Menu Item
Letuš ob Savinji v občini Braslovče, ki je bil še pred približno pol stoletja le gmajna in grmičevje, kamor so ljudje prihajali na kopanje in na piknike, je bil avgusta letos med najbolj prizadetimi kraji v katastrofalnih poplavah. Vikendi in hiše, ki tam stojijo, imajo vsa dovoljenja, pika na i prostorskega načrtovanja v tej občini pa je bil leta 2008 sprejet prostorski akt, ki ga je ustavno sodišče prepoznalo kot nezakonitega in neustavnega, tako ali drugače pa so se z njim že ukvarjali tudi kriminalisti in tožilci. Kot razkrivamo danes, je dovoljenja na podlagi prav tega nezakonitega in neustavnega prostorskega akta v Letušu dobilo najmanj pet stanovanjskih hiš in dva vikenda. In prav vse je podivjana Savinja v usodni noči 4. avgusta poplavila. Ali je dva meseca po uničenju v poplavah že čas tudi za ugotavljanje morebitne kazenske odgovornosti?
Letuš je naselje v občini Braslovče, ki je pred skoraj pol stoletja zraslo iz prikolic in vikendov, ki so si jih ljudje postavljali ob prelepi Savinji. Tako so domačini te dni, ko smo jih obiskali, pripovedovali ekipi N1. A v usodni noči 4. avgusta letos, ko je Slovenijo doletela najbolj uničujoča vodna ujma v zgodovini države, je podivjana Savinja to naselje močno prizadela.
Ljudem, ki jih želi sedanji braslovški župan preseliti na drugo lokacijo, pa je ostalo vprašanje, ki si ga zdaj postavljajo že zelo na glas. Kako je mogoče, da so dovoljenja za gradnjo in bivanje tako blizu Savinje sploh lahko dobili.
To vprašanje je prav v primeru Letuša res na mestu. Z njim pa so se tako in drugače v zadnjih letih ukvarjali tudi že kriminalisti, tožilci in celo ustavno sodišče.
Bilo je leto 2006, ko se je takratni braslovški podžupan Vinko Drča odločil, da svoje (takrat še) kmetijsko zemljišče proda podjetju Silco, ki se ukvarja z izdelavo materialov za avtoličarsko dejavnost. S kmetijskim zemljiščem si podjetje bržkone ne bi moglo nič pomagati, z zazidljivim pač. Med dokumenti, ki jih je podžupan Drča s Silcom podpisal že leta 2006, je namreč tudi predpogodba, v kateri je pisalo, da bo zemlja, ki jo prodaja, čez dve leti zagotovo zazidljiva.
Svoje zemlje Drča ni prodal za 12.000 evrov, kolikor bi bilo takrat vredno njegovo kmetijsko zemljišče, pač pa za 140.000 evrov več. Prav zaradi te kupčije sta se Vinko Drča in takratni braslovški župan iz vrst SDS Marko Balant znašla na zatožni klopi. Med drugim je tožilstvo več let poskušalo dokazati, da sta vedela tudi, da občinski prostorski načrt, ki sta ga prav leta 2008 uspešno spravila tudi skozi občinski svet, ni imel vseh potrebnih kljukic, ki jih prostorski načrt mora imeti.
V petek sta bila Balant in Drča po poročanju Dela nepravnomočno oproščena. Po mnenju sodišča namreč ni mogoče dokazati, da sta ravnala s posebnim namenom, torej pridobiti protiptavno premoženjsko korist Drči. A sodnica Maja Manček Šporin je ob tem dodala, da je tožilstvo dokazalo, da sta tako Drča kot Balant kot uradni osebi prestopila meje svojih pravic, je poročalo Delo.
In prav tukaj se začne iskanje odgovora na vprašanje, ki si ga upravičeno postavljajo domačini. In ne le to – ljudje, ki tam živijo, bi lahko, če ne bi imeli tako velikanske sreče, preštevali tudi mrtve.
V eni od hiš sta živela starejša zakonca, stara sta več kot 80 let. Ko je Savinja naglo narasla, je mož sedel v avto, da bi šel po pomoč. Žena ga je čakala doma, prestrašena, saj je bila v vodi tako rekoč do vratu, čeprav je splezala na štedilnik in še na pručko, ki jo je postavila nanj.
Mož bi lahko utonil, pripovedujejo domačini. V avtomobilu na poti po pomoč ga je namreč divja reka ujela. Ni mogel odpreti vrat avtomobila, voda pa je vanj drla kot nora. Na suhem je imel le še glavo, ko je gladina reke končno začela nekoliko upadati. Ko mu je le uspelo odpreti vrata avtomobila, se je v strahu, kaj je z ženo, napotil nazaj proti domači hiši. Moral je plavati in pravi čudež je, so ekipi N1 pripovedovali domačini, da je ostal živ.
Po dolgih štirih urah bitke z vodo je končno tudi do njiju prišla pomoč. Na srečo se jima ni zgodilo nič, njuna hiša pa je, kot še mnoge druge tam, popolnoma uničena.
“Na možnost poplav nas v preteklosti ni opozarjal nihče,” za N1 pripoveduje Dragica iz Letuša. “Res je, da so odlašali z izdajo gradbenega dovoljenja, a so nam ga na koncu izdali. A zakaj so ga dali, če so vedeli, da je to poplavno območje,” se sprašuje.
Domačini ne skrivajo, da je bil Letuš pred slabega pol stoletja le “gmajna in grmičevje”, a obenem prekrasen kotiček Slovenije, kamor so ljudje hodili na kopanje in piknike. Ena za drugo so sčasoma začele tam vznikati prikolice. “Ljudje so jih zakamuflirali, obložili z lesom, kaj tudi dogradili in že so tukaj stali prvi vikendi,” se spominja Tone.
Sprva je bilo vse to na črno, a nekaj let kasneje so bili vsi ti vikendi in še stanovanjske hiše, ki so si jih ljudje tudi začeli graditi, legalizirane. “Zdaj smo vsi tukaj legalno, z vsemi dovoljeni države in občine,” pravi Bojan iz Letuša.
Pripovedi prebivalcev in prizore, kako so Braslovče iz zraka videti dva meseca po uničujočih poplavah, si lahko ogledate v videu spodaj.
Črne gradnje so pristojni legalizirali korak po korak skozi desetletja, a pika na i v načrtovanju prostora v občini Braslovče je bil občinski prostorski načrt iz leta 2008. Kot rečeno, da sta ga spravila skozi občinski svet sta tako Drča kot Balant kot uradni osebi prestopila meje svojih pravic.
Še več: ta prostorski načrt je, kot so pokazali nadaljnji postopki, celo nezakonit in neustaven.
Županov sorodnik vse obrne na glavo …
Domačini se spominjajo, da je pred sprejetjem prostorskega načrta leta 2008 v občini Braslovče vladal optimizem. Zdelo se je, da se bo občina končno lahko začela razvijati. Da bodo več denarja lahko prinesli turisti, da se bo razvijalo gospodarstvo, da se bodo gradila stanovanja … skratka, da bo življenje bogatejše in boljše.
A ko je občinski svet prostorski načrt leta 2008 potrdil, so se začeli pojavljati prvi resni dvomi. Predvsem zaradi načrtovanih pozidav prvovrstnih kmetijskih zemljišč, saj so 140 hektarjev kmetijske zemlje s tem prostorskim aktom spremenili v 340 zazidljivih parcel.
In to kljub temu, da je bilo proti takratno ministrstvo za kmetijstvo, ki k prostorskemu aktu ni dalo soglasja. Tedanje ministrstvo za okolje pod vodstvom ministra Janeza Podobnika pa je dejalo, da se braslovški prostorski načrt lahko potrdi le pod pogojem, da ga občina uskladi z mnenjem kmetijskega in okoljskega ministrstva. Če tega ne bo storila, bo kršila zakon o urejanju prostora, so še zapisali na takratnem Podobnikovem ministrstvu.
Občinski veljaki so bili namreč prepričani, da za potrditev prostorskega akta soglasji kmetijskega in okoljskega ministrstva nista obvezni. Podžupan Drča si je, tako tožilstvo, skušal takšno razlago pridobiti tudi pri enem od uslužbencev ministrstva za okolje, čeprav je po prepričanju tožilstva vedel, da uslužbenec za ta vprašanja sploh ni pristojen.
Ustavno sodišče je na koncu ugotovilo, da sta soglasje kmetijskega in okoljskega ministrstva k prostorskemu aktu obvezna, da je “stališče občine zmotno” in da je občina s tem, ko je prostorski akt sprejela brez vseh soglasij, kršila tako zakon o prostorskem načrtovanju kot tudi ustavo. Del občinskega prostorskega akta je ustavno sodišče razveljavilo, medtem ko je odločalo, pa ga je začasno tudi zadržalo.
Ko vrednost parcele zgrmi čez noč
Iz Braslovč je znan tudi primer zakonskega para, ki je leta 2009 v občini za 40.000 evrov kupil zazidljivo parcelo, a ko sta zakonca želela začeti z gradnjo hiše, je bil prostorski akt že zadržan. Zato krampa in lopate niti nista mogla zasaditi. Po odločitvi ustavnega sodišča pa se je nato namembnost njune parcele vrnila v prvotno stanje. Spet je torej postala kmetijsko zemljišče, s čimer je zgrmela tudi njena vrednost, in sicer na vsega 1.500 evrov.
Kasneje so to parcelo na podlagi pobud spet spremenili v zazidljivo, a šele leta 2015. Zakonca, ki sta občino tudi tožila, a s tožbo nista uspela, pa sta si prebivališče v vmesnem času že uredila drugje.
Razkrivamo: poplavilo je tudi hiše z dovoljenji, izdanimi na podlagi nezakonitega akta
Ker je od sprejetja prostorskega akta do odločitve ustavnega sodišča minilo pet let, so se gradnje nadaljevale. A kot razkrivamo danes, je bilo najmanj pet hiš in dva vikenda v Letušu, ki jih je avgusta poplavilo, zgrajenih ali legaliziranih na podlagi nezakonitega prostorskega načrta iz leta 2008.
To so za N1 po pregledu dokumentacije potrdili tudi na upravni enoti Žalec, ki je gradbena dovoljenja izdajala.
Kako je teh sedem objektov izgledalo nekaj dni po poplavah, prikazujejo spodnje fotografije.
Dvoma torej ni več: ker je občina leta 2008 sprejela nezakonit prostorski akt, država pa je na tej podlagi izdajala dovoljenja, čeprav prostorski akt ni imel kljukic dveh ministrstev, je pred poplavami v Letušu stalo najmanj sedem objektov z vsemi dovoljenji, ki jih tam nikoli ne bi smelo biti in ki jih je v začetku avgusta deroča Savinja poplavila.
In to je tudi pomemben del odgovora na vprašanje domačinov, kako so jim lahko dovoljenja dali, če so vedeli, da to območje za gradnjo ni primerno.
Kdo bi moral za to odgovarjati?
Ne po odločitvi ustavnega sodišča, ki je ugotovilo nezakonitost in neustavnost prostorskega akta, ne v postopku zaradi Drčarjeve kupčije iz leta 2006, ko je sodišče ugotovilo, da sta takratni župan Balant in takratni podžupan Drča kot uradni osebi prestopila meje svojih pravic, do danes nista prevzela nobene odgovornosti.
Balanta smo želeli vprašati, ali se po poplavah počuti krivega. A je za N1 dejal le: “Jaz se s tem ne bom ukvarjal, me niti ne zanima. To je stvar stroke, ne pa mene.”
Po poplavah je sedanji braslovški župan Tomaž Žohar ljudem iz Letuša že povedal, da tam ne bodo več mogli živeti, ker je zaradi bližine reke Savinje tam enostavno prenevarno in ker reka potrebuje prostor za razlivanje. Zato bi jih radi preselili na drugo lokacijo, čeprav se vsi krajani s tem ne strinjajo.
Ko smo ga vprašali, ali je morda poplavljenih objektov z dovoljenji na podlagi nezakonitega prostorskega akta še več, pa je župan Žohar pisno odgovoril le, da se na občini s preteklostjo ne ukvarjajo in da se tudi ne bodo. “Pomembna nam je izključno sedanjost oziroma kaj lahko v dobro ljudi v naši občini naredimo danes, da bodo njihova življenja jutri varna. Vezano na vaše vprašanje pa vam bom navedel samo eno pomembno dejstvo, in sicer to, da imamo veljavno sprejet in zakonit občinski prostorski načrt.”
Občina je namreč leta 2015, ko Žohar še ni bil župan, sprejela še en prostorski akt. In ta je med drugim legaliziral obstoječe stanje, kakršno je takrat pač bilo. Kaj drugega tudi ni več preostalo, saj so bila določena kmetijska zemljišča že pozidana.
A po informacijah N1 po poplavah vendarle brskajo tudi za nazaj in tako na občini kot na upravni enoti ugotavljajo, koliko je še objektov, ki na poplavljenem območju sploh nikoli ne bi smeli stati. Sedem pa smo jih, kot že rečeno, našli mi.
Informacij, da bi kdo na tej podlagi sprožil kakršnekoli postopke ugotavljanja (tudi morebitne kazenske) odgovornosti, pa za zdaj (še) ni.
Kup dejavnikov, ki pripeljejo do katastrofe
V teh dneh se je s kolumno Kako smo uničili trajne rešitve v prostoru v Večeru oglasila dr. Daniela Dvornik Perhavec, nekdanja načrtovalka prostora.
Med drugim je zapisala: “Ko sem na Višji šoli v Celju predavala Varstvo okolja in urejanje prostora, sem odraslim študentom skušala pojasniti pasti dojemanja prostora samo do meje svoje krajevne skupnosti ali občine, predvsem pri infrastrukturnih ureditvah. Žal je en študent, in sicer eden izmed nekdanjih županov avgusta poplavljenih občin, podlegel kapitalu in s svojimi ukrepi prispeval k povečanju škode v svoji občini.”
Ni trajalo dolgo, da smo na N1 spoznali, da te njene besede letijo ravno na nekdanjega braslovškega župana Marka Balanta.
Zato smo jo poklicali in jo vprašali, kdo je torej po njeni oceni kriv za to, da je v Letušu poplavilo tudi objekte, ki so dovoljenja dobili na podlagi nezakonitega prostorskega akta.
Kot pravi Daniela Dvornik Perhavec, je dejavnikov več. Od tega, da župani podležejo kapitalu, da nabirajo politične točke, do tega, da potem svoje naredi še država. Ponazorila je tako: odgovornost se v trenutku, ko pristojni legalizirajo denimo črno gradnjo, razprši. Če jo sprva nosi lastnik, ker se je sam odločil, da bo gradil brez dovoljenj (to so bili zlasti prvotni vikendi v Letušu; op,.a.), so del odgovornosti po legalizaciji prevzele še ostale institucije, ki so dovoljenja izdale.
“Tu je še država, ki je s spremembo zakonodaje omogočila, da se z urbanizmom ukvarjajo skoraj izključno arhitekti in krajinski arhitekti, ostale (bolj tehnične) stroke pa so potisnjene proč od urejanja prostora,” je povedala za N1. Poudarila je, da morajo biti načrtovalci prostora sposobni pogledati širše, “kajti ena sprememba v prostoru ne vpliva zgolj na eno stvar, temveč ima širši učinek, tudi na drugi strani občinske meje.” Pri tem pa so po navedbah Dvornik Perhavec ključni tudi uradniki ministrstev ali drugih institucij, ki preveč časa preživijo v pisarnah in premalo na terenu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje