povečajo naš občutek osamljenosti. "Že zaradi naše kulture se v času praznikov nekako pričakuje, da se bomo družili z bližnjimi, preživljali čas z družino, da bi morali imeti družino in se srečati z raznimi prijatelji in znanci. Ogromno pričakovanj je vezanih na praznični čas, zato je lahko občutek osamljenosti v tem obdobju dejansko večji," je razložila.

Dodala je, da v zadnjih letih na naša pričakovanja še dodatno vplivajo tudi družbena omrežja, ki pogosto kažejo popačeno oziroma lažno realnost. "Na družbena omrežja vsi objavljajo le najboljše in najlepše in kot gledalci dejansko ne vidimo prave, resnične slike," je povedala in dodala, da nam družbena omrežja sprva celo lahko dajejo tudi lažne občutke povezanosti. "Ko nam nekdo nekaj všečka ali komentira, se čutimo z njimi na neki način povezane, ampak te povezave so povsem brez globine. Dobimo lažen občutek pripadnosti, ki hitro izzveni," je pojasnila.

Prav zato, ker se je veliko interakcij iz resničnega sveta premaknilo v virtualni svet in razne klepetalnike, opažamo tudi večjo osamljenost med mladimi. "Del tega problema so nedvomno tudi družbena omrežja," je povedala.

"Osamljenost ni enako kot samota"

Smrdu je ob tem izpostavila, da osamljenost ni enako kot samota. "Lahko smo sami, pa se ne čutimo osamljene, po drugi strani pa smo lahko v družbi, pa se počutimo zelo osamljene," je povedala.

Ključen je namreč občutek čustvene povezanosti - če se v družbi ne uspemo povezati, pogovor ne steče, ljudje nas ne slišijo ali pa imamo občutek, da drugih ljudi ne zanimamo, se lahko, čeprav smo obdani z ljudmi, počutimo osamljeno.

Ste se že kdaj počutili tako? In kaj lahko storite, da se v prihodnje takšnim neprijetnim situacijam izognete? Smrdu pravi, da je rešitev sicer odvisna od tega, ali gre za enkraten dogodek ali nekaj, kar se ponavlja. "Najprej lahko sami sebe vprašamo, ali smo bili morda sami slabo razpoloženi in se sami nismo uspeli povezati. Vsak ima kdaj slab dan, ko se tudi čutimo, da nismo čisto 'ta pravi'," je menila strokovnjakinja.

Potem se moramo vprašati, ali smo se osamljene počutili le enkrat ali le v določeni družbi, le z določenimi ljudmi. "V takšnem primeru je smiselno, da te ljudi enkrat v prihodnosti povlečemo na stran in se z njimi pogovorimo. Povemo, da nam je običajno z njimi prijetno, a da nazadnje ni bilo tako in skozi pogovor skušamo najti rešitev za naslednje druženje. Lahko se zaupamo eni osebi, ki nas bo morda skušala naslednjič bolj vključiti v družbeno dinamiko," je povedala.

V primeru, da se v določeni družbi večkrat počutimo osamljene, pa je morda bolj smiselno razmisliti v smeri, ali so to res pravi ljudje zame in ali bi bilo bolj pametno poiskati drugo družbo.

Tudi to, ali smo bolj introvertirani ali bolj ekstravertirani, lahko vpliva na naše občutke osamljenosti. "Introverti običajno bolj iščejo globlje povezave, ekstrovertom pa je dovolj, da se bolj splošno pogovarjajo, da se nekaj dogaja, da so zunanji dražljaji in je to dovolj, da se počutijo sprejete," je pojasnila.

"Najbolj so izpostavljeni starejši, pa tudi tisti, ki živijo sami ali delajo v tujini ..."

Z osamljenostjo se lahko sooča prav vsak, ne glede na spol, starost, socialni ali ekonomski status. Pa vendar so določene skupine bolj izpostavljene osamljenosti. V prvi vrsti so to, kot pravi Smrdu, starejše osebe po 75. letu, saj pogosto živijo same.

"Marsikdo je že izgubil partnerja, tudi prijatelje, prav tako niso več tako mobilni, da bi lahko pogosto hodili na obiske. Po drugi strani pa imajo že toliko več spominov, tudi na praznike, ki so jih zdaj primorani preživljati drugače," je povedala.

Tudi sicer so osamljenosti bolj izpostavljeni ljudje, ki živijo sami, ki so se ločili ali razšli s partnerjem, pa tudi na primer delavci, ki delajo v drugih krajih ali državah in se med prazniki ne morejo vrniti domov.

"Tudi zaposleni, ki morajo med prazniki delati, se lahko čutijo osamljene. Na primer nujne službe, kot so policija ali zaposleni v zdravstvu," še našteva sogovornica in poudarja pomen medsebojnega primerjanja. "Če si predstavljamo, da 90 odstotkov sveta čas preživlja s prijatelji ali družino, mi pa moramo biti v službi, se hitro lahko počutimo osamljene."

Kako lahko prepoznamo, da se nekdo počuti osamljeno?

Prav zato, ker se z osamljenostjo lahko sooča prav vsak, je povsem možno, da se z neprijetnimi občutki spopada tudi kakšen naš družinski član, prijatelj ali znanec. Smrdu pravi, da tega ni vedno lahko prepoznati, a prvi znak je, da se oseba preveč umika. "Torej ne odpisuje na sporočila, ne pride na srečanja in podaja neke nesmiselne izgovore," je opisala.

Poleg tega so lahko osebe, ki se čutijo osamljeno, prekomerno aktivne na družbenih omrežjih. "Veliko objavljajo, všečkajo, pišejo komentarje in preverjajo odzive. Na neki način iščejo kompenzacijo za dejanske resnične stike v živo," je povedala. Pogosto osebe iščejo več potrditev, komplimentov.

Pozorni pa smo lahko tudi na čustvene znake, pravi Smrdu, saj da se bolj izražata žalost in praznina. "Pogosto ljudje tega ne znajo ubesediti, zato moramo imeti z osebo dovolj stika, da lahko to prepoznamo tudi prek neverbalne komunikacije. Lahko je oseba preveč občutljiva, hitro spreminja razpoloženja, lahko gre za motnje spanja, da nam na primer potoži, da zelo slabo spi, da je zelo utrujena ali pa da na drugi strani preveč spi," je povedala in dodala, da so indikatorji tudi telesni simptomi, kot so glavoboli ali druge bolečine v telesu.

Kako lahko pomagamo?

In če opazimo, da se naš prijatelj zadnje čase res drži bolj zase, da je pogosto izčrpan in utrujen, kaj lahko storimo? Smrdu pravi, da lahko veliko razliko naredijo že mikro stiki. "Da se na nekoga spomnimo in mu napišemo sporočilo ali ga pokličemo, ga povabimo na kavo, se dogovorimo za obisk," je povedala.

Pozorni moramo biti na fraze, kot so: "Joj, hvala, ampak nočem se ti vsiljevati", "Saj ni treba, vem, da imaš veliko dela, ne ukvarjaj se z mano", "Nočem ti biti v breme". Če dobimo takšen odgovor, Smrdu svetuje, da se še bolj potrudimo in poskrbimo, da oseba nima občutka, da se želimo z njo družiti iz nekakšnega pomilovanja, ampak zato, ker nam je mar zanje. "Povabilo obrnimo nase - jaz se želim družiti s tabo, jaz potrebujem družbo," je dala za primer.

Priporočila je tudi, da si s prijatelji ustvarimo rituale ali navade. "Jaz se s prijateljico, ki živi v tujini, prek videoklica vsake toliko časa virtualno dobim na palačinkah. Na tak način si aktivno rezerviramo čas za prijatelje, saj si ga v tem hitrem tempu življenja pogosto pozabimo vzeti," je opozorila.

Povedala je tudi, da pozimi z razlogom prižigamo praznične luči in sveče, saj v temnih dneh dajejo občutek topline. "Ko gremo k nekomu na obisk, mu lahko na primer prinesemo svečo, ki si jo bo prižgal, ko bo sam, in tudi takšna malenkost mu bo lahko vzbujala prijetne občutke," je dejala.

Čeprav se sliši kot res majhna stvar, lahko to, da z nekom skušamo vzdrževati stike, res veliko pomeni in komu povsem spremeni dan, teden ali celo življenje.

Lepo besedo pa lahko naslovimo tudi na neznance, ki se morda čutijo osamljene. Takšne akcije so se denimo lotili v Slovenski karitas oziroma YoungCaritas s projektom Pismo za lepši dan. Prostovoljci napišejo pismo, ki mu lahko priložijo risbo, čokolado ali na primer čajno vrečko, nato pa organizacija poskrbi, da se pismo dostavi v domove za starejše in starostnikom polepša dan.

"Pomembno je, da smo prijazni sami do sebe"

Smrdu je poudarila, da občutek osamljenosti ni nekaj, česar bi se morali sramovati. "Kot sem že omenila, ocenjujemo, da se danes z občutkom osamljenosti v Sloveniji sooča med osem in 10 odstotkov populacije in to ni majhen delež. Naj se torej zavedajo, da niso edini, ki se tako počutijo, in da je gotovo v njihovem življenju nekdo, ki mu je mar zanje," je dejala.

Poudarila je, da je smiselno o svojih občutkih spregovoriti, ker dandanes res živimo hiter življenjski tempo, v katerem imamo vsi nemalo obveznosti in včasih enostavno ne zaznamo, da nas nekdo potrebuje. "Naj bodo pogumni in povejo, kako se počutijo, prepričana sem, da bodo dobili pozitivne odzive."

Predlagala je, da si tudi sami popestrimo praznike z različnimi rituali, v katerih uživamo, ali da poskusimo kaj novega. "Lahko ustvarjamo božične okraske, napišemo voščilnice, ali pa preizkusimo kakšne tehnike sproščanja, se lotimo učenja tujega jezika ali pa morda kuhanja," je naštela. "Če se slabo počutimo, je zelo pomembno, da smo fizično aktivni," je še izpostavila. Že s preprostim sprehodom namreč razgibamo svoje telo, se prebudimo in naužijemo svežega zraka.

"Najbolj pomembno pa je, da smo v času, ko se ne počutimo najbolje, prijazni sami do sebe. Da si pustimo čutiti, kar čutimo, da poskrbimo zase, da smo si naklonjeni in se imamo radi," je sklenila.

Kdaj osamljenost preraste v resno težavo, ki zahteva strokovno pomoč?

"Če opazimo, da gre stanje že preveč v smeri depresije ali anksioznosti, če se oseba ne odziva, izraža pretirane negativne misli, ima panične napade ali druge oblike duševnih stisk, je prav, da jo usmerimo na strokovno pomoč," je povedala.

"Če imamo preveč negativnih misli, nimamo volje, motivacije, slabo spimo, če nimamo nobenih želja ali ciljev za drugo leto, potem je tudi to znak, da se lahko obrnemo po pomoč," je dejala in dodala, da telefonske številke za nujno psihiatrično pomoč ali Tom telefon delujejo tudi med prazniki.