Menu Item
Nutrije v Sloveniji živijo že desetletja, zato se mnogi sprašujejo, zakaj smo vrsto dolgo pustili pri miru, zdaj pa se je želimo znebiti. Ali moramo to storiti le zato, ker je tujerodna, čeprav ljudje, še posebej v Ljubljani, radi sobivajo z njo? Katere vrste živali in rastlin ogroža nutrija? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakinjo zavoda za varstvo narave Sonjo Rozman.
V Krajinskem parku Ljubljansko barje bodo začeli lov na nutrije, saj se je, pravijo strokovnjaki, ta tujerodna vrsta preveč namnožila in povzroča škodo. Ukrep je pričakovano sprožil nasprotovanje dela javnosti, spletno peticijo proti pobijanju teh živali je podpisalo več kot 22 tisoč ljudi. V Sloveniji še ni bila opravljena študija, ki bi preučevala vpliv nutrij na domorodne vrste, zato se o njem sklepa iz tujih študij. Kaj pomeni, da je nutrija tujerodna? Se je moramo samo zato znebiti in zakaj to počnemo zdaj, če je v našem okolju že desetletja? Katere živalske in rastlinske vrste ogroža nutrija? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakinjo zavoda za varstvo narave Sonjo Rozman.
Ali so nutrije v Sloveniji povzročile kakšno večjo škodo na drugih vrstah živali, na primer pticah?
V Sloveniji, tako kot v ostalih evropskih državah, so nutrije invazivne tujerodne vrste. To pomeni, da jemljejo prostor in hrano domorodnim živalim, kar pomeni škodo samo po sebi. Za zdaj pri nas tovrstna študija, ki bi preučevala vplive nutrij na domorodne vrste, še ni bila opravljena, poznamo pa študije za isto vrsto iz tujine. Za dobro stanje vodnih in obvodnih ekosistemov, ki omogočajo visoko stopnjo biodiverzitete, je nujna bogata in pestra obvodna zarast, ki jo velike populacije nutrij lahko pomembno prizadenejo. S tem se poslabšajo življenjski pogoji za vse živalske vrste, ki živijo v tovrstnem okolju.
Poleg tega ugotovitve iz tujine, ki jih povzema tudi ocena tveganja za uvrstitev nutrije na seznam invazivnih tujerodnih vrst v Evropski uniji, kažejo na možnost neposrednih motenj in uničevanja gnezd obvodnih ptic zaradi fizičnega uničenja. To vodi v zmanjšan uspeh razmnoževanja teh ptic, na primer bobnarice, srpične trstnice, rakarja, čapljice, malega ponirka. Vse te vrste ptic so ogrožene in zavarovane. Na podlagi tujih znanstvenih in strokovnih virov lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da nutrija podobne negativne vplive povzroča tudi v Sloveniji.
“Gnezda vodnih ptic nutrije izkoriščajo kot prikladno mesto za počitek ali prehranjevanje, pri čemer lahko izvržejo ali zmečkajo odložena jajca. Neposrednega plenjenja jajc niso dokazali,” je zapisano v nalogi o naravovarstveni problematiki nutrije v Krajinskem parku Ljubljansko barje.
Zaznana škoda v kmetijstvu je bila v 13 letih nekaj čez tisoč evrov. Je to škoda, ki upravičuje odstranitev vrste iz okolja?
Odvzem nutrij iz narave je prednostno namenjen varstvu biodiverzitete – domorodnih vrst in njihovih življenjskih prostorov. Škoda, izplačana za kmetijstvo, ne more biti pokazatelj škode, povzročene v naravi. Gotovo pa že dejstvo, da so bili že vloženi zahtevki tudi za povračilo škode v kmetijstvu, kaže na to, da je nutrija problem tudi za kmete.
“Kolonizacija novih območij lahko pri nutriji poteka razmeroma hitro, poselitvi območja pa običajno sledi populacijska eksplozija. Sčasoma populacija sicer upade, številčnost pa začne nihati v letnih ciklih,” je zapisano v projektni nalogi o naravovarstveni problematiki nutrije na Ljubljanskem barju. V kateri fazi je populacija nutrij v Sloveniji? Ali še vedno raste in kdaj pričakujete, da bi lahko začela upadati glede na to, kako se je širila doslej?
Dinamika nihanj populacij je res značilnost naravnih ekosistemov, a praviloma ne veljajo za tujerodne vrste. Odnosi med vrstami se v naravnih ekosistemih vzpostavljajo skozi evolucijo tisoče, milijone let in taki odnosi razvijejo omenjeno dinamiko populacijskih nihanj. Naravne domorodne združbe pa niso prilagojene na tujerodne vrste, ki so se razvijale v drugačnih okoljih in odnosih. V novih okoljih pomenijo motnjo, na katero se številne domorodne vrste niso sposobne odzvati, in v izjemnih primerih lahko vodi tudi do lokalnega izumrtja.
Nutrija ima v Sloveniji manj plenilcev kot v Južni Ameriki, od koder prihaja, zato je naši plenilci niso sposobni regulirati. Na podlagi poznavanja vrste domnevamo, da je bila zima na Ljubljanskem barju desetletja glavni omejevalni dejavnik številčnosti nutrij. Zaradi podnebnih sprememb so zime milejše in preživetje nutrij večje, kar je vodilo v širjenje populacije.
Brez aktivnega in odločnega poseganja v populacijo se njihova številčnost ne bo zmanjšala po naravni poti, ampak bo populacija naraščala in se širila naprej po porečju Ljubljanice, Save in drugih rek po Sloveniji, kar se že dogaja. Vrsti bi bila, če bi jo prepustili naravnemu prirastku, omejitev samo hrana in prostor. To pa pomeni, da bi se nutrija nekontrolirano širila naprej po vodotokih, hrano pa bi si iskala tudi vse globlje v naseljena območja.
Omenjena projektna naloga omenja “spremembe in celo uničenje mokriščnih habitatov”. Ali je nutrija povzročila tovrstne spremembe pri nas, na Barju, in če jih je, kakšne?
Konkretne vplive nutrije na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje spremlja upravljalec zavarovanega območja, zavod za varstvo narave pa teh konkretnih podatkov nima.
“Ljubljansko barje je eno samo mokrišče,” pravi direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic. “Nutrija je na seznamu invazivnih tujerodnih vrst, ki predstavljajo veliko tveganje (uredba Evropske unije). Študije o invazivnosti nutrije na mokriščne habitate so bile narejene na ravni EU. To ni nekaj, kar bi si Slovenija zdaj izmislila,” poudarja Kastelic in dodaja, da uredba nalaga državam članicam, tudi Sloveniji, ukrepanje. “To pomeni, da morajo vse države članice narediti vse, da omejijo oziroma preprečijo širjenje tujerodne vrste. Zato je dolžnost Slovenije, da nutrijo omeji in odstrani iz habitata.”
“Konkretno škodo na Barju nutrija povzroča, ker naseljuje habitat domorodnih vrst in jih s tem izriva,” pravi direktor krajinskega parka. Pojasnjuje, da monitoringi dejanskega učinka nutrije na Ljubljanskem barju niso bili narejeni, “ker tudi niso potrebni, ker so to dejstva, to je bilo proučeno v Evropski uniji, pa tudi v posameznih državah, na primer v Italiji. Če gremo pogledat na teren, vidimo, da se to zares dogaja. Ena od naših osnovnih nalog v Krajinskem parku Ljubljansko barje je omejevanje širjenja invazivnih vrst, rastlinskih in živalskih. To nalogo smo dobili,” pravi Kastelic. Poudarja še, da je v Italiji škodljivi vpliv nutrij na mokrišča prepoznala tudi mednarodna nevladna organizacija Svetovni sklad za naravo (WWF).
S čim se prehranjujejo nutrije v Sloveniji? Tudi s katero od “ogroženih in naravovarstveno pomembnih vrst vodnih rastlin”?
Nutrije se prehranjujejo z rastlinami, ki jih najdejo v okolju. Tako so na njenem jedilniku tudi številne zavarovane in/ali ogrožene vrste, na primer močvirska kačunka, navadna streluša, klasasti rmanec, vodna smrečica, nekateri dristavci, šaši, vodne leče in še številne druge. Pri tem ponovno poudarjamo, da nutrija v velikih populacijah lahko popolnoma spremeni obvodne ekosisteme in pogoje za življenje tudi ogroženim živalskim vrstam.
Na območju okrog pritokov Ljubljanice raste japonski dresnik, ki je invazivna tujerodna rastlina, nutrije jedo tudi to. Imajo nutrije tudi pozitivne vplive na okolje? Projektna naloga omenja tudi prehranjevanje z vodno kugo, ki je prav tako invazivna tujerodna vrsta.
Japonski dresnik ima izjemno sposobnost obnavljanja in skladiščenja hranil v podzemnih korenikah, ki segajo več metrov globoko. Objedanje dresnika, ki ga povzročajo nutrije, ima, če sploh, zanemarljiv vpliv nanj. Prej bi lahko trdili nasprotno, da zaradi lomljenja stebel nutrija pospešuje njegovo širjenje, saj se japonski dresnik lahko uspešno razširja z ukoreninjenjem delov stebel, ki jih prenaša tudi voda.
Projektna naloga omenja nevarnost, da nutrije prenašajo nekatere bolezni. Vendar so strokovnjaki veterinarske fakultete ugotovili, da so nutrije pri nas zdrave. Ali so bolezni razlog, da podpirate odstranitev nutrij, in zakaj?
Odvzem nutrij iz narave je prednostno namenjen varstvu biodiverzitete – domorodnih vrst in njihovih življenjskih prostorov. Nutrije v Sloveniji na podlagi izsledkov veterinarske fakultete trenutno ne predstavljajo nevarnosti za zdravje človeka, so pa iz tujine podatki o možnosti širjenja oziroma prenosa leptospiroze.
Stanje prostoživečih živali pa se lahko zelo hitro spremeni, in če pride do obolelosti nutrij, imamo lahko zelo hitro zelo velik problem. Konkretno pri nutrijah z območja Krajinskega parka Ljubljansko barje – Ljubljana, ki je največje slovensko mesto, je streljaj stran.
Razlog za odvzem in usmrtitev ni sovraštvo do nutrij
Nutrija je tujerodna vrsta. Ali je to samo po sebi razlog, da se je moramo znebiti?
Nekatere tujerodne vrste v novem okolju postanejo invazivne. Invazivna tujerodna vrsta je tista, za katero je bilo ugotovljeno, da njen vnos ali širjenje ogroža ali ima škodljive vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve. Z odstranitvijo, v primeru nutrij je to odlov z živolovko in odstrel, iz naravnega okolja pripomoremo k ohranjanju domorodnih vrst in ekosistemov.
Vse domorodne vrste pa smo dolžni ohranjati in varovati ter sprejemati ukrepe za njihovo dolgoročno preživetje v naravnem okolju.
O načinu “odvzema”
Direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic pojasnjuje, zakaj so se odločili za odlov s pastmi živolovkami. “Na podlagi uredbe EU in seznama invazivnih vrst je bil narejen priročnik upravljanja invazivnih tujerodnih vrst vretenčarjev s posebnim poudarkom na dobrobiti živali. V tem priročniku so obravnavane vse metode, vključno s sterilizacijo in kastracijo. Te ni na listi primernih metod za nutrijo, ampak je na prvem mestu ujetje in ustrelitev in ne kakšen drug način usmrtitve, na primer z injekcijo ali kloroformom,” pojasnjuje Kastelic. “Ustrelitev v glavo je najbolj humana, ker žival niti ne ve, da umre. Sterilizacija je neprimerna in verjetno tudi nezakonita, saj ko invazivno tujerodno vrsto odstranimo iz narave, je po predpisih ne smemo vrniti v naravo,” pravi Kastelic in opozarja na zavajajočo navedbo iz peticije, da so v Trstu problem nutrij omejili s sterilizacijo. V Miljah so res sterilizirali več deset nutrij, a to večjega vpliva na populacijo ni imelo, saj nutrije na tisto območje prihajajo tudi od drugod, tudi iz Slovenije. V sosednjih italijanskih občinah populacijo zmanjšujejo tako, da nutrije ulovijo v pasti in ustrelijo ali zaprejo v neprodušne zaboje in tako zadušijo.
Kako z etičnega strokovnega vidika gledate na to, da želimo iztrebiti vrsto, ki je v naravi prisotna že več kot 30 let in ki je v naše okolje prišla zaradi človeka?
Prva napaka človeka je bila z nekritičnim uvozom vrste iz Južne Amerike v Evropo, druga v 30. letih 20. stoletja, ko so nutrije s farm za krzno brez pomisleka izpustili v naravo. Dolgo časa je bilo mogoče populacije nutrij nadzorovati z odstrelom, sedaj pa to ni več mogoče. V Sloveniji ni divjine, ampak človek naravo in njene procese ves čas upravlja, odvzem tujerodne vrste je del tega upravljanja. Pri tem je na podlagi vseh študij prav načrtovana metoda odlova z živolovko in kasnejši odstrel priporočena in najbolj humana metoda, ki živali povzroča najmanj trpljenja, verjetno celo manj kot naravna smrt od plenilca ali bolezni.
Poudariti je treba, da odvzem in usmrtitev nutrij nista načrtovana zaradi sovraštva do nutrij, ampak zaradi varstva in ohranitve domorodnih vrst in ekosistemov, ki jih nutrija ogroža. Upoštevajoč vse zgornje navedbe, je zmanjšanje populacij nutrij (dolgoročno tudi popolna odstranitev iz Slovenije) z etičnega strokovnega vidika sprejemljivo, predvsem z vidika ohranitve življenj domorodnih vrst, na primer ogroženih vodnih ptic. Nutrijo pa morajo varovati in ohranjati v njenem naravnem okolju v Južni Ameriki, kjer ima dovolj naravnih sovražnikov in populacija niha po naravnih zakonitostih, ki ste jih navedli zgoraj.
Kdaj neka žival postane iz tujerodne “naša”? Na primer, če ne povzroča večje škode, če jo lokalno prebivalstvo sprejema kot del narave v mestu – so to lahko razlogi, ki vplivajo na odločitev?
Tujerodna vrsta je tista, ki je bila vnesena s pomočjo človeka na novo območje, ki ni njeno naravno območje razširjenosti. To pomeni, da po naravni poti njeno širjenje ne bi bilo mogoče. Ker evolucija in razvoj medsebojnih odnosov potekata tisoče, milijone let, je to dolgotrajen proces in ne moremo govoriti o tem, kdaj tujerodna vrsta postane naša.
Nobena tujerodna vrsta tako ne more postati “naša”. Tudi domače živali, hišni ljubljenčki morajo ostati v oskrbi in pod nadzorom človeka ter jih ne smemo spuščati v naravo. Tudi hišni ljubljenčki v naravi lahko postanejo invazivni, na primer želve rdečevratke, pa sive veverice, nosati medvedki oz. južnoameriški koati, rakuni in druge.
Tudi naravo v mestu naj bogatijo domorodne vrste. Na odločitve o odvzemu vplivajo številni dejavniki, ti pa so upoštevani v zakonodaji, ki povzema izkušnje in študije na evropskem ali širšem prostoru. Vsi dejavniki pa so strokovno preučeni in vsebujejo tudi pogled v prihodnost.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje