Menu Item
Slovenska podjetja niso zadostno seznanjena z zahtevami evropske direktive o zaščiti žvižgačev in so pomanjkljivo pripravljena na njihovo izpolnjevanje, je pokazala anketa družbe EY Slovenija. Direktivo, ki je začela veljati decembra lani, naj bi v slovenski pravni red prenesel zakon o zaščiti prijaviteljev, ki je že bil v javni obravnavi.
Po direktivi bodo morale vse organizacije z več kot 250 zaposlenimi, kasneje pa tudi vsa podjetja z več kot 50 zaposlenimi, ter vse občine z več kot 10.000 prebivalci uvesti ustrezne sporočilne mehanizme. Podjetja bodo morala osebam, ki bodo sporočila informacije o domnevnih zlorabah, t. i. žvižgačem, zagotavljati zaupnost, potrditi prejem prijave, preiskati morebitne zlorabe in prijavitelju v zakonskem roku povratno podati informacijo o sprejetih popravljalnih in drugih ukrepih, pojasnjujejo v EY Slovenija.
Po predlogu zakona o zaščiti prijaviteljev, za katerega se je sredi januarja iztekla javna obravnava, bi morala podjetja z 250 ali več zaposlenimi ukrepe uvesti v 60 dneh od uveljavitve zakona, podjetja z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi pa bi imela čas do 17. decembra 2023.
V EY Slovenija so anketo izvedli, ker so ob stikih s strankami dobili občutek, da so slovenska podjetja o prihajajočih spremembah slabo obveščena in da nanje niso dobro pripravljena.
Anketa – ki jo je novembra in decembra 2021 v celoti izpolnilo 36 anketirancev, ki v 33,3 odstotka zasedajo vodilne položaje v podjetju, v 41,7 odstotka so del pravnega oddelka ali oddelka za skladnost poslovanja, 25 odstotkov pa jih zaseda druga delovna mesta – je pokazala, da manj kot polovica (41,7 odstotka) vprašanih iz podjetij z več kot 250 zaposlenimi meni, da so povsem pripravljeni na izpolnjevanje zahtev direktive. Tretjina jih je ocenila, da so delni pripravljeni, četrtina pa, da na direktivo niso pripravljena.
Več kot polovica na direktivo ni pripravljena
Med vprašanimi iz podjetij z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi jih je 44,4 odstotka menilo, da so povsem pripravljeni, 55,5 odstotka pa jih je odgovorilo, da so delno pripravljeni.
Skupno je torej na uvedbo zakona o zaščiti prijaviteljev pripravljenih 42,9 odstotka vprašanih, 57,1 odstotka pa jih ni pripravljenih ali so delno pripravljeni.
Manj kot tretjina (28,6 odstotka) jih je menila, da je njihov sistem internega poročanja skladen z zahtevami direktive. 38,1 odstotka vprašanih že ima vzpostavljen kanal za prijavo nepravilnosti, vendar bodo morali spremeniti sistem obravnave. 23,8 odstotka jih je odgovorilo, da bodo morali vzpostaviti celoten sistem, 4,8 odstotka pa jih direktive še ni ustrezno preučilo.
Prav tako 4,8 odstotka vprašanih, od katerih vsi prihajajo iz podjetij z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi, meni, da direktiva zanje ne bo veljala.
V anketi so preverjali tudi, ali so podjetja že opravila usposabljanje zaposlenih, ali so zaupne kanale za poročanje nepravilnosti delila s poslovnimi partnerji, ali so vpeljala postopke za zaščito žvižgačev, ali so določila osebo, ki bo pregledovala prijave in ali so zaposlenim omogočila dostop do zaupnih kanalov poročanja. Večina podjetij je že sprejela večino teh ukrepov, negativno izstopata le usposabljanje zaposlenih in deljenje zaupnih kanalov s poslovnimi partnerji.
Tudi anketirani, ki sicer menijo, da so njihova podjetja povsem pripravljena na direktivo, so v 44,7 odstotka odgovorili, da podjetje zaupnih kanalov za poročanja nepravilnosti še ni delilo s poslovnimi partnerji. “To je sicer razumljivo, saj gre ravno v tem delu za veliko spremembo od dosedanje prakse, kjer so bili kanali poročanja kršitev namenjeni prvenstveno zaposlenim,” pravijo v EY Slovenija.
V družbi so ob stikih s podjetji, ki zaupnih kanalov za žvižgače še nimajo vzpostavljenih, zaznali zaskrbljenost, da bodo po vzpostavitvi kanala zasuta z zlonamernimi prijavami. Prisoten je tudi dvom o učinkovitosti tovrstnih kanalov poročanja nepravilnosti. V anketi so zato zaposlene v podjetjih, ki kanale že imajo vzpostavljene, spraševali tudi o njihovi izkušnji s tovrstnimi kanali.
Na leta manj kot pet prijav
Velika večina (72 odstotkov) jih je navedla, da na leto prejmejo manj kot pet prijav. Poleg tega jih je večina (64 odstotkov) ocenila, da je več kot 75 odstotkov prijav podanih v dobri veri. Čeprav so vprašani v večini (70 odstotkov) ocenili tudi, da je manj kot polovica prijav relevantnih, se jih je 87,1 odstotka strinja ali povsem strinja, da kanal za prijavo nepravilnosti koristi njihovemu podjetju. 41,9 odstotka vprašanih je odgovorilo, da je njihovo podjetje raziskalo prijave in ukrepalo na podlagi ugotovljenega, 22,6 odstotka pa jih je dejalo tudi, da so s pomočjo kanala za poročanje nepravilnosti odkrili resne kršitve v podjetju.
“Pozitivno je dejstvo, da se kar 90,3 odstotka anketirancev strinja ali povsem strinja, da vodstvo podjetja jasno podpira uporabo kanalov za poročanje. Vendar se zdi, da je potrebnega še nekaj dela na komunikaciji te podpore, saj v kar 74,2 odstotka podjetja zaposlene o obstoju in pravilni uporabi kanalov za prijavo nepravilnosti obveščajo enkrat letno ali manj kot enkrat letno,” pravijo v EY Slovenija.
Vodja oddelka za forenziko in integriteto poslovanja pri EY Slovenija Janja Skamlič pravi, da je za presojo utemeljenosti prijave in upravičenosti prijavitelja pomembna strokovna in kakovostna začetna faza postopka obravnave prijave ali triaža. Zelo velik delež prijav kršitev, ki so prestale triažo, je bilo namreč resničnih in dobronamernih. “V več primerih, ko gre za sporočanje zlorab preko linije za sporočanje kršitev, namreč ugotavljamo, da družbe zaradi nepravilnosti, na katere je opozoril žvižgač, utrpijo tudi po več kot milijonsko škodo. Brez prijave žvižgača bi se nepravilnosti v podjetjih mnogokrat nadaljevale precej dlje časa, kar bi pomenilo še večjo škodo za posamezna podjetja,” je dejala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje