Čeprav imamo na ozemlju današnje Slovenije že več kot 170-letno tradicijo parlamentarnih volitev, smo dejansko šele v času osamosvajanja, oziroma natančneje pred 32 leti, izkusili pravo demokracijo, kot jo razumemo v današnjem pomenu besede. Prav vsem volitvam pred tem je nekaj manjkalo. Bodisi so veljale danes nesprejemljive omejitve, kdo vse je lahko glasoval in koliko je bil njihov glas vreden, bodisi omejitve, kdo vse je lahko kandidiral oziroma kdo je sploh lahko bil izvoljen.
Za prve parlamentarne volitve na Slovenskem veljajo volitve v Frankfurtski parlament leta 1848, ustanovo kratkega diha, ki izide iz marčne revolucije in katere naloga naj bi bila pripraviti ustavo, ki bi bila podlaga za enotno nemško državo.
Volilna pravica je bila sicer še vedno daleč od splošne. Omejena je bila na “samostojne polnoletne državljane”. To pomeni, da so bili poleg žensk, ki so volilno pravico na Slovenskem uradno dobile šele po drugi svetovni vojni, iz odločanja izključeni tudi vsi mlajši od 24 let – to je bila v Avstriji meja polnoletnosti vse do konca monarhije. Beseda “samostojen” je pomenila, da so brez volilne pravice ostali tudi vsi, ki so prejemali kakšno državno socialno podporo, na kmetih pa tudi vsi, ki še niso imeli v lasti svoje zemlje, svojega posestva.
Volilno pravico je tako imelo le približno 13 odstotkov prebivalcev, pri čemer so volilci izvolili elektorje, šele elektorji pa so dejansko volili poslance. “Glasovalo se je lahko ustno ali pismeno, glasno ali tiho – tajne pa te volitve v nobenem primeru niso bile, saj se je v volilni protokol natanko zapisalo, kdo je za koga glasoval,” o poteku glasovanja piše pokojni zgodovinar dr. Vasilij Melik.
Volilna udeležba je bila slaba, v marsikaterem kraju volitev sploh niso izvedli. Do frankfurtskega parlamenta je med ljudmi prevladovalo nezaupanje, kar kaže tudi zapis Janeza Bleiweisa v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1849.
Kmetijske in rokodelske novice, 7. 3. 1849 / Vir: Dlib
“Pač, volili so — tode povsod je tako malo volivcov vkupej prišlo, de teh volitev noben pošten človek ne more za veljavne spoznati,” je še zapisal Bleiweis.
Kmalu zatem je bil Frankfurtski parlament razpuščen, za dobro desetletje je bil v avstrijski monarhiji spet obnovljen absolutizem. Na nove volitve je bilo treba počakati do leta 1961.
O usodi države vedno odloča manjšina
Nov volilni sistem, ki ga leta 1861 uvede t. i. februarski patent, je zaznamovala razdelitev volilnih upravičencev na kurije, ki je vztrajala vse do leta 1907 in ki je pomenila, da vsak glas ni štel enako.
Glas meščana je bil več vreden od glasu kmeta. Glas prebivalca Dunaja je bil vreden več kot glas prebivalca Ljubljane. Predstavniki privilegiranih skupin, kot so bili veleposestniki in trgovci, so volili približno tretjino poslancev, predstavljali pa so manj kot tisočino prebivalcev. Med veleposestniki so imele volilno pravico tudi ženske.
Volilno pravico je imel še vedno zelo omejen delež prebivalcev. Vsi polnoletni moški so enakovredno volilno pravico dobili šele leta 1907. Je pa tudi v tem primeru v demokratičnem procesu sodeloval le majhen delež vseh prebivalcev.
Tako je ostalo vse do druge svetovne vojne. “Tja do konca stare Jugoslavije – zadnje volitve so bile leta 1938 – je imelo volilno pravico največ cca. 25 odstotkov prebivalcev,” pripoveduje dr. Bojan Balkovec, strokovnjak za zgodovino volitev z oddelka za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. “To ni nič čudnega, med prebivalstvom je bilo zelo veliko mladih, starih manj kot 21 let, kar je bila takrat meja za polnoletnost. Ženske pa tako ali tako še niso imele volilne pravice.”
Danes ima volilno pravico približno 82 odstotkov slovenskih državljanov. “Ne samo zaradi splošne volilne pravice, temveč tudi zaradi mnogo večjega deleža starejših v populaciji.” Izseke iz zanimivega pogovora s profesorjem Bojanom Balkovcem objavljamo skozi celoten članek.
“… u črna skrinca vrgu je svoj glas.”
Glasovanje na volitvah je tudi po letu 1861 sprva potekalo javno, z izrekanjem za izbranega kandidata, nato pa ga je sčasoma nadomestilo glasovanje z lističi. “Nanje je bilo treba napisati ime izbranega kandidata, zato so kandidati in njihovi podporniki med ljudi razdeljevali že izpolnjene lističe,” pripoveduje Bojan Balkovec.
Po prvi svetovni vojni, v času države SHS, pa je bilo uvedeno glasovanje z volilnimi kroglicami. “Takrat smo prevzeli srbski sistem volitev s kroglicami, ki so ga tam uporabljali zaradi velike stopnje nepismenosti.” S kroglicami se je volilo še leta 1945, nato pa so jih spet zamenjali lističi.
Vsak volilec je od volilne komisije dobil kroglico, kot prikazuje zgornja slika, in jo nato vrgel v eno od volilnih skrinjic. Da bi bilo glasovanje tajno, je moral kroglico stisniti v pest in seči v vsako od volilnih skrinjic ter jo spustiti v izbrano. Vse skrinjice so bile na dnu oblazinjene, da se udarec kroglice ni slišal. Na koncu je moral volilni komisiji, kot prikazuje spodnja fotografija, pokazati prazno dlan.
“Vidi se, da so tudi pri volitvah s pomočjo kroglic ljudje verjetno abstinirali, saj se število kroglic, ki so jih razdelili volilcem, ne tako redko ni ujemalo s številom kroglic v škatlah. Nekateri so bili zagotovo dovolj spretni, da so si kroglico na skrivaj spustili v rokav,” pripoveduje dr. Balkovec.
Na volitve s kroglicami leta 1945 se nanaša tudi znamenita pesem Cinca Marinca Frana Milčinskega – Ježka, katere refren se glasi: “Cinca Marinca, ta je zoper nas, u črna skrinca vrgu je svoj glas.”
Na teh volitvah, ki so bile, ker je opozicija od volitev odstopila, že vnaprej odločene, je bilo sprva načrtovano, da bodo na voliščih zgolj volilne skrinjice kandidatov Ljudske fronte, vendar je bila nato, pravi Balkovec, na predlog Edvarda Kardelja dodana še druga, ‘črna’ skrinjica “brez liste”, kot je razvidno na zgornji fotografiji. “V dveh volilnih okrajih, v Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi, je večino glasov dejansko dobila ta opcija, a sta zaradi volilnega sistema mandat vseeno dobila kandidata Ljudske fronte.”
Po drugi svetovni vojni smo torej končno dobili splošno volilno pravico ne glede na spol, meja polnoletnosti je bila spuščena na 18 let, s čimer je končno v procesu lahko sodelovala večina prebivalcev Slovenije. Smo pa hkrati izgubili možnost izbire med različnimi kandidati, saj so bile volitve v socializmu, kot razloži Bojan Balkovec, v bistvu bolj potrjevanje kandidatov.
“V odsotnosti politične konkurence se je zato politična kampanja osredotočala na pozivanje k udeležbi na volitvah, češ naj ljudje opravijo svojo državljansko dolžnost. Vladajočim je bila visoka volilna udeležba v interesu, saj je pomagala pri legitimaciji oblasti.” K udeležbi na volitvah so pozivali številni plakati.
Alkohol kot volilno orodje in orožje
Pred drugo svetovno vojno je bila volilna kampanja lahko bolj burna. Komunikacija z volilci je potekala prek časopisja in plakatov ter predvsem predvolilnih shodov.
Neposrednih soočenj kandidatov ni bilo, pripoveduje Balkovec, če se nista dva kandidata ravno slučajno sporekla v kateri od gostiln, v katerih je potekala večina predvolilnega dogajanja. Velikokrat se je zgodilo, da so podporniki enega kandidata skušali zmotiti zborovanje nasprotnika.
Poročilo ljubljanskih policistov iz 9. maja 1907 denimo navaja, da je bil “v gostilni Franca Cotiča volilni shod Slovenske ljudske stranke, ki ga je 150 do 200 somišljenikov Narodno napredne stranke ob 10. uri zvečer hotelo onemogočiti, vendar jih niso pustili v gostilno”.
Dva dneva zatem je bil shod Narodno napredne stranke v gostilni pri Zupančiču. “Nekdo je na vrata in okno izlil oljno barvo,” navaja policijski zapisnik.
Pomembno vlogo je igral alkohol, tako pri prepričevanju volilcev kot pri nagajanju nasprotnikom. “Zastonjsko vino, pivo in žganje so bili sicer najboljše sredstvo za kupovanje glasov. Vendar tudi sredstvo za fizično onemogočanje predvolilne aktivnosti nasprotne stranke,” je zapisal pokojni zgodovinar dr. Janez Cvirn. “Že od konca šestdesetih let 19. stoletja je postalo običajno ‘razbijanje’ predvolilnih shodov nasprotne stranke, kar se je dalo najlaže s krdelom pijanih in naščuvanih proletarcev in brezposelnežev.”
Tudi zato je bila v času stare Jugoslavije med volitvami uzakonjena tridnevna prepoved točenja alkohola oziroma “alkoholni molk”, kot ji šaljivo pravi dr. Bojan Balkovec:
“Relativno dosti intelektualna volilna kampanja”
Prve prave demokratične večstrankarske parlamentarne volitve s splošno volilno pravico smo na Slovenskem dočakali šele spomladi leta 1990, ko smo izbirali poslance za republiško skupščino. Na volitvah je zmagala koalicija Demos (Demokratična opozicija Slovenije), predsednik vlade pa je postal vodja Krščanskih demokratov (SKD) Lojze Peterle.
Njegova stranka je namreč presenetljivo dobila največ glasov (13 odstotkov) izmed strank, ki so sestavljale Demos. SKD je bila po deležu glasov šele na tretjem mestu med strankami – tako Zveza komunistov – Stranka demokratične prenove (predhodnica današnje SD) kot ZSMS – liberalna stranka (predhodnica LDS) sta dobili več glasov, a sami nista mogli doseči večine v skupščini.
Sočasno so potekale tudi volitve za predsednika predsedstva Slovenije, na katerih je največ glasov zbral Milan Kučan, ki je nato tudi v drugem krogu premagal kandidata Demosa Jožeta Pučnika.
Predvolilna kampanja, vključno s prvimi televizijskimi soočenji, in volitve same so, glede na njihovo prelomnost, minile dokaj mirno. “Na volitvah nismo – razen posameznih izjem, ki pa ne spreminjajo celotne ocene, zagoreli v velikih političnih strasteh,” je tistega leta v reviji Teorija in praksa zapisal dr. Boštjan Markič, profesor politologije na FSPN (današnji Fakulteti za družbene vede). “Lahko bi trdili, da je bila volilna kampanja relativno dosti intelektualna, z nekaj nizkimi udarci, ki pa niso odločujoče oblikovali celotne volilne kampanje.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!