Menu ItemSi predstavljate, da bi v zgolj nekaj metrov dolgi jami sredi prepadne stene našli med 150.000 in 170.000 let stare kosti živali, ki so pri nas živele pred zadnjo ledeno dobo? Recimo nosorog, rdeči volk, ježevec, svizec ... Še več: dokopali bi se tudi do orodja, ki ga je uporabljal neandertalec. In da bi bilo odkritje še bolj nenavadno, bi vse to našli na stropu jame, in ne globoko v zemlji, kot je to običajno. Vse to je v Uršnji luknji pri Šembijah doživel dr. Slavko Polak, kustos biolog v Notranjskem muzeju Postojna. "Tukaj se je zgodila moja življenjska evreka," je povedal ekipi N1 in ji jamo ter impresivne najdbe tudi pokazal.
Z dr. Slavkom Polakom, ki je kot kustos biolog zaposlen v Notranjskem muzeju Postojna, sva se s snemalcem srečala na koncu vasi Šembije, tik preden se glavna cesta, ki je poleti ena glavnih turističnih prometnih žil, spusti proti Ilirski Bistrici in nato naprej proti Hrvaški.
“Imata primerno obutev? Čaka nas namreč nekaj hoje,” naznani Polak, preden se odpravimo proti Taborskemu grebenu, ki se kot kraški rob nariva nad flišno dolino.
Del poti vodi mimo pašnikov, skozi gozd in visoko travo, tik ob grebenu več deset metrov visokih prepadnih sten. Po približno 20 minutah jo zagledamo: zgolj kakšnih 15 metrov dolgo kraško jamo Uršnjo luknjo, v kateri so se slovenski znanstveniki dokopali do osupljivih najdb, starih med 150.000 in 170.000 leti. “Tako starih sedimentov pri nas ni veliko,” razloži dr. Polak. Za primerjavo: raziskane plasti v arheološkem najdišču Divje babe, kjer so našli koščeno piščal, so stare med 35.000 in 116.000 leti.
Jama je raziskovalcem postala zanimiva že v 19. stoletju, a se je takratno poročilo o odkritju izgubilo. Dolgo jame ni raziskoval nihče, med letoma 1982 in 2015 pa je sledilo drugo obdobje raziskav, ko je dr. Polak skupaj z zooarheologom Borutom Toškanom našel kar 252 ostankov fosilnih kosti in zob. Leta 2016 se je zgodil nov preboj, ko sta Pavel Jamnik in Bruno Blažina opazila nekaj odlomkov kremena, in postalo je jasno, da jama ne skriva le kosti, temveč tudi prava orodja, ki jih je uporabljal neandertalec. S tem je postalo jasno, da Uršnja luknja ni zgolj paleontološko, temveč tudi paleolitsko najdišče.
“V breči — to je zlepljen skupek ostrih kamnov, ilovice in gline, ki ga je prepojila voda, polna apnenca — so bili najdeni koščki kremena. Praljudje namreč niso uporabljali peščenjaka ali apnenca, saj sta premehka. Kremen pa je oster kot steklo in z njim so v kameni dobi rezali meso s kosti. To lahko tudi vidimo, saj so na kosteh prisotne ostre zareze,” pojasni dr. Polak.
Preobrat in nosorog, ki je hodil po naših tleh
Če so bili raziskovalci sprva prepričani, da so najdbe stare med 92.700 in 56.200 leti (to je namreč pokazala prva analiza), pa je vse spremenilo odkritje pogačice merkovega nosoroga.
“To je nakazalo, da gledamo res star sediment.” Zato so pri ministrstvu za naravne vire in prostor pridobili dovoljenje za izkop, ki je bil še bolj bogat. In začelo se je tretje obdobje raziskav, ki je prineslo nova odkritja: več kosti in zob jamskega medveda, čeljust rdečega volka, ki danes živi v Aziji, čeljust ježevca, kosti divjega konja …
Raziskovalci so našli tudi številne dolge kosti večjih sesalcev, ki pa so bile — zanimivo — namensko razbite. To je nedvomna sled, da je v Uršnji luknji res živel neandertalec. Kosti je razbil, da bi prišel do nadvse hranljivega kostnega mozga, ki je bil pomemben del prehrane praljudi.
Celotno reportažo iz Uršnje luknje si lahko ogledate v posnetku na vrhu članka.
Raziskovalci so vzorce sige znova poslali na datacijo, ki je pokazala, da gledajo med 150.000 in 170.000 let stare predmete.
“Če bi bil neandertalec, bi se naselil prav tukaj”
Lokacija, ki so jo neandertalci izbrali za svoj dom, ni naključna, meni dr. Polak. “Če bi bil neandertalec, bi se naselil prav tukaj.” Po njegovih besedah je jama ravno prav velika in suha, pa tudi skrita, “zato vendarle vanjo ne more priti kar vsak nosorog ali lev”.
Drugi ključni element je voda. Uršnja luknja se namreč nahaja na stiku kraškega masiva in brkinskih flišnih sedimentov, kjer je veliko izvirov.
“Najbolj pomembno pa se mi zdi, da je jama pozicionirana na podtaborskem prelomu, kjer so prepadne stene visoke 50 ali 60 metrov. Prav tu poteka koridor, ki ga še danes uporabljamo za prometnice. In gotovo so se po enaki poti skozi celotno zgodovinsko obdobje selili veliki tropi divjih konjev, bizonov in jelenov. Hrana je torej sama prihajala, živali so morali le malce usmeriti in so padle v prepad.” Da je to tako, lahko po besedah dr. Polaka vidimo še danes, ko tu in tam v prepad pade kakšna srna.
Ko vse skupaj postane nenavadno
Ko pomislite na raziskovalce, ki iščejo fosilne kosti in paleolitske artefakte, si jih verjetno predstavljate na tleh, kako kopljejo globoko v zemljo.
A v Uršnji luknji je to obrnjeno na glavo, in to dobesedno. Osupljive najdbe so namreč našli v breči in celo na stropu, kar je precej nenavadno, saj živali in ljudje do stropa zapolnjene jame niso mogli uporabljati.
Raziskovalci zdaj domnevajo, da je bil pred tisočletji material, ki je danes na stropu, nekje nad jamo. Skupaj s kamenjem, glino in zemljo je drobirski tok na svoji poti najverjetneje naletel na ostanke kamenodobnega tabora ter tako skozi rove spolzel v jamo in jo napolnil. Za lažjo predstavo: kot da bi v rove počasi in skozi tisočletja zlivali beton.
Po besedah dr. Polaka je voda rov, v katerega je danes mogoče stopiti, izdolbla šele kasneje. “Jame so kot knjiga, beremo jih lahko skozi sedimente. A Uršnja luknja je zelo problematična in zapletena. Če bi raziskovali kakšno drugo jamo, bi najprej na vrhu zagledali srednjeveško lončevino, nato plast srednjega veka, sledila bi železna doba in plast zadnje ledene dobe, kjer bi našli na mraz prilagojene živali, kot so polarna lisica, dlakavi mamut ali dlakavi nosorog. Šele nato — od pet do šest metrov globoko — bi prišli do ostankov, ki jih danes vidimo na stropu,” ponazori dr. Polak.
Opozorilo za amaterske entuziaste
Zaradi pomembnosti najdb so raziskovalci Zavodu za varstvo kulturne dediščine predlagali, da bi Uršnjo luknjo strožje zavarovali, jama pa je v postopku pridobivanja statusa arheološkega najdišča. Ob tem dr. Polak ljudi opozarja, da je razbijanje jamskih sten in odnašanje predmetov iz jame strogo prepovedano. Če fosilne ostanke najdete, naš sogovornik svetuje, da o tem obvestite zavod za varstvo narave.
“Dejstvo pa je, da obstaja zelo majhna verjetnost, da boste kaj našli, če ne veste, kaj iščete. Ena kost brez konteksta ne pomeni nič, lahko pa človek s tem, ko jo odnese, naredi veliko škodo,” pravi. Po eni strani namreč poškoduje sediment, po drugi pa odnese nekaj, kar bi tisočletja stari zgodbi lahko prineslo ključno informacijo, ki bi raziskovalce pripeljala do impresivnih spoznanj in odkritij.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje