Menu Item
Poznavalci slovenskega zdravstvenega sistema so razočarani nad predlogom zakona o interventnih ukrepih, ki smo ga razkrili v sredo. Menijo, da gre za ponavljanje slabih rešitev in izogibanje potrebnim ukrepom.
Predlog zakona o interventnih ukrepih za stabilizacijo zdravstva, ki smo ga pridobili na N1, je slab, menijo poznavalci slovenskega zdravstvenega sistema. Večina je z nami govorila neuradno, saj predloga niso videli, poleg tega pa se bo morda pred obravnavo na vladi še spreminjal. Koalicija se namreč o njem še usklajuje, čeprav je minister za zdravje Danijel Bešič Loredan napovedal, da bo pripravljen 8. junija. Zakaj koalicijskim strankam še ni uspelo doseči konsenza, ni znano.
Ostre kritike
V besedilu predloga je zdravstveno ministrstvo zapisalo, da želi z njim stabilizirati slovenski zdravstveni sistem in odpraviti njegove organizacijske pomanjkljivosti in nerazumno dolge čakalne dobe. Pri tem naj bi prebivalcem države zagotovili enakopravno, primerno, kakovostno in varno obravnavo.
Naši sogovorniki menijo, da ukrepi v predlogu ne bodo imeli tega učinka. Predvidena sprememba svetov bolnišnic je dejansko politizacija upravljanja bolnišnic, izvajajo pa jo “ljudje, ki o zdravstvu ne vedo kaj dosti”, pravi Samo Fakin, ki je bil kratek čas minister za zdravje in dva mandata direktor zavoda za zdravstvo zavarovanje (ZZZS).
Rešitve za dostopnost zdravstvenih storitev so v resnici škodljive, pa ocenjuje Igor Muževič, predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um. “Veliko bolje bi bilo, če ne bi spremenili nič in bi samo pustili, da zdravstvo še naprej počasi propada. Ta predlog bi propadanje samo pospešil,” pravi. Muževič je bil sicer pred leti član civilne iniciative zdravnikov, skupaj z Bešičem Loredanom in njegovim sedanjim svetovalcem Erikom Brecljem (spodnja fotografija je iz leta 2013). Medtem pa je imel s Fakinom v času njegovega ministrovanja Muževič napete odnose.
Spet višje plače za obremenjene primarne zdravnike
Nedostopnost zdravstvenih storitev je največji problem, ki ga želi z interventnim zakonom nasloviti vlada. Kot je večkrat poudaril minister Bešič Loredan, je preveč zavarovancev brez izbranega osebnega zdravnika, bolnišnice pa ne opravijo toliko storitev, kot jih pacienti potrebujejo, zato nastajajo čakalne dobe.
Problem zavarovancev, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika, bi ministrstvo za zdravje odpravljalo s tremi različnimi dodatki za zdravstvene delavce na primarni ravni. Enega bi dobili diplomanti medicine, ki bi izbrali specializacijo iz tega področja, drugega pa zdravstveni delavci v bolj obremenjenih ambulantah na primarni ravni. Možnost za tretji dodatek bi imeli zdravstveni delavci v obremenjenih ambulantah v podpovprečno razvitih občinah. Dodatki se med seboj ne izključujejo.
Fakin in Muževič se strinjata, da bi bilo to neučinkovito in da bi povzročilo nezadovoljstvo v tistih delih zdravstva, kjer ne bi mogli dobiti dodatkov.
Nekdanji dolgoletni direktor ZZZS je prepričan, da je vlada napačno diagnosticirala težavo. Po njegovem je zdravstvenih delavcev dovolj, da bi lahko za vse paciente poskrbeli že med rednim delovnikom, zato se mu zdi dodatno nagrajevanje nesmiselno. To velja tako za primarno zdravstvo kot bolnišnice, v katerih nastajajo čakalne vrste, trdi. “Treba bi bilo samo vezati plače na produktivnost,” svetuje Fakin.
Medtem pa Muževič tako kot Bešič Loredan izhaja iz prepričanja, da zdravnikov primanjkuje. Vendar drugače kot minister meni, da višje plače ne bodo pomagale.
“Ukrepi so podobni tistim, ki so bili sprejeti leta 2019 in niso delovali,” Muževič komentira sedanji predlog interventnega zakona. Pred dvema letoma je ministrstvo vodil Aleš Šabeder, sedanji sodelavec Bešiča Loredana, in je poskusil nezadovoljstvo zdravnikov nasloviti z dvigom plač za zdravnike, ki imajo več kot 1.895 glavarinskih količnikov oziroma približno 1.350 opredeljenih pacientov. Zdravniki kljub temu od takrat niso opredeljevali novih pacientov, vsaj ne v zadostni meri. Brez izbranega zdravnika je približno 130.000 prebivalcev.
Zdravniki na primarni ravni že dlje časa trdijo, da jih denar ne bo spodbudil, da privolijo v preobremenjenost. Stanje se lahko izboljša samo z razbremenitvijo zdravstvenih delavcev, pravijo. “Dodatno plačevanje preobremenjenih ne prepriča zdravnikov, ki prej niso opredeljevali pacientov nad strokovno normo,” pravi Muževič, “ampak samo dviguje plače tistim, ki so imeli že prej veliko opredeljenih pacientov.”
Razbremenitvi je neposredno namenjen samo eden od dodatkov, ki jih v interventnem zakonu načrtuje ministrstvo. Vendar je po Muževičevem narobe, da želi ministrstvo dodatek za specializacijo podeliti samo diplomantom, ki bodo specializacijo iz enega od področij primarne medicine vpisali v letu 2023.
“Kako naj to razumejo obstoječi specializanti na primarni ravni, ki dodatka v nasprotju z mlajšimi kolegi ne bodo dobili,” sprašuje Muževič, “je to spodbuda, da zamenjajo specializacijo in se usmerijo v drugo področje medicine?” Zgrešeno je tudi, dodaja, da bi dodatek pripadal samo specializantom v javnih zdravstvenih zavodih, ne pa tudi tistim, ki specializacijo opravljajo pri koncesionarjih. Specializanti ne morejo prosto izbirati, kje opravljajo specializacijo.
“Mladi zdravniki hočejo zanimivo, stabilno in nediskriminatorno delovno okolje,” pojasnjuje sindikalist, “ne pričakujejo tega takoj, a potrebujejo jasno sporočilo, da se bo zdravstvena politika tega lotila resno. Ukrepov iz predloga interventnega zakona ni mogoče tako razumeti.”
Mladi zdravniki: Predlog bi ustvaril več težav, kot bi jih rešil
Do predloga interventnega zakona so kritični tudi v skupini Mladi zdravniki, ki od lanske jeseni zahteva izboljšanje delovnih pogojev in dvig zdravniških plač. Predlog so sicer pozdravili, saj po njihovem nakazuje reševanje zdravstvene politike, vendar jih moti, da bi bili dodatki namenjeni samo zdravnikom na primarnem nivoju. “Informacije nakazujejo, da bo zakon izključeval sekundarni in terciarni nivo, zato menimo, da obstoječo problematiko rešuje na račun ustvarjanja nove, to je še dodatno poglabljanje plačnih nesorazmerij in ustvarjanje novih,” pravijo. To bi povzročilo še dodatno destabilizacijo “že sedaj zelo kompromitiranega sistema,” napovedujejo. “Takih rešitev zato ne moremo podpreti, saj sklepamo, da bodo ustvarile več težav na nenaslovljenih nivojih, kot jih rešile na primarnem,” dodajajo.
Bolje za zasebnike kot pod prejšnjo vlado
Fakin in Muževič sta prepričana, da je napačen tudi način skrajševanja čakalnih dob, kot je določen v predlogu interventnega zakona. Oba ocenjujeta, da bo spodbudil delo pri zasebnikih.
To bi bilo v nasprotju z javnimi izjavami predstavnikov ministrstva in koalicije. Vsi namreč zagotavljajo, da bodo uvedli jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom in da bodo z ukrepi zavezali oziroma spodbudili zdravnike, naj več dela opravijo v javnih zavodih.
Tudi prejšnja vlada, ki naj bi bila zasebnikom naklonjena veliko bolj od sedanje, je v skrajševanje čakalnih dob vključila vse javne in zasebne zdravstvene zavode oziroma podjetja. Pri tem pa je skušala s spodbudami in omejitvami doseči, da bi zdravniki čim več storitev opravili v javnih zavodih. Za zdravnike, ki so zaposleni v javnih zavodih, je namreč zagotovila dodatno plačilo, če so opravljali storitve za skrajševanje čakalnih dob v matični ustanovi. Poleg tega je zdravnikom iz javnih zavodov prepovedala opravljati te storitve pri zasebnikih.
V sedanjem predlogu pa ni predvideno dodatno plačilo za skrajševanje čakalnih dob v javnem zavodu. To je pomembno, ker zasebniki, ne glede na to, ali koncesijo imajo ali ne, niso omejeni s plačnim sistemom v javnem sektorju. Zato lahko zdravnikom ponudijo višje plačilo kot javni zavodi.
Pri projektu skrajševanja čakalnih dob bi se torej pojavil problem, ki je že značilen za slovensko zdravstvo, napoveduje Fakin. “Zasebna zdravstvena podjetja zdravnike plačujejo po produktivnosti, javni zavodi pa ne,” pojasnjuje, “zato mnogi zdravniki v javnem sektorju med rednim delom naredijo manj, kot bi lahko, nato pa popoldne pri zasebnikih več.”
Prepoved glede dela pri zasebnikih pa je v predlogu interventnega zakona blažja, kot je bila v času prejšnje vlade. Veljala bi namreč samo za delo pri zasebnikih brez koncesije. Pri koncesionarjih bi zdravniki iz javnih zavodov lahko skrajševali čakalne dobe, izhaja iz predloga.
“Politizacija upravljanja ljudi od ljudi, ki ne vedo veliko”
Še ena morebiti sporna točka interventnega zakona bi lahko bila sprememba strukture nadzora v bolnišnicah. V svetih zavodov po predlogu namreč ne bi bilo več predstavnikov zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), plačnika zdravstvenih storitev. Na mesta, ki zdaj pripadajo ZZZS, bi minister imenoval osebe s seznama predlogov, ki bi jih poslale nevladne organizacije s področja zaščite pacientovih pravic.
Na ZZZS so nam povedali, da predloga ne poznajo, zato ga še ne morejo komentirati.
“Gre za tipično politizacijo upravljanja bolnišnic,” pravi Fakin, “izvajajo pa jo ljudje, ki o zdravstvenem sistemu ne vedo veliko. Upravičeno se pojavlja sum, da njihov namen ni skrajševanje čakalnih dob, ampak nekaj drugega.”
Koga in kakšne interese ima v mislih, nam Fakin ni zaupal.
Znano pa je, da je Šabeder leta 2018 kot generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra (UKC Ljubljana) imel 22,4 milijona evrov veliko izgubo. Takrat so bile bolnišnice še v programu sanacije, in ker je bila izguba UKC Ljubljana višja od načrtovane, je Šabedru grozila razrešitev. Odločitev o razrešitvi pa bi moral sprejeti prav Fakin, ki je bil takrat minister za zdravje. Preden je odločil, pa je takratni premier Marjan Šarec Fakina zamenjal prav s Šabedrom.
Nato je Šabeder sprejel nekaj odločitev, ki jih Fakin pred tem ni želel. Zvišal je plače obremenjenim zdravnikom na primarni ravni ter podpisal dokument o kompetencah v zdravstveni negi, ki je med drugim pomenil, da srednješolsko izobražene medicinske sestre ne morejo več opravljati nekaterih storitev. Do tega so bili kritični mnogi, tudi Bešič Loredan je na svoji predstavitvi dejal, da je povzročil veliko škode.
Prejšnji teden je vlada Šabedra imenovala v sveta onkološkega inštituta in mariborskega kliničnega centra. Kot je pojasnil Šabeder, so menjave s svetih bolnišnic potrebne zaradi njihovega slabega poslovanja, vendar je onkološki inštitut tudi po vladnih kriterijih posloval dobro.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje