Menu Item
Zdaj je tukaj poskus številka šest. Pet vlad, vse so bile levosredinske, je petkrat v zadnjih 20 letih že skušalo ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. In vse so si na tem polomile zobe. Zakaj? Govorili smo z ljudmi, ki so bili v to neposredno vključeni, in objavljamo kroniko slovenskih muk z ukinjanjem tega zavarovanja. Ter ugotavljamo, kaj, če kaj, je premier Golob na podlagi preteklih slabih izkušenj vzel kot lekcijo.
Koalicija Roberta Goloba je že šesta po vrsti, ki se bo (na predlog poslancev Svobode) lotila ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot ga poznamo.
“Če bi bil jaz minister, pri meni ta predlog ne bi šel skozi, saj so proračunska tveganja prevelika, stabilnost države pa s tem ogrožena,” pravi Dušan Mramor, ki je bil minister za finance v dveh vladah in je tisti minister za finance, ki je, kot bo razvidno tudi iz nadaljevanja, pred 20 leti prvi poskus ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja lastnoročno tudi preprečil.
Ukinitve ali preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so se v Sloveniji lotevale izključno levosredinske vlade, a vsakič doslej jim je to zgrmelo v prepad. Zakaj in kje se je po navadi ustavilo? Kateri dve funkciji sta vedno znova trčili? In katera dva koncepta?
Govorili smo z ljudmi, ki so bili v dveh desetletjih poskusov ukinitve tega zavarovanja vanje tudi neposredno vpleteni.
Poskus številka ena …
Dopolnilno zavarovanje smo dobili leta 1993 s prvo in mimogrede doslej tudi edino zdravstveno reformo, ki je 1. januarja 1993 stopila v veljavo. Slovenija je takrat dobila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), institut izbranega zdravnika, zasebnike koncesionarje in tudi drugačen način financiranja zdravstva.
Državno zdravstvo je nadomestila javna zdravstvena blagajna (ZZZS), ki upravlja obvezno zdravstveno zavarovanje, za doplačila pa so se ljudje po novem lahko zavarovali – in to je bilo prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, v katero se je sicer zelo hitro vključila večina Slovencev in ki smo ga najprej plačevali zdravstveni blagajni, kasneje pa zavarovalnicam.
Dušan Keber, ki je še danes eden najglasnejših nasprotnikov tega zavarovanja in tudi enakega prispevka za vse, je bil v vladi Antona Ropa (2020–2004) minister za zdravje. Minister za finance je bil Dušan Mramor.
Keber je želel doplačila ukiniti, s tem pa bi odpadla tudi potreba po dopolnilnem zavarovanju. Manjkajoči denar si je Keber zamislil dobiti s povišanjem prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje, zato bi se progresivno povečala tudi obremenitev plač.
“Ne spomnim se natančno, s kom je bila ideja takrat usklajena, a vsaj na ravni vladajoče stranke LDS je bila. Toda sledila je zavrnitev ministra za finance,” pripoveduje Keber.
“Da, to drži,” mu pritrjuje Mramor in dodaja, da je prav on “vlado Antona Ropa prepričal, da v okviru zdravstvene reforme, ki jo je pripravil zdravstveni minister, ne sprejmemo zanj sicer ključnega predloga ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”.
Že takrat sta trčila dva koncepta: da imamo v Sloveniji že tako preveč uravnilovke, ki zavira produktivnost, kot je trdil Mramor, na drugi strani pa, da je pravično, da premožnejši prispevajo več, kar je zagovarjal Keber.
Še danes sta oba vsak na svojem bregu. Za Kebra bo največje razočaranje zdaj že šestega poskusa ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prav to, če na koncu ne bo tudi progresije. Mramor pa pravi: “Prevelika uravnilovka je razlog za premajhno produktivnost v Sloveniji. Kadar je dobro delo nagrajeno, se ljudje bolj potrudijo. Če bomo rekli, da morajo bogatejši načeloma plačevati več, kam pridemo? Bomo tudi za kruh postavili različne cene?”
Odločitev je torej konceptualna in na koncu seveda politična. In v Ropovi vladi je bil prepričljivejši Mramor.
Trdil je tudi, da je to pravzaprav vprašanje davčne politike in bi moralo zato soditi na ministrstvo za finance in ne na ministrstvo za zdravje. Med argumenti, s katerimi je prepričal Ropov ministrski zbor in “povozil” Kebra, pa so bili tudi takšni, ki so izhajali iz neustreznosti Kebrovih predlogov sprememb zdravstvenega sistema.
Kot se spominja danes, je pri Kebrovi reformi, ki ni uspela, pogrešal obravnavanje čakalnih dob in cen zdravstvenih storitev. “Družinskih zdravnikov je bilo že takrat premalo, bili so preobremenjeni in so samo preusmerjali na sekundarno raven, kjer pa so se začele kopičiti čakalne dobe. Očitno je bilo tudi, da cene zdravstvenih storitev niso bile ustrezne in tudi zato so lahko zasebniki kovali dobičke, bolnišnice pa so vrtale luknje,” pravi Mramor.
Keber mu vrača, da ga ti argumenti sicer ne presenečajo, a da se mu bolj zdi, “da Mramor opisuje sedanje stanje in ne takratnega. Poleg tega ne razumem, zakaj bi bili to argumenti za nasprotovanje ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Spremembo financiranja smo želeli izpeljati, ker smo želeli, da bi ljudje plačevali pošteno. Ne glede na to pa smo sprejeli več sprememb na področju izvajanja zdravstvenih storitev in krepitvi javnega zdravja,” se z nekdanjim finančnim ministrom še danes o tem vprašanju sporeka nekdanji zdravstveni minister.
Naslednja levosredinska vlada – Pahorjeva
V vladi Boruta Pahorja je bil minister za zdravje najprej Borut Miklavčič, ki je pripravil predlog sprememb financiranja zdravstva brez ukinitve dopolnilnega zavarovanja, a s krčenjem košarice pravic, ki so krite iz obveznega zavarovanja. Sindikati so takoj skočili na noge in kmalu je vse skupaj pristalo v predalih.
Za Miklavčičem je leta 2010 prišel Dorijan Marušič, v času Kebra državni sekretar. “Dobro sem imel razjasnjene stvari, zato smo lahko predlog zdravstvene reforme napisali hitro,” pravi.
Predlagal je podobno kot Keber, torej ukinitev dopolnilnega zavarovanja, le da je v izhodiščih navedel možnosti treh različnih dvigov prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje. A če bi se vlada odločila za najmanjšega, bi bilo treba krčiti tudi košarico pravic iz javnih sredstev, saj ga za kritje vseh potreb ne bi bilo več dovolj.
Na dlani je bilo, in tudi zgodilo se je, da so delodajalci dvigu prispevne stopnje nasprotovali, ker so se bali poviševanja stroškov dela, sindikati pa ne bi dovolili krčenja košarice.
Pahorjev finančni minister Franci Križanič pa je videl povsem drug problem. Povišanje prispevkov za obvezno zavarovanje bi namreč delavcem zmanjšalo osnovo za plačilo dohodnine, zato bi se zmanjšali tudi proračunski prihodki.
Zato je dal svojim sodelavcem navodilo, naj pripravijo predlog “sui generis” javne dajatve, ki se ne bi odbijala od dohodninske osnove. Vlada je ta predlog julija 2011 sprejela, a ga nikoli ni poslala v državni zbor. “Čas socialdemokratske koalicijske se je takrat že iztekal. Po vsej logiki so morale slediti predčasne volitve, ki tudi so sledile,” pravi Križanič.
Čas Alenke Bratušek in kar dveh rekordno hitrih odstopov
Ko je Alenka Bratušek prevzela posle od druge Janševe vlade, je na čelu zdravstvenega ministrstva pustila Tomaža Gantarja. Ta je ustanovil delovno skupino, ki naj bi pripravila predlog ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Ni prišla daleč.
Gantar je 20. novembra 2013 napovedal, da bo predlog zakona, s katerim bi med drugim preoblikovali dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pripravil do konca tistega leta. Pet dni pozneje pa je odstopil s pojasnilom, da ni mogoče najti rešitve, ki bi prinesla nujne rešitve za zdravstveni sistem in bi zadovoljila vse.
Februarja 2014 ga je nasledila epidemiologinja Alenka Trop Skaza, ki je napovedala, da ljudje ne bi več plačevali komercialnim zavarovalnicam, ampak zavodu za zdravstveno zavarovanje, in sicer od 12,5 do 25,5 evra mesečno. Takrat je premija dopolnilnega zavarovanja znašala približno 29 evrov mesečno.
Vsega mesec dni po prevzemu mandata je zaradi “očitkov, podtikanj in pritiskov” odstopila tudi ona. “Opozorili so me, da se v zvezi z napovedano spremembo zdravstvenega zavarovanja veliko dogaja v ozadju in da je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja odnesla še vsakega ministra,” je zapisala v odstopni izjavi. In dodala, da ji je nekdo rekel tudi: “Ukineš ga lahko samo, če boš zavarovalnicam kaj ponudila.”
Kaj naj bi se dogajalo v ozadju in katerega zdravstvenega ministra naj bi odnesla ukinitev dopolnilnega zavarovanja in kdo ji je rekel, da mora zavarovalnicam nekaj dati, če hoče ukiniti to zavarovanje, ostaja vse do danes nepojasnjeno.
Poskus, ki je bil zelo blizu – vlada Mira Cerarja
Konec leta 2014 je na volitvah močno slavila SMC pod vodstvom Mira Cerarja, ki je za zdravstveno ministrico postavil Milojko Kolar Celarc, eno največjih nasprotnic dopolnilnega zavarovanja.
Milojka Kolar Celarc je strokovnjakinja za davke, kot državna sekretarka v času ministra za finance Mitje Gasparija je leta 1999 pomagala izpeljati uvedbo davka na dodano vrednost. Državna sekretarka je bila tudi pri finančnem ministru Mramorju, nato pa je bila več let članica uprave Vzajemne. Med letoma 2011 in 2013 je bila tudi predsednica uprave, na hitro so jo zamenjali, ker je hotela znižati premijo.
Na začetku Cerarjeve vlade je bil minister za finance spet Dušan Mramor. Njegova stališča so bila že dobo znana, a za Milojko Kolar Celarc nepomembna, saj se je z ministrstvom za finance o ukinitvi začela usklajevati šele konec leta 2016, ko je Mramorja že zamenjala njegova dotedanja državna sekretarka Mateja Vraničar Erman.
Mateja Vraničar Erman nam izjave ni dala, Milojka Kolar Celarc pa se spomni, da je imela zelo podobna stališča kot Mramor. Najprej so se dogovorili, da vlada ne bo predlagala povišanja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ali pokritja manjkajočih sredstev iz dohodnine. Zato je ministrstvo za zdravje začelo pripravljati predlog, podoben tistemu, ki si ga je “izmislilo” ministrstvo za finance v Križaničevem času.
Namesto dopolnilnega zavarovanja bi uvedli obvezno dajatev, ki bi jo zavarovanci iz neto plače plačevali finančni upravi. To bi bil del večjih sprememb, saj je hotela Milojka Kolar Celarc hkrati prenoviti tudi sistem dolgotrajne oskrbe in uvesti stabilno javno financiranje zanj.
Cerar: Med ministricama sem moral posredovati
Medresorsko usklajevanje je trajalo približno leto dni. Ministrstvo za finance je zahtevalo izračune vplivov na vse javne blagajne in na administrativne stroške, ki bi jih imeli zaposlovalci s prehodom na nov način financiranja zdravstva. Predvsem pa so se zelo razlikovala stališča obeh ministric o tem, kakšen naj bo razpon te nove dajatve, s katero bi nadomestili dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Milojka Kolar Celarc, ki ji je svetoval Dušan Keber, je najprej želela, da bi ljudje plačevali od štiri do 140 evrov mesečno, a je Mateja Vraničar Erman privolila v razpon od 20 in 75 evrov mesečno, odvisno od višine dohodkov. 80 odstotkov ljudi naj bi po takratnih izračunih plačevalo manj kot 30 evrov, kolikor je takrat znašala premija dopolnilnega zavarovanja.
“Pogajanja med ministrstvoma so bila naporna, včasih sem moral tudi posredovati,” se danes spominja Miro Cerar in dodaja, da je njegovi koaliciji uspelo sprejeti več zdravstvenih zakonov.
“Ker pa smo se v času moje vlade še prebijali iz finančne in širše krize, so bili velik problem za ministrico pomisleki ministrstva za finance, ki je na zadevo gledalo z vidika dobrega gospodarjenja z državo,” pravi.
Ovira pri zdravstveni reformi sta bili tudi obe koalicijski partnerici, SD in DeSUS, pravi Cerar. “Po vsakem sklenjenem dogovoru so prihajali z vedno novimi pripombami, ko je bilo že povsem očitno, da to počnejo destruktivno. Zato sem jih tudi javno pozval, da povedo, ali so za reformo ali proti.”
Potem sta se, tako Cerar, takratni predsednik SD Dejan Židan in takratni predsednik DeSUS Karl Erjavec javno opredelila za reformo. “Njun motiv za oviranje tega procesa je bil po moji oceni predvsem političen, saj sta hotela stranki SMC preprečiti, da bi uspešno vodila zdravstveno reformo kot enega ključnih izzivov naše vlade,” špekulira Cerar.
Ministrici sta se konec leta 2017 le uskladili in Milojka Kolar je prepričana, da bi bila reforma, to je bil zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, sprejeta, če bi nehali iskati soglasje delodajalcev in če Cerar ne bi odstopil. Cerar trdi, da to ne drži, da je odstopil “le dva ali tri mesece pred rokom, po katerem bi bile tako ali tako redne volitve, tako da je za ta zakonodajni postopek, ki bi moral iti po redni poti, zmanjkalo časa”.
Naslednji? Marjan Šarec …
Manjšinska vlada Marjana Šarca pa se je ob poskusu ukinitve dopolnilnega zavarovanja celo razletela. Čeprav se pri tem ni mogoče znebiti občutka, da je šla po tej poti nalašč.
Vnaprej je bilo namreč jasno, da bo predlog ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga v parlamentarni postopek ni vložila vlada, pač pa Lista Marjana Šarca, prinesel dokončni razkol koalicijskih partnerjev z zunajkoalicijsko Levico, brez katere pa Šarec večine v parlamentu ni imel.
LMŠ je želela dopolnilno zavarovanje nadomestiti z novo dajatvijo iz neto plač, ki bi jo plačevali zavodu za zdravstveno zavarovanje. Znesek dajatve bi bil za vse enak, plačevali bi 32 evrov mesečno. Aktualna koalicija želi isto, samo znesek prispevka bi bil za tri evre višji.
V Šarčevi koaliciji so bile druge stranke do predloga LMŠ zadržane predvsem zato, ker mu je zaradi proračunske varovalke močno nasprotoval takratni finančni minister Andrej Bertoncelj. Proračun lahko da zdravstveni blagajni največ deset milijonov evrov letno, je poudarjal skupaj z vsemi svojimi državnimi sekretarji.
A na koncu je Šarec sporočil, da je mnenje ministra za zdravje pomembnejše od mnenja finančnega ministra. Takratni minister za zdravje Aleš Šabeder predloga Šarčeve liste o preoblikovanju zdravstvenega zavarovanja sicer ni zagovarjal, ampak mu tudi ni javno nasprotoval.
Šarčevi odločnosti je hitro sledil Bertoncljev odstop. A še preden je Bertonclju o tem uspelo obvestiti javnost, je odstopil predsednik vlade Marjan Šarec. Vlada je padla.
Prepričan je bil, da bodo sledile predčasne volitve, na katerih se bodo “znova prešteli”, ampak ta načrt je splaval po vodi, ker je Janezu Janši uspelo sestaviti svojo tretjo koalicijo, že drugič zapovrstjo brez volitev.
Zdaj je tukaj poskus številka šest. Kaj je drugače?
Po tem podrobnem zgodovinskem pregledu kar petih dosedanjih poskusov ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je na dlani tudi to, da sta vsakič “tresnila” minister za finance in minister za zdravje. Z izjemo vlade Alenke Bratušek, ki se je morala bolj ukvarjati z rekordno hitrima odstopoma kar dveh zaporednih ministrov za zdravje.
Na dlani je tudi, da je predsednik vlade v sporu med zdravstvenim in finančnim ministrom zmeraj potegnil s finančnim. Edina izjema je bil Šarec, ki pa mu to na koncu tudi ni kaj dosti pomagalo.
Ena bistvenih razlik z Golobom je torej, da njegov minister za finance Klemen Boštjančič stoji ob ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu, ki ima za seboj močno podporo predsednika vlade. Boštjančič preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja podpira kljub nekaterim opozorilom, da so javnofinančna tveganja prevelika.
Mramor, ki je tudi član strateškega sveta za gospodarstva pri premierju Golobu, sicer opozarja, da nerazumno tveganje prinaša proračunska varovalka. To pomeni, da bi izpad zdravstvene blagajne, ki bi nastal zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, proračun pokril avtomatično ne glede na znesek.
Avtomatičnega proračunskega financiranja zdravstvene blagajne do zdaj ni bilo, poznamo pa to pri financiranju pokojninske, ki ji mora proračun vsako leto zagotoviti okoli milijardo evrov, v najslabših letih pa celo do 1,6 milijarde evrov, saj pokojninski prispevki že dolgo več ne pokrivajo pokojnin v celoti.
“Pri pokojninski blagajni je proračunska varovalka bolj upravičena, saj so pokojnine vezane na demografijo,” pojasnjuje Mramor in nadaljuje, “pri izdatkih za zdravstvo pa takšnega sidra ni, zato so povišanja stroškov lahko ogromna. Zmeraj se da še več porabiti za opremo in zdravila.”
Dokler ne bodo dorekli končnega načina financiranja zdravstvenega zavarovanja, bo prispevek ostal pri 35 evrih. Le da ga bomo plačevali v blagajno ZZZS in ne več zavarovalnicam. Po izračunih državne sekretarke za proračun na ministrstvu za finance Saše Jazbec, ki je to bila tudi v času Šarca in je odstopila skupaj z Bertoncljem, bo letos zmanjkalo 130 milijonov. Kako bo naprej, bomo videli, počakajmo na končno verzijo zakona, pravi tokrat.
Vodstvo ZZZS pa je pred nekaj tedni opozorilo, da bo primanjkljaj že tako večji, upoštevaje (prenizek) znesek dopolnilnega zavarovanja pa sploh. “V naslednjih letih manjka 500 milijonov evrov,” so ocenili.
Minister za finance pa (za zdaj še) nič.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje