Menu Item
V Zvezi Anita Ogulin in ZPM opozarjajo, da se število revnih družin, v katerih so starši zaposleni, veča. "Skrbi nas, da je stisk v resnici veliko več, kot jih detektiramo. To so skriti obrazi, ki jih je težko prepoznati," pravi Živa Logar, koordinatorica humanitarnega programa Veriga dobrih ljudi. Kaj z ekipo opažajo na terenu? In zakaj družine ne (z)morejo prositi za pomoč?
Mama samohranilka Špela – njeno pravo ime hranimo v uredništvu – prihaja iz enega od krajev, po katerih je avgusta 2023 pustošila najhujša ujma v zgodovini Slovenije. Podivjana reka je njeno stanovanje, v katerem sta živela s sinom, močno poškodovala. Spominja se, da je voda segala do stropa. Ostala sta brez oblačil in osebnih stvari.
“Poplavljenemu vozilu in shrambi nisem namenjala pozornosti. Moja glavna skrb je bila obnoviti stanovanje, zato sem vse dneve preživela tam in med čiščenjem upala, da mi bo nekoč pomagala država,” pravi.
Nekega dne je zazvonil telefon. Klicali so jo iz Zveze Anita Ogulin in ZPM, saj so dobili informacije, da sta s sinom ostala brez vsega. “Vprašali so me, ali potrebujem kakšno pomoč. Bila sem v šoku. Nikoli nisem od nikogar nič potrebovala, niti pomislila nisem, da bi koga za pomoč prosila.”
Spominja se, da se je pri njej kmalu oglasila pokojna Anita Ogulin. Bila je prva, ki jo je po poplavah obiskala in pogledala, kakšno opustošenje je voda v njenem domu pustila. “Ona me je prepričala, naj me ne bo strah prositi za pomoč, če jo potrebujem.”
“Nisem se mogla sprijazniti, da sem tako nizko padla”
Bližala se je šola, sinove šolske potrebščine pa so bile uničene. Zveza Anita Ogulin in ZPM je zato Špeli priskrbela nove, prinesli so jima tudi hrano.
“Sin je šel nato živet k očetu. Sama sem bivala vsepovsod, dokler nisem našla najemniškega stanovanja,” pripoveduje.
A najemnina, stroški za obe stanovanji in obnova poplavljenega so bili previsoki, ena plača pa prenizka. Špela se je zato zadolžila, nekaj denarja si je izposodila. Če ji na pomoč ne bi priskočili v Zvezi Anita Ogulin in ZPM, bi težko izplava iz okoliščin, v katerih se je znašla. “Ostala sem sama. Občina mi ni pomagala, od države sem prejela 20 odstotkov ocenjene škode.”
Zveza ji je pomagala finančno in materialno, ponudili so ji psihološka svetovanja. Leto in pol po poplavah jo še vedno pokličejo.
Čeprav jim pove, naj raje pomagajo družinam, ki pomoč potrebujejo še bolj kot ona, v zvezi vztrajajo. Pomagali so ji pokriti tudi stroške (med 400 in 500 evrov mesečno), ko so se v bloku odločili, da bodo izvedli dodatne protipoplavne ukrepe.
“Nisem se mogla sprijazniti, da sem tako nizko padla, čeprav vem, da to ni bila moja krivda. V tem času sem se naučila, da pomoč, ki mi jo nekdo ponudi, sprejmem. V takih situacijah veš, da te ima nekdo v mislih, da se lahko obrneš nanje, da te poslušajo, ti svetujejo. Da ti resnično želijo pomagati,” poudarja.
Pod pragom tveganja revščine po podatkih Zveze Anita Ogulin in ZPM v Sloveniji živi več kot 264.000 posameznikov, od tega 15 odstotkov otrok in mladostnikov. Da bi javnosti približali nemoč in stisko, ki jo doživljajo družine, so v zvezi ustvarili Izziv revščine. Kaj bi storili vi, če bi se vam začeli nabirati neplačani računi? Preverite lahko tukaj.
Pomoč potrebuje vedno več družin, v katerih so starši zaposleni
Živa Logar, koordinatorica humanitarnega programa Veriga dobrih ljudi, ki deluje znotraj Zveze Anita Ogulin in ZPM, pripoveduje, da se lahko v stiski znajde prav vsak. V družine zarežejo izredni dogodki – naravne nesreče, izguba zaposlitve, ločitev, bolezen – in se znajdejo v primežu revščine, ki se ne pokaže takoj. Priplazi se po tiho in se počasi stopnjuje.
Število družin, ki jim v Verigi dobrih ljudi pomagajo, ostaja približno enako kot lani. “Skrb vzbujajoče pa je, da je v program vključenih vse več družin, v katerih so starši zaposleni. Skrbi nas, da je stisk v resnici veliko več, kot jih detektiramo,” pravi. Po njenih besedah se zaradi stigme družine nanje prepozno obrnejo. Sram je še posebej prisoten prav v družinah, kjer starši hodijo v službo in ocenjujejo, da morajo sami poskrbeti za vse stroške.
Položaj skušajo reševati na vse načine, izbirajo, ali bodo plačali položnice ali hrano. Začne se kolobarjenje, pravi Logar. “To nekaj časa gre, dokler ne nastopi izredni strošek, kot je nakup šolskih potrebščin, ki mu sploh ne bi smeli reči izredni strošek. Sledita kurilna sezona in nakup vse dražjih energentov.” Kupiti je treba tudi oblačila za otroke, ki jih hitro prerastejo ali pa med igro obrabijo.
Po njenih besedah se starši, da bi otrokom omogočili čim bolj normalno življenje, znajdejo na vse možne načine. “Zelo pogosto opažamo, da starši pri telefonskih operaterjih kupijo telefone, ki jih obročno odplačujejo. Te nove telefone takoj prodajo, da dobijo denar, s katerim lahko pokrijejo neki višji strošek. Težava je, da tudi tega pogosto ne morejo odplačevati. Kolobariti ne morejo več.”
“Humanitarne organizacije pogosto prevzemamo odgovornost države”
Živa Logar opozarja še na počasna birokratska kolesja centrov za socialno delo in drugih institucij. Družine težko zberejo pogum, da zaprosijo za pomoč, takrat pa so navadno stiske že zelo hude. Pomoč potrebujejo takoj, a zakonski rok za reševanje vloge pristojnega CSD je 60 dni od prejetja popolne vloge.
“Prepogosto prevzemamo odgovornost, ki bi jo morala nositi država. Dodeljevanje pomoči je prepočasno, sistem je prepočasen. Človek, ki se znajde v stiski, ki ji ni kos, pomoč potrebuje takoj. Prav tako potrebuje informacije, do česa je upravičen,” poudarja. V zadnjem letu se je v zvezi povečalo tudi število klicev in telefonskih svetovanj. “Čeprav nekateri klicatelji niso izpolnjevali pogojev, da bi jih vključili v program, so nam bili prav vsi izjemno hvaležni, da smo jih poslušali ali pa jim svetovali.”
Revščina kot požar: če zagori, moramo gasilce poklicati čim prej
Draginje, ki smo ji priča zadnjih nekaj let, so se ljudje po besedah Žive Logar navadili. Nekaj vsakdanjega je postalo, da ne morejo plačati vseh stroškov. Pri tem opozarja, da revščino okolica težko prepozna. “Revščina ima danes drugačno podobo. Na enostaven način se lahko zakrije. To so skriti obrazi, ki jih je težko prepoznati.”
Pravi, da ljudje ob besedi “revščina” še vedno pomislimo na črno-bele filme, ko so ljudje oblečeni v zelo ponošena oblačila. A čas, v katerem živimo, je prinesel cenovno veliko bolj ugodna oblačila, ki lahko pomanjkanje vsaj na prvi pogled prikrijejo.
“Starši ali pa posamezniki, ki jim pomagamo, so pogosto visoko funkcionalni, ampak ko se znajdejo v stiski, ohromijo, zablokirajo tudi zaradi sramu,” opisuje in poudarja, da je pri tovrstnih stiskah nujno, da se odzovemo pravočasno. Tako se namreč izognemo, da bi se položaj še poslabšal.
“Če zagori in požara ne moremo pogasiti, pokličemo strokovnjake, torej gasilce. Ali zaradi sramu, ker se nam je hrana med kuhanjem zažgala ali pa smo pozabili ugasniti likalnik, ne bomo poklicali na pomoč? Enako je pri revščini. Želim si, da bi se ljudje hitreje obrnili po pomoč. Tako bi dosegli, da bi bilo manj revščine,” poudarja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje