Menu Item
Pomanjkanje kadra v domovih za starejše, pokojnine, upokojenski regres. O tem, česa si želijo starejši in kaj si lahko obetajo, smo se pogovarjali s svetovalko predsednice države in ustanoviteljico združenja Srebrna nit Biserko Marolt Meden.
O težavah starejših in rešitvah zanje smo se pogovarjali z ustanoviteljico združenja Srebrna nit Biserko Marolt Meden, svetovalko predsednice Nataše Pirc Musar za družbene dejavnosti.
Ste ustanoviteljica in nekdanja predsednica Društva Srebrna nit – Združenja za dostojno starost, ki opozarja na težave starejših in njihove pravice, zadnji dve leti pa svetovalka predsednice države za družbene dejavnosti. Kako učinkovito lahko na tem položaju pripomorete k boljšemu življenju starejših?
Sprejela sem to zahtevno, nepoklicno, prostovoljno funkcijo. Predsednica dobiva različna povabila, kjer lahko v skladu s pristojnostmi izrazi tudi svoj pogled na določena družbena vprašanja. To je moč njene besede, ki jo lahko uporabi, kadar ima za to priložnost. V svojih nagovorih in pri obiskih ima možnost, da podpre določene stvari ali predlaga rešitve.
Moja naloga je, da v sodelovanju z različnimi strokovnjaki pripravim opomnike in v okviru možnosti sprejmem ljudi, ki se želijo pogovoriti in podati svoje pobude predsednici. Grem na različne obiske, posvete in prireditve. Dela je veliko, običajno sem tri dni prisotna v pisarni, sicer pa delam od doma.
V Srebrni niti ste bili tudi pobudniki zakona o prostovoljnem končanju življenja. Ljudje so na referendumu izrazili svojo voljo, dobrih 54 odstotkov jih je podprlo sprejetje zakona, ki bi to področje uredil. Kot smo na N1 pisali nedavno, zdaj zakon pripravlja poslanska skupina Gibanja Svoboda. Ali sodelujete pri pisanju?
Ne, jaz osebno nisem bila v konkretno pisanje zakona nikoli vključena. V Srebrni niti smo imeli posebno delovno skupino (na koncu pet avtorjev zakona), v kateri so bili strokovnjaki z različnih področij, prava, filozofije, družboslovja, medicine, zdravstvene nege. V pisanje zakona nisem bila vključena, sem pa od začetka teh aktivnosti osebno zagovarjala, da naj človek ima pravico, da odloča o svojem končanju življenja. Prebrala sem tudi vse osnutke in podajala pripombe v smislu večjega razumevanja posameznih členov. Zagovarjam tezo, da morajo biti zakoni kratki in napisani tako, da jih razumejo tisti, ki so jim zakoni namenjeni.
V predlogu zakona, ki nastaja, bi bila pomoč pri prostovoljnem končanju življenja izključno dejanje posameznika. V novem zakonu evtanazije ne bo več, s čimer želijo predlagatelji pomiriti predvsem zdravnike, ki so v primeru potrditve prejšnjega zakona napovedovali ugovore vesti. Kaj menite o taki rešitvi?
Seznanjena sem s tem, kako potekajo priprave. Ugovor vesti je bil že vključen v prvotni predlog zakona Srebrne niti, saj niso vsi zdravniki enakega mnenja in jih je veliko zakon podprlo. Zdi se mi zelo prav, da je evtanazija izključena iz tega novega predloga.
Ogromno delo so pri popravkih nesprejetega zakona Srebrne niti naredili avtorji oziroma delovna skupina Srebrne niti, ki je pripravljala prvotni zakon, seveda v sodelovanju s poslanci.
Zdi se mi zelo na mestu, da je evtanazija izključena. S tem tudi večina ključnih nasprotovanj ureditvi področja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nima več vetra v jadrih. Zdravniki so namreč nasprotovali temu, da kadar posameznik vnosa učinkovine ne bi mogel opraviti sam, bi morali to izvajati oni. Zdaj pa tega v zakonu ni več.
Še vedno je pa to zelo polarizirajoča tema, v opoziciji ne glede na omenjene spremembe zakona po njegovem sprejetju napovedujejo naknadni zakonodajni referendum. Zakaj je v delu javnosti oziroma politike tako hudo nasprotovanje ureditvi tega področja?
Prav bi bilo, da tisti, ki razpravljajo o zakonu in se zelo bojijo zlorab, najprej zakon preberejo. Prepričana sem, da vsi tisti, ki so tako močno nasprotovali zakonu, zakona niso prebrali.
Zelo so se bali zlorab, ki pa jih je že prejšnji predlog zakona tako zelo omejeval, da lahko rečemo, da skorajda niso bile možne. V pripravah na ta nov poslanski zakon pa so upoštevali še vse pripombe, namenjene temu, da se razjasnijo vse dvoumnosti, da bi se kaj lahko razlagalo drugače. Upoštevane pripombe vodijo k bolj jasnemu zakonu.
Nasprotniki govorijo celo o tem, da gre pri zakonski ureditvi za kulturo smrti, in ne za kulturo življenja.
Teh očitkov, da smo “nosilci kulture smrti”, smo bili deležni, a jih odločno zavračam. Zelo zagovarjam kulturo življenja, ne pa kulture trpljenja. Življenje je lepo in vsem ljudem moramo omogočiti dostojno življenje. Ampak takrat, ko medicina nima več možnosti pomagati neozdravljivo bolnemu človeku, se mi zdi zelo primerno, da se upošteva njegova volja in da se mu omogoči, da dostojno zapusti ta svet.
Da bi imelo to kakšne posebne povezave s kulturo smrti, temu ostro nasprotujem. Vsi, tako v uradu predsednice kot tudi v Srebrni niti, zagovarjamo, da je treba paliativno oskrbo nadgraditi in ji posvetiti več pozornosti, več sredstev in jo dejansko vpeljati v vsako hišo v Sloveniji, kjer je potrebna, s pomočjo mobilnih timov in tako naprej. Torej smo zagovorniki dostojnega življenja in dostojne smrti.
Pravite, da je pomembno, da je življenje dostojno, očitno pa v Sloveniji tega ne moremo omogočiti vsem starejšim. Že dolgo beremo o slabi oskrbi zanje, ki je povezana s pomanjkanjem zaposlenih v domovih starejših in njihovo preobremenjenostjo. Ali ocenjujete, da se razmere na tem področju kakorkoli izboljšujejo?
Iskreno moram povedati, da se že nekaj časa soočamo s pomanjkanjem kadra. Ampak vsa opozorila, ki so bila dana, in vsi napori, ki so bili vloženi v to, da se situacija izboljša, peljejo, sicer po majhnih korakih, k izboljšavam.
Zelo veliko je odvisno od plačnega sistema in od normativov, za katere si zelo želimo, da bi omogočali bolj dostojno opravljanje dela v domovih starejših in v oskrbi na domu. Da zaposleni ne bi bili tako izčrpani in potem ne bi mogli narediti tistega, kar se od njih pričakuje. Kadra tako na področju zdravstva kot sociale je premalo in kakovost oskrbe stanovalcev domov starejših se zato slabša. Na žalost je trenutno kar veliko odvisno od sorodnikov in od prostovoljcev, ki pomagajo zaposlenim.
Odločevalci so odgovorni, da se čim prej, takoj spremeni plačni sistem, da bo to zahtevno in težko delo primerno nagrajeno, da se spremenijo s tem tudi pogoji dela, ko bodo kadrovski standardi in normativi drugačni. Sicer bomo šli po poti nesočutnega in nesolidarnostnega družbenega okolja, kjer človek ni prva vrednota. Tega si pa nihče ne želi, ker si želimo dostojno življenje vseh, tistih, ki delajo, in tistih, ki potrebujejo pomoč.
Omenili ste, da so bili narejeni koraki proti temu, da bi lahko bilo bolje. Kateri?
Prvič z napovedano plačno reformo in zvišanjem plač. Težko in zahtevno nujno potrebno delo mora biti primerno nagrajeno. To je korak, ki si ga zelo želimo. Tudi na področju skrbi za ranljive skupine je bilo narejenih kar nekaj korakov, tudi z zakonom o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih. Vse to, kar je bilo letos sprejeto, se začenja izvajati.
Po dolgih letih se gradi prvi javni dom za starejše v Hrastniku. V proračunu so namenska dodatna sredstva za izgradnjo domov, bivalnih skupnosti, medgeneracijskih centrov in izboljšave za dvig kakovosti bivalnega okolja v različnih socialnih ustanovah. Tudi na področju skrbi za invalide so v proračuna sredstva za prilagoditve infrastrukture.
Tako da ne moremo reči, da se stvari slabšajo. Dejstvo pa je, da pokojnine zaostajajo za rastjo plač. Tu so bili narejeni koraki nazaj, ko se je zniževalo odmerni odstotek pri upokojevanju, ko se ni priznalo zaostanka v rasti plači iz časa zujfa in tako naprej. Tudi predsednica je bila aktivna na tem področju. V prvem letu njenega mandata smo na pobudo civilne družbe, pristojnih ministrstev in ZPIZ razpravljali o nujnih korakih za izboljšanje položaja ranljivih skupin. Sledil je konkreten premik na bolje, to so zajamčene vdovske pokojnine. Premikov na področju varstvenega dodatka še ni, ampak verjamem, da bodo.
Kmalu se bo predsednica sestala s predstavniki MEKOS, to je medgeneracijska koalicija, kjer bodo predstavili pobude za bolj kakovostno življenje starejših in mlajših, ki bi morali z roko v roki skrbeti za to, da vsi bolje živimo. Tukaj govorimo o neke vrste medgeneracijski pogodbi, o zavezi mladih in starejših, da izkoristimo vse rezerve, ki jih imamo. Mladi v starejši generaciji, ki lahko še zelo veliko nudi in tudi nudi za lepši jutri. Zelo se trudimo, da bi vzpostavili čim več poti za dobro sodelovanje in za bolj kakovostno življenje.
Želim si, da bi bilo to sodelovanje med generacijami tako dobro, da bi se staromrzništvo zmanjšalo. Danes smo prevečkrat priča kršenju pravic starejših in porastu staromrzništva. Na letošnjem predsedničinem forumu o nenasilju smo posebno pozornost namenili ukrepom za preprečevanje nasilja nad starejšimi, vključno s preprečevanjem staromrzništva.
Lani so upokojenci dobili tudi zimski dodatek zaradi draginje. Letos tega ni, zato so bili nekoliko razočarani. Sindikat upokojencev je predlagal višji regres in dolgoročno 13. pokojnino. Kaj menite o tem?
Vse preveč upokojencev živi pod pragom revščine, zato je vsak dodatek dobrodošel. Vendar je letos draginja manjša – nižja inflacija kot tudi dvig cen, zato dodatka ne bo. Glede na obljube ministrstva, ki je pristojno za spremembe pokojninske politike, upam, da bo prišlo do premikov, da ne bomo imeli prejemnikov pokojnin, ki so izpolnili oba pogoja za upokojitev, to je predpisano delovno dobo in starost, a jim pokojnine ne zadoščajo za dostojno življenje in živijo pod pragom revščine. Takšnih je letos kar 350.000, ki imajo pokojnino nižjo kot prag revščine, ki znaša 903 evre. To je korak, ki ga moramo narediti, če govorimo, da smo socialna država, in to dejansko smo in moramo ostati.
Je pa tu zelo pomembno ločiti. Pokojnina je ekonomska kategorija z elementi solidarnosti, odvisna je od tega, koliko smo vplačevali v pokojninsko blagajno. Socialni prejemki pa so nekaj drugega.
Socialna pomoč je nujna, da se omogoči preživetje ljudem, ki jim pokojnine ne zadoščajo za dostojno življenje. V Sloveniji obstaja populacija revnih ljudi, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Imajo pa možnost, da zaprosijo za različne oblike denarne pomoči, tudi denimo za pomoč pri nabavi kurjave.
Glede na to, da se znesek regresa ni spremenil že 14 let in da ni v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki v 95. členu določa, da se letni dodatek upokojencem izplača v dveh zneskih, je sprememba regresa upravičena. Ta dva zneska bi morala biti pa bistveno višja in bolj blizu regresu, ki ga dobijo delavci. Treba bo narediti izračune in poiskati potrebna sredstva, da bo pokojninska blagajna s pomočjo proračuna lahko izplačala takšen regres upokojencem.
Upam pa, da bomo kmalu dobili nekoč obljubljeno 13. pokojnino, ki bo nadomestila ta tako imenovani regres.
Upokojenci ste imeli včasih svojo stranko oziroma stranko, ki je imela upokojence v svojem imenu. Zdaj obstaja stranka Pavla Ruparja, ki naj bi se domnevno zavzemala za upokojence. Svojo stranko ustanavlja bivši predsednik Desusa Karl Erjavec. Se vam zdi pomembno, da imajo upokojenci svojo politično stranko v parlamentu ali celo v vladi? Je možno izboljšanja za to skupino ljudi doseči tudi prek civilne družbe, prek vas, prek pobud politikov in tako naprej?
Če pogledamo pred nekaj leti, se je izkazalo, da upokojenska stranka ni zelo bistveno prispevala k izboljšanju kakovosti življenja upokojencev.
Meni se zdi bolj prav, da se upokojenci angažirajo tako v civilni družbi kot tudi v vseh strankah. Ker dokler ne bo v vseh strankah prišlo do spoznanja, da bomo vsi enkrat stari in da mora obstajati solidarnost ter medgeneracijsko sodelovanje, bomo zelo težko naredili premike v družbi, ki nas bodo peljali v neko bolj solidarno in sočutno družbo, kjer bomo znali ceniti en drugega in bomo znali sodelovati med sabo ter poskrbeti za dostojno življenje vseh.
Tako da si od novih strank ne obetam veliko. Upam, da upokojenci ne bodo več nasedali na populistične in nerealne obljube oziroma zahteve, ki nimajo strokovne realne podlage.
Moramo se zavedati, kakšen je naš družbeni proizvod, kakšno je naše gospodarstvo in koliko smo zmožni prispevati za socialno državo, vključno s pokojninami. Sem zagovornica socialne države, prav tako predsednica, ampak pri tem pa moramo upoštevati vse tisto, kar po majhnih korakih pelje h končnemu dobremu cilju, to je dostojno življenje vseh.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje