Pred preiskovalno komisijo pričale matere domnevno ukradenih dojenčkov

Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)

Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o domnevno ukradenih otrocih, do česar naj bi v porodnišnicah na območju Slovenije prihajalo med letoma 1965 in 1991, je danes na nujni seji, ki pa je bila delno zaprta, zaslišala več prič.

Predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS) je na začetku seje povedala, da je namen zaslišanja, da se komisija seznani z nekaterimi dejstvi, ki so pomembna za preiskavo, in sicer v zvezi z domnevnim protipravnim odtujevanjem otrok oz. novorojenčkov kmalu po rojstvu v porodnišnici.

Svoje zgodbe so predstavile Slavica Kos, Alenka Skamlič in Petra Lorbeg. Vsem je skupno to, da so materam, ki so bile zelo mlade, v mariborski porodnišnici povedali, da je njihov novorojenček umrl, niso pa ga smele videti, v roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa so poskrbeli kar v porodnišnici.

“Nihče me ni pozval, naj se pridem od otrok poslovit”

Kosova, ki je tudi o tem napisala knjigo, je v mariborski bolnišnici 13. januarja leta 1969 rodila dvojčka, sicer nedonošenčka, medicinska sestra ju je dvignila in ji otroka pokazala, popoldne pa so ji povedali, da sta otroka umrla. “Povedali so mi, da ju bodo oni pokopali, nihče me ni pozval, naj se pridem od otrok poslovit,” je navedla. 17 let pozneje pa je od tedanjih organov prejela poziv, naj se fanta prijavita v vojaški nabor, je dejala.

Tragična usoda je doletela tudi hčerko, ki jo je rodila 30. novembra 1976. Zjutraj ji je zdravnik povedal, da je umrla zaradi prirojene srčne napake, je povedala. Trupla otrok nikoli ni videla, zato je prepričana, da njeni otroci v resnici niso umrli, ampak so jih prodali v posvojitev.

Prišel je gospod v beli halji …

Podobno zgodbo je pripovedovala tudi Skamlič, ki leta 1972 rodila hčerko, leto pozneje pa še sina in ostala brez obeh, saj so ji v porodnišnici rekli, da sta otroka umrla. Danes, ko o tem razmišlja in odkar je izvedela za primere t. i. ukradenih otrok, je prepričana, da je v bolnišnici celo govorila s kupcem svoje hčerke.

Spominja se, da je jutro po rojstvu k njej prišel gospod v beli halji in jo spraševal, koliko je stara, ali ima še kaj otrok in podobno. Nato ji je rekel, da je še mlada in da bo še rodila ter da je njena punčka umrla. Skamličevi so nato dali tablete, da je zaspala, po štirih dneh je prišla domov brez vse dokumentacije. Po rojstvu fantka pa so ji dejali, da je umrl, ker se je zadušil s popkovnico.

Zgodba Lorbegove se je začela junija leta 1998, ko je imela carski rez. Zbudila se je v intenzivni negi, otroka ji niso pustili videti, navedli so, da ima poškodovane možgane, ga odpeljali v otroško bolnišnico. Ko sta ga z možem končno videla, je bil priklopljen na aparature, peti dan zjutraj pa so ji sporočili, da je otrok umrl in da ga ne more videti, ker tega ni sposobna zaradi tablet, ki so ji jih dajali. Povedali so ji, da bodo otroka pokopali na njihove stroške.

Primeri tudi pred “komaj” 26 leti

V nadaljevanju so poslanci pričam zastavljali nekaj vprašanj. Predraga Bakovića (SD) je na primer zanimalo, ali so Kosovi povedali, da nosi dvojčka. Za to je izvedela, kot pravi, šele v bolnišnici. Andreja Hoivika (SDS) pa je šokirala letnica rojstva sina Lorbegove, saj se je to zgodilo pred “komaj” 26 leti. Prepričan je bil namreč, da se t. i. trgovina z dojenčki dogajala na območju nekdanje Jugoslavije le v 70. in 80. letih, ko naj bi bilo po nekaterih informacijah prodanih več kot 20.000 dojenčkov.

Vse tri priče od komisije želijo, da pomaga vsem mamicam, da povejo svoje zgodbe, da se čim prej odprejo arhivi, da “zadevi pridejo do dna”. Temu pozivu sta se pridružila tudi Jože Tanko (SDS) in Aleksander Reberšek (NSi).