Menu Item
Razkrivamo, kako se dražijo investicije v tri slovenske bolnišnice in kaj se zgodi uradnikom, ki podražitvam nasprotujejo. Razkrivamo tudi, da urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki ga vodi nekdanji minister Šabeder, v neposrednih pogajanjih z izbranimi izvajalci del v dveh bolnišnicah ne le, da ni dosegel nižje cene, pač pa se je ta v enem primeru celo povišala. To sicer ni nezakonito, je pa negospodarno, saj bi moral biti cilj pogajalcev zmeraj nižanje, ne pa višanje stroškov. Do kod se je pri porabi javnega denarja še mogoče sklicevati na "spremenjene razmere na trgu" in od kod naprej je lahko to že vprašljivo? Sploh, če ob tem iz projektov umaknejo še vse uradnike, ki takšnemu načinu dela nasprotujejo. Ima torej minister za zdravje, ki po besedah predsednika vlade velja tudi za enega najbolj odločnih borcev proti korupciji v zdravstvu, na svojem ministrstvu problem, ki se ga ne zaveda?
Odkar je na ministrstvo za zdravje prišel Danijel Bešič Loredan, je naglo premeščanje zaposlenih tam stalnica. Več dolgoletnih uradnikov in članov prvotne ministrove ekipe je z ministrstva celo odšlo. Kot smo na N1 razkrili konec februarja, je Bešič Loredan v manj kot devetih mesecih mandata že šestkrat zamenjal tudi vodjo svojega kabineta, kar je pojasnil z besedami, da se na ministrstvu veliko dela in da marsikdo tega tempa ne zdrži.
Danes pa razkrivamo, da ima morda minister za zdravje, ki po besedah predsednika vlade velja tudi za enega najbolj zagretih borcev proti korupciji v zdravstvu, na svojem ministrstvu še en problem. Vprašanje pa je, koliko se ga zaveda.
Lani jeseni so se namreč na uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki je organ v sestavi ministrstva, vodi pa ga Aleš Šabeder, zgodile tri premestitve, ki imajo lahko bolj vprašljivo ozadje od ostalih kadrovskih menjav na ministrstvu.
Lansko jesen so iz urada umaknili in prerazporedili na druga delovna mesta na ministrstvu tri ljudi, ki so bdeli nad investicijami v tri slovenske bolnišnice.
Vsem trem je skupno to, da so nasprotovali podražitvi investicije v bolnišnico v Celje in v primerih investicij v Novem mestu in Murski Soboti pozivali k izbiri (cenejšega) izvajalca na ponovljenem javnem razpisu.
Ko je podražitvi gradnje v bolnišnici Celje nasprotoval še najeti zunanji pravni svetovalec, so sodelovanje na celjskem projektu prekinili tudi z njim.
Imena teh treh uradnikov in zunanjega pravnega svetovalca so znana uredništvu N1. Na ministrstvu za zdravje ne zanikajo, da so ti uradniki nasprotovali podražitvam in vztrajali pri javnem razpisu, a zatrjujejo, da to ni bil razlog za njihove zamenjave.
Kljub temu okoliščine njihovih premestitev, kot bo razvidno tudi iz nadaljevanja, ostajajo vprašljive.
Še bolj nenavadno pa je to, da zaprta pogajanja z na koncu izbranimi izvajalci niso prinesla nižjih cen, pač pa v enem primeru celo občutno podražitev. Kar pa odpira tudi vprašanje gospodarnosti takšnega ravnanja.
Te tri investicije so namreč skupaj vredne okoli 50 milijonov evrov.
Gre pa za novo stavbo s heliportom v Celju, za negovalni oddelek v Murski Soboti in za negovalno bolnišnico v Novem mestu.
A pojdimo po vrsti.
Kako se je dražila gradnja v Celju …
Ko je tedaj še minister za zdravje, danes pa direktor urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu Aleš Šabeder leta 2019 podpisal pogodbo za novo stavbo v Splošni bolnišnici Celje, je bilo dogovorjeno, da bo investicija vredna 23,7 milijona evrov.
Na javnem razpisu so bili za to gradnjo izbrani Kolektor Koling, Medicoengineering in Pomgrad. Sredi januarja letos so minister Danijel Bešič Loredan, premier Robert Golob in v.d. direktorja bolnišnice Celje Dragan Kovačič slavnostno otvorili nove prostore in jih predali v uporabo celjski bolnišnici.
Mesec dni kasneje je Šabeder pred pristojnim parlamentarnim odborom za zdravstvo povedal, da je investicija v Celju vredna 30,3 milijona evrov. Končnega obračuna uradno sicer še ni, a ministrstvo za zdravje zatrjuje, da “bistvenih odstopanj ne bo”. To obenem pomeni, da je gradnja v Celju za 6,6 milijona dražja od prvotno predvidene cene.
Investicija se je podražila dvakrat. S prvo podražitvijo, ki je ceno s 23,7 milijona dvignila na 27,1 milijona evrov, sta se strinjala tudi oba uradnika, ki sta bdela nad tem projektom in ki ju je minister Bešič Loredan lani jeseni premestil.
Šlo je namreč za zaprosilo celjske bolnišnice, ki je želela večji in zmogljivejši heliport od načrtovanega, saj se je vlada vmes odločila, da helikopterske nujne medicinske pomoči ne bo več izvajala samo policija, ampak tudi vojska. Vojaški helikopterji pa so od policijskih težji.
Razlog za to prvo (3,4-milijonsko podražitev) je bila tudi sanacija neustrezne statike prostorov, v katerih je nova celjska urgenca. Zaradi tega sta kasneje premeščena skrbnik projekta in pravnica pripravila tudi tožbo zoper projektantsko podjetje Komunaprojekt, nekdanjega nadzornika, podjetje Navor in Medicoengineering, ki je bil eden od izvajalcev. Tožba je vložena, država zahteva milijon in pol odškodnine.
Zapletlo pa se je, ko je na mizo prišla zahteva za drugo podražitev. Tokrat 5,2-milijonsko. Zahtevali so jo izvajalci del in jo utemeljili predvsem z dvigom cen gradbenih storitev, kar je po informacijah N1 močno vznemirilo tudi ministra za zdravje.
Tej podražitvi so skoraj v celoti nasprotovali tudi skrbnik projekta, pravnica ministrstva in najeti zunanji pravni svetovalec. Ocenjevali so, da bi bilo kvečjemu mogoče priznati za dober milijon evrov dodatnih stroškov, nikakor pa ne 5,2 milijona evrov, kolikor so zahtevali izvajalci.
Na tej točki je kasneje zamenjani skrbnik projekta čutil že toliko pritiska na njegovo delo, da je zaradi “težke situacije” ministra Bešiča Loredana pisno zaprosil za sestanek, ki pa bistvenega napredka naj ne bi prinesel. Dan kasneje je pisal tudi svojemu neposredno nadrejenemu Alešu Šabedru in mu sporočil, da že sluti, da bo odstavljen.
Kmalu za tem je odšel v bolniški stalež, med njegovo bolniško odsotnostjo pa je izvedel, da so ga umaknili z vseh investicijskih projektov. Kasneje so ga iz urada tudi prerazporedili na drugo delovno mesto izven urada.
Na ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da so skrbnika s projektov umaknili ravno zato, ker je bil (bolniško) odsoten. A po informacijah N1 se je to zgodilo trinajsti dan njegove bolniške in čeprav je imel, kot je pravilo na vseh projektih ministrstva, ta skrbnik tudi namestnika. Poleg tega so takrat iz projekta Celje umaknili še pravnico ministrstva, ki je delala v tandemu s tem skrbnikom, za tem pa so s celjskega projekta umaknili še zunanjega pravnega svetovalca, ki je prav tako nasprotoval drugi podražitvi gradnje v celjski bolnišnici.
Šabedrov urad je nato januarja letos izvajalcem del v Celju s podpisom protokola podražitev odobril. Aneks, kot pravijo na ministrstvu, sicer še ni podpisan, a glede na to, da je Šabeder končno vrednost projekta v Celju ocenil na 30,3 milijona evrov in da po besedah ministrstva “bistvenih odstopanj ne bo”, lahko izračunamo, da so izvajalcem priznali 3,2-milijonsko podražitev.
To pa je še zmeraj precej več, kot bi je bili pripravljeni priznati zamenjani skrbnik, pravnica ministrstva in zunanji pravni svetovalec.
Izpogajali borih 0,25 odstotka “popusta”
Za negovalni oddelek v Murski Soboti in negovalno bolnišnico v Novem mestu, ki se še ne gradita oziroma preurejata, je urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu izvajalce izbral letos. Javni razpis za negovalni oddelek v Murski Soboti je bil objavljen 13. maja lani, torej dva tedna pred prihodom nove vlade. Prispeli sta dve ponudbi.
Obe sta precej presegali ocenjeno vrednost javnega naročila, ki je bila 7,32 milijona, zato je bil javni razpis neuspešen.
Najdražja je bila skupna ponudba Pomgrada in Remonta, a ker nobeno od teh dveh podjetij ni vpisano v register dejavnosti na področju medicinskih pripomočkov, so njuno ponudbo takoj izločili.
Drugi ponudnik, Medicoengineering, ki je eden največjih dobaviteljev medicinskega materiala v Sloveniji, investicijo pa naj bi izvedel z vsaj dvema podizvajalcema, je ta pogoj izpolnjeval, a je iz razpisa izpadel zaradi previsoke cene.
Toda na koncu je Medicoengineering posel v Murski Soboti tudi dobil. In to za 9,6 milijona evrov.
Šabedrov urad se je namreč po propadlem javnem razpisu odločil izvajalca izbrati v neposrednih pogajanjih z edinim neizločenim ponudnikom, torej z Medicoengineeringom. A ta pogajanja so se končala tako, da je Medicoengineering previsoko ceno, ki jo ponudil na razpisu, znižal za vsega 24.000 evrov oziroma za borih 0,25 odstotka.
Skrbnik projekta, gre za istega skrbnika kot v celjskem primeru, je predlagal drugačno pot. Pozival je k ponovitvi odprtega javnega razpisa in menil, da bi lahko nekatere pogoje v razpisu zrahljali, saj bi se po njegovem tako lahko na ponovljeni razpis prijavilo več ponudnikov, s tem pa bi lahko dosegli tudi nižjo ceno.
Še več: po tem, ko so tega skrbnika na uradu umaknili z vseh investicijskih projektov (to se je, kot že omenjeno, zgodilo med njegovo bolniško odsotnostjo), sta se tudi pravnica in nova skrbnica, ki sta za njim prevzeli murskosoboški projekt, zavzeli za ponovitev odprtega javnega razpisa. A so tudi njiju v Šabedrovem uradu umaknili iz tega projekta in ju premestili na drugo delovno izven urada.
Na vprašanje, zakaj so se jim zdela neposredna pogajanja z Medicoengineeringom bolj smiselna kot ponovitev javnega razpisa, so na ministrstvu za zdravje pojasnili le, da jim zakonodaja to dopušča, višjo ceno pa opravičili s “spremenjenimi razmerami na trgu.”
Kakšna pogajanja pa so to, da se cena na koncu celo poviša?
Podoben scenarij, a z eno zelo pomembno razliko, se je odvil tudi pri načrtovani investiciji v negovalno bolnišnico v Novem mestu.
Ministrstvo za zdravje je javni razpis objavilo 15. julija lani. Tudi tokrat sta prispeli dve ponudbi, tudi tokrat sta bili obe previsoki in tudi tokrat dražji ponudnik, v tem primeru Makro 5, ni izpolnjeval pogoja o vpisu v register dejavnosti na področju medicinskih pripomočkov.
Drugo ponudbo je oddal konzorcij podjetij CGP, Kolektor Koling in TGH. Tudi nobeno od njih ni vpisano v register dobaviteljev medicinskih pripomočkov. Je pa Medicoengineering, ki je tako kot v celjskem in murskosoboškem projektu zraven tudi pri investiciji v bolnišnico Novo mesto. Po informacijah N1 ga namreč nameravajo gradbinci Kolektor Koling, CGP in TGH najeti kot podizvajalca.
Skrbnik projekta in pravnica (gre za isti osebi kot v celjskem in murskosoboškem primeru), sta bila spet prepričana, da bi bilo najbolj transparentno javni razpis s sicer nekoliko zrahljanimi pogoji ponoviti. Toda Šabedrov urad se je, po tem, ko so skrbnika in pravnico umaknili še iz novomeškega projekta, spet odločil za neposredna pogajanja s konzorcijem gradbenih podjetij.
Toda ta pogajanja so se končala prav neverjetno.
Če je Šabedrov urad v primeru Murske Sobote izpogajal komajda omembe vreden “popust” v višini 0,25 odstotka, so se pogajanja z izvajalci za Novo mesto zaključila celo z dogovorom o pol milijona evrov višji ceni.
Konzorcij podjetij CGP, Kolektor Koling in TGH je namreč na javnem razpisu ponudil 9,8 milijona evrov, iz zaprtih pogajanj pa odkorakal z dogovorom o 10,3 milijona evrov za negovalno bolnišnico v Novem mestu. Medicoengineering kot podizvajalec naj bi dobil dobrih 430.000 evrov.
Ministrstvo za zdravje tudi tem v primeru pojasnjuje, da so neposredna pogajanja z izpadlim ponudnikom možnost, ki jo daje zakonodaja, in višjo ceno znova opravičujejo s “spremenjenimi razmerami na trgu.”
Toda …
Četudi je odločitev Šabedrovega urada, da v primeru Murske Sobote in Novega mesta ne ponovi javnega razpisa, pač pa gre v neposredna pogajanja z neizločenim ponudnikom, zakonita, pa je vprašanje, ali je tudi gospodarna.
Če je odprt javni razpis neuspešen zaradi previsokih ponudb, samo ena od teh ponudb pa izpolnjuje vse pogoje, zakon naročniku dovoljuje neposredna pogajanja s tem ponudnikom. In dovoljuje mu tudi, da v pogajanjih pristane na ceno, ki je višja od zneska, s katerim se je ponudnik prijavil na razpis, so nam pojasnili na ministrstvu za javno upravo.
Da to drži, potrjuje tudi strokovnjakinja za javna naročila Milena Basta Trtnik, direktorica družbe Bonorum. Vendar sta po njenem mnenju naročili za Mursko Soboto in Celje “nekoliko nenavadni.”
Namreč še preden je Šabedrov urad začel s pogajanji, je ministrstvo za zdravje za oba projekta razkrilo, koliko je zanju zagotovljenega denarja. “Tega jim ne bi bilo treba storiti, saj se z razkritjem tega podatka pogajalsko izhodišče poslabša,” pravi Milena Basta Trtnik. V obeh primerih sta torej ponudnika vnaprej vedela, kje je “cenovni plafon”, v pogajanja pa se gre zmeraj z namenom, da se cena investicije čim bolj zniža, ne pa zviša.
Povišanje cene sicer ni v nasprotju z zakonom o javnem naročanju, pojasnjuje strokovnjakinja, a dodaja: “Se pa sprašujem, ali je takšno ravnanje gospodarno in ali so vsa sredstva porabljena smotrno in učinkovito.”
Prav tako se naročnik, torej država, za neposredna pogajanja z enim ponudnikom praviloma odloči, kadar se mu mudi. Denimo zaradi zaradi rokov za črpanje evropskega denarja. Ta so v igri tudi za negovalni oddelek v Murski Soboti in negovalno bolnišnico v Novem mestu. Denar zanju mora biti črpan letos.
A urad s pogajanji ni hitel. Pogodbo za Mursko Soboto so namreč podpisali več kot sedem mesecev po tem, ko je bilo znano, da javni razpis ni uspel, novomeško pa pet mesecev po neuspelem javnem razpisu.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje