Menu Item
V domovih za starejše že leta opozarjajo na kritično kadrovsko podhranjenost, zdaj pa je očitno vrag vzel šalo. Sistem je tik pred razpadom, so jasni v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. "Ljudje na vratih dobesedno v solzah razlagajo, da imajo doma očeta v plenicah, ki ga ne morejo niti dvigniti, sami pa morajo v službo. In jaz jim lahko rečem le: 'Prosto posteljo imam, nimam pa nikogar, ki bi za vašega očeta lahko poskrbel,'" za N1 pripoveduje ena od direktoric. Kako se manko kadra pozna na oskrbi? In kaj vse so svojci pripravljeni storiti, da bi dom prepričali, naj prostor najde prav za njihovega starostnika?
Kadrovska podhranjenost v slovenskih domovih za starejše je na kritični točki že več let. Domovi morajo posledično zaustavljati sprejeme novih oskrbovancev in zapirati bivalne enote oziroma oddelke, kljub temu da je ta trenutek aktivnih 36.000 prošenj več kot 17.000 prosilcev.
Po besedah sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denisa Sahernika so v začetku leta med zavodi opravili anketo, ki je pokazala, da na drugi strani zaradi manka kadra praznih ostaja od 700 do 750 postelj.
“Danes je ta številka verjetno še višja – približno 1.000 postelj je nezasedenih,” je za N1 dejal novembra, ko smo nazadnje govorili z njim. Zdaj – opozarjajo v skupnosti – je sistem tik pred razpadom.
“To konkretno pomeni, da bodo domovi zaradi pomanjkanja delavcev vse bolj nedostopni za vse večji krog starejših, tudi za tiste, ki te storitve najbolj nujno potrebujejo,” opozarjajo.
“Že nekaj časa so vrata domov zaprta za starejše, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo, kot so bolniki s kanilo (umetno dihalno potjo) in drugi podobno zahtevni bolniki, npr. osebe, ki potrebujejo peritonealno dializo, aplikacijo parenteralne prehrane, aplikacijo antibiotikov v infuzijske raztopine in podobno. Aspiracija prek endotrahealne kanile je namreč medicinsko-tehničen postopek, pri katerem mora dom z diplomiranimi medicinskimi sestrami izvajati 24-urno obravnavo, česar pa v okviru veljavnih kadrovskih normativov ni mogoče zagotoviti. S poglabljanjem kadrovske krize se bo krog uporabnikov, ki jih domovi ne bodo mogli sprejeti, še širil.”
Kaj to pomeni v praksi, vprašamo direktorico ljubljanskega Doma upokojencev center Zlato Marin. “Ljudje na vratih dobesedno v solzah razlagajo, da imajo doma očeta v plenicah, ki ga ne morejo niti dvigniti, sami pa morajo v službo. In jaz jim lahko rečem le: ‘Prosto posteljo imam, nimam pa nikogar, ki bi za vašega očeta lahko poskrbel.'”
Ne glede na to, katero delovno mesto razpišejo, po njenih besedah ljudje ne pridejo niti na razgovor. Zavedajo se, da bodo morali vložiti veliko fizičnega in psihičnega napora, plačani pa bodo slabo.
“Za takšno mizerno plačo še tisti, ki pride na razgovor, reče: ‘Bolj se mi izplača, da sedim doma, prejemam socialno pomoč, pa še nič mi ni treba narediti.’ In potem mi govorijo o tem, da bi morali zvišati normative. To je stanje na terenu, kot družba pa sanjamo,” je ostra Marin.
Trenutno na prosto posteljo v Domu upokojencev Center čaka 5.188 ljudi, pravi, od tega je samo v čakalni vrsti za oddelek za osebe z demenco, kjer imajo na voljo 24 postelj, kar 608 starejših.
“Strokovni sodelavci mi pravijo: Direktorica, to je še dobro, ali si predstavljate, da boste morali jutri poklicati svojca in mu reči, nimamo nikogar, ki bi ga nahranil, ga dvignil, mu zamenjal plenico, zato ga pridite iskat. To je naslednja faza in nismo daleč od nje. Potem res ne vem, kaj bomo naredili, ker zaposlenih čez noč enostavno ne bomo dobili,” opozarja.
“Oprostite, ampak ne le vi, vsi nujno potrebujejo posteljo, vsi so v stiski”
Obe sogovornici pripovedujeta, da se mnogi Slovenci zaradi alarmantnih razmer v domovih za starejše znajdejo v hudih stiskah. Vzemimo primer očeta, ki je čez noč pristal v bolnišnici zaradi zloma kolka. Po operaciji ga zdravstveno osebje pošlje domov, kjer pa zanj ne more skrbeti nihče. Njegovi svojci začnejo pošiljati prošnje za sprejem v dom po vsej državi, a neuspešno. Zato na socialne delavke, ki skrbijo za sprejeme, začnejo pritiskati po telefonu.
“Ko smo ljudje v stiski, poskušamo vse živo, odvisno od značaja in vrednot,” razlaga direktorica Doma starejših občanov Tezno Jasna Cajnko. “Od tega, da so nas prijavili na socialno inšpekcijo, do tega, da me kličejo ljudje in se pretvarjajo, da so z menoj obiskovali osnovno šolo, na katero nisem hodila,” pripoveduje.
To ne bo pomagalo, so jasni v skupnosti socialnih zavodov, saj je čakalna doba odvisna od potreb in želja bodočega stanovalca, njegovega zdravstvenega stanja, zasedenosti doma, bližine stalnega bivališča uporabnika in njegovih svojcev pa tudi od socialnih okoliščin.
“Komisija recimo pri odločanju upošteva tudi, ali človek sploh ima svojce, ali lahko zanj kdo skrbi, ali je na cesti, v bolnišnici …” ponazori Marin.
V Domu starejših občanov Tezno zadnje leto in pol večinoma sprejemajo ljudi, ki so v slabem zdravstvenem stanju. “Trenutno so potrebe take,” opiše direktorica Cajnko. Po njenih besedah razlog za to tiči v tem, da Slovenci svoje starosti ne načrtujemo tako, kot bi jo morda morali.
“Otroke v šolo in vrtec vpišemo kakšno leto, preden dejansko prestopijo vrata teh ustanov, medtem pa ljudje, ki so stari več kot 90 let, ne razmišljajo, da bodo dom morda potrebovali že jutri, zato se ne postavijo v vrsto,” meni. Nasprotno: svojci posteljo za starostnika iščejo, ko je že hudo bolan.
“Potem jim lahko rečemo le: ‘Oprostite, ampak ne le vi, vsi nujno potrebujejo posteljo, vsi so v stiski. Oskrbo starejšega človeka je treba načrtovati, ko je še čas.'”
Na drugi strani direktorica ljubljanskega Doma upokojencev center meni drugače. Ko se postelja v domu sprosti, gredo v akcijo strokovne delavke, ki bodoče stanovalce kličejo po seznamu. “Pokličejo prvih sto ljudi in nihče od njih noče v dom,” pove. V vrsto se namreč postavijo na rezervo. “In kaj se potem zgodi? Čez dve leti denimo starejši res potrebuje domsko oskrbo, in to takoj. Ampak takrat jo potrebuje še nekaj sto ljudi v enaki situaciji, ki so se v vrsto prav tako postavili že pred leti.”
Lačni, žejni, zanemarjeni …?
V Domu starejših občanov Tezno jim ni preostalo drugega, kot da delo reorganizirajo, kapacitete pa so začeli zmanjševati že pred meseci, zdaj je zaradi manka kadra praznih 18 postelj, razlaga direktorica. “Ker smo za svoje stanovalce dolžni maksimalno varno in dobro poskrbeti,” pripoveduje.
Ker je več uporabnikov družbenega omrežja X, ki imajo v slovenskih domovih za starejše svoje sorodnike, v minulih tednih objavljalo, da so ob obisku svojca ugotovili, da zanj v domu ne skrbijo tako, kot bi morali, smo sogovornici povprašali tudi o tem. Obe sta zagotovili, da pri njih ni tako. A Cajnko obenem priznava, da bi brez reorganizacije in zmanjševanja kapacitet s težavo poskrbeli za vse stanovalce, možnosti za napake pa bi bilo več.
“Ob tem moramo slediti tudi temeljnemu stališču, da so ljudje v domu doma in ne v bolnišnici. To poleg strokovne oskrbe pomeni tudi empatijo, človeški stik, ki si ga vsak človek, tudi star in mnogokrat osamljen človek, zasluži,” je jasna. “In zato raje sprejmemo manj stanovalcev,” prikima Zlata Marin.
Res je, da se domovi na različne načine trudijo, da bi stanovalci čim manj občutili kadrovske težave, “a to seveda ne gre v nedogled”, pa opozarjajo v skupnosti socialnih zavodov. “Če dom le z veliko težavo sestavi delovni urnik, to lahko pomeni, da zaposlenim ostaja manj časa za stanovalce in da je tudi možnost napak večja.”
Svojcem, ki niso zadovoljni z domskimi storitvami oziroma opažajo, da za njihovega sorodnika ni ustrezno poskrbljeno, pa svetujejo, da oddajo pritožbo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje