Menu Item
Pravniki so v okviru razprave z naslovom obveznost cepljenja ali pravica do necepljenja opozorili, da bi morala biti odločitev o obveznem cepljenju najprej strokovna, šele nato politična. Posveta se je udeležil tudi minister za javno upravo Boštjan Koritnik, ki je povedal, da se osebno zavzema za uvedbo obveznega cepljenja.
Odvetniki Tina Drolec Sladojević, Nataša Pirc Musar in Dino Bauk so se v okviru razprave spraševali, ali je znotraj obstoječega zakonodajnega sistema možno uvesti obvezno cepljenje.
Razprave se je udeležil tudi minister za javno upravo Boštjan Koritnik, ki je pojasnil, da osebno zagovarja uvedbo obveznega cepljenja. Opomnil je, da sam pred nobenim cepljenjem nikoli ni razmišljal, če podpira vsakokratno vlado ali ne in enako svetuje tudi drugim.
Po mnenju Pirc Musar pravica do necepljenja ne obstaja. Je pa država po njenih besedah najprej dolžna naložiti stroki, da presodi, če je nastopil čas, ko je obvezno cepljenje možno predpisati. Dodala je, da se je z vidika načela sorazmernosti treba odločiti, ali obvezno cepljenje uvesti za vse ali le za določene skupine.
Opozorila je tudi, da bi vlada pred uvedbo obveznega cepljenja morala opraviti temeljito analizo in ugotoviti, če bi bilo možno do enakega učinka, kot ga zagotavlja cepljenje, priti z milejšimi ukrepi.
Enako bi morala po njenem mnenju storiti pred uvedbo obveznega pogoja preboleli in cepljeni (PC) v državni upravi, ki ga interpretira kot uvedbo obveznega cepljenja za tamkajšnje zaposlene. “Ampak teh analiz preprosto ni,” je dejala.
Kot napačno je Pirc Musar zato ocenila odločitev vlade, ki “se je bolj kot delodajalec odločila, da je treba zaradi zgleda precepiti državne uslužbence”. Po njeni oceni bi bilo z vidika vzdržnosti zdravstvenega sistema obvezno cepljenje bolj smiselno uvesti za zaposlene v zdravstvenih institucijah in v domovih za starejše.
Cepljenje kot točka delitve družbe
Po mnenju Bauka je cepljenje postalo točka delitve družbe, ki je zelo čustvena in politična. Kot je povedal, ustava državi nalaga, da zagotavlja zdravo življenjsko okolje. Po zakonu o nalezljivih boleznih pa je državi naložena še obveznost, da preprečuje epidemije nalezljivih boleznih (ZNB), je povedal Bauk.
Dodal je, da po ZNB država lahko med obvezne uvrsti cepljenje proti covidu-19, a bi pred tem ministrstvo za zdravje tovrstna cepiva moralo na predlog NIJZ uvrstiti na seznam cepljenja. Tudi po njegovi oceni tega razmisleka ni bilo. “Manjka prevzem odgovornosti s strani države, če država smatra cepivo kot rešitev iz epidemije,” je povedal Bauk.
Drolec Sladojević je pojasnila, da osebe ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen ko to predvideva ZNB. Po njem se lahko vlada odloči, da bo v primeru nevarnosti novih nalezljivih bolezni vlada uvede obvezno cepljenje.
Bauk je opozoril še, da je ZNB nastal v času, ko so ljudje na cepljenje gledali kot dobrino, ne pa poseg v človeško telo. Po drugi strani pa da obstoječi ZNB ni predvideval, da bi epidemijo reševali s prostovoljnim cepljenjem. Po ZNB je uvedba obveznega cepljenja v pristojnosti zdravstvenega ministra, je pojasnil Bauk in ocenil, da v Sloveniji “veljavnih zakonov ne jemljemo čisto zares”.
Kacin: Ni udobno, ni lahkotno
Pirc Musar je opozorila tudi na problem “lahkotnosti vladanja z odloki”, ki da traja od začetka epidemije v prvem valu okužb s koronavirusom.
Po njenem mnenju je “vladanje z odloki, ob tem, da so nekateri neustavni”, del razlogov, da se ljudje ne odločajo za cepljenje. “Spoštovanje vlade do pravne države pridobi spoštovanje ljudi, ki moramo ubogati,” je pojasnila Pirc Musar.
“Ni udobno, ni lahkotno,” se je na očitke Pirc Musar odzval koordinator za logistični del cepljenja proti covidu-19 Jelko Kacin, ki je bil med občinstvom. Dodal je, da stroka zgolj sprejema priporočila, politične odgovornosti pa nikoli ne prevzame, temveč jo prevzame vlada.
Kacin je med iskanjem razlogov za tak delež cepljenih v Sloveniji, kot ga imamo, spomnil na že tako nizko precepljenost s cepivi proti gripi v zadnjih letih. Zato je po njegovem mnenju doseg 50-odstotne precepljenosti za Slovenijo uspeh.
