Vstopili smo v volilno leto. Kaj se nam obeta?

Jutri bo predsednica republike Nataša Pirc Musar razpisala državnozborske volitve, ki se bodo odvile 22. marca. Tekma med desnim in levim političnim polom bo nedvomno ostra, za zdaj pa se obeta tesen rezultat.

Jasno je sicer, da se bosta za relativno zmago na prihajajočih volitvah spopadla Janševa SDS in Golobova stranka Gibanje Svoboda – pa tudi, da nobeni od njiju ne bo uspela tako prepričljiva zmaga, kot jo je pred štirimi leti doseglo Gibanje Svoboda. A pomembneje od tega, katera od omenjenih dveh strank bo dobila večji delež glasov, bo, kakšno bo razmerje moči med desnosredinskimi in levosredinskimi strankami in kateri od favoritinj na posameznem polu bo torej uspelo sestaviti vlado.

Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je v prednosti desnica. Janševa SDS prvo mesto na strankarskih lestvicah zaseda že več kot dve leti, se ji je pa Gibanje Svoboda po tem, ko mu je podpora po nekaterih merjenjih v začetku leta 2024 padla na vsega 10 odstotkov in je za SDS zaostajalo tudi za dobrih 13 odstotnih točk, v zadnjih mesecih nekoliko približalo. Po različnih decembrskih javnomnenjskih raziskavah tako Gibanje Svoboda za SDS zaostaja od tri do pet odstotnih točk.

Svoboda: pričakovanje podpore mnenjskih voditeljev in taktičnih glasov

V največji vladni stranki upanja, da bodo na marčnih državnozborskih volitvah le prehiteli največjo opozicijsko stranko, še niso povsem izgubili. Kot pomemben adut, na katerega bodo stavili v volilni kampanji, navajajo, da se je vlada pod vodstvom Roberta Goloba uspela obdržati celotni mandat, kar je kot zadnjemu premierju iz levosredinske stranke v mandatu 1993-1997 uspelo Janezu Drnovšku.

V kampanji bo Svoboda izpostavljala projekte, ki so bili izpeljani v sedanjem mandatu, in ponavljala, da so "izpeljali reforme, ki si jih prej 30 let nihče niti nasloviti ni upal". Ob tem bo napovedovala kontinuiteto sedanjega dela in dodala še kakšen nov projekt. V največji vladni stranki tudi pričakujejo, da jim bo podporo neposredno ali posredno izrekla velika večina pomembnih levosredinskih mnenjskih voditeljev, na čelu s prvim predsednikom samostojne Slovenije Milanom Kučanom.

Strah, da bi jim utegnila primat na levici odnesti morebitna odločitev komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki predsednika vlade obravnava v zadevah Bobnar in Karigador, je v Svobodi ugasnil. Omenjeni zadevi na KPK namreč stojita, težo komisije pa je po ocenah največje vladne stranke pomembno zmanjšala tudi odločitev predsednice republike, da Robertu Šumiju ne podeli še enega mandata na čelu KPK.

V Gibanju Svoboda verjamejo še v en adut: taktično glasovanje volilcev. Pričakujejo torej, da se bodo levosredinski volilci v želji po preprečitvi še ene Janševe vlade odločili za podporo najmočnejši stranki na levici in glasu ne bodo oddali kateri od manjših strank.

To pa vsebuje past, ki bi lahko onemogočila oblikovanje levosredinske vlade. Kot kažejo javnomnenjske raziskave, bo namreč leva sredina kaj težko sestavila vlado, če ne bodo v parlament prišle štiri levosredinske stranke, torej Svoboda, SD, Levica in Prerod - stranka Vladimirja Prebiliča.

SD: stranka z dolgo kadrovsko klopjo in dokaj močno terensko mrežo

Da bi iz parlamenta izpadli Socialni demokrati, se ne zdi verjetno. Stranka, na čelu katere je gospodarski minister Matjaž Han, ima po merjenjih javnega mnenja v zadnjih mesecih precej stabilno od šest- do osemodstotno podporo.

Poleg tega ne gre zanemariti, da ima dokaj dolgo kadrovsko klop, da je po prodaji vile na Levstikovi v Ljubljani razbremenjena finančnih dolgov iz preteklosti, da ima relativno močno terensko mrežo in dovolj zvestih volilcev, ki jo vedno znova pripeljejo čez parlamentarni prag. Tudi v času najhujše krize, ko ji je zaradi afere Litijska februarja 2024 podpora po nekaterih merjenjih padla na dobra dva odstotka, se je uspela v mesecu dni spet dvigniti nad parlamentarni prag.

Socialni demokrati sicer ne skrivajo želje, da bi na volitvah marca letos postali tretja največja parlamentarna stranka in v takšnem razpletu vidijo celo garant za oblikovanje levosredinske vlade. Vendar pa opaznejšega dela novih volilcev ne uspejo pridobiti. Sodobne socialdemokratske poti ne uspejo najti.

Še v bolj nezavidljivem položaju se zdi Levica, ki se po zadnjih javnomnenjskih merjenjih uvršča tik nad parlamentarni prag. Nekoč antisistemska stranka, ki je bila z vstopom v Golobovo koalicijo prisiljena sklepati tudi neželene kompromise, lahko pričakuje, da se bo del njenih nekdanjih volilcev preselil k stranki Mi, socialisti bivšega člana Levice Mihe Kordiša. Ta igra na noto, da so Mi, socialisti edina prava leva stranka, ki bo vrnila koncept socializma v politični prostor.

Levica: množica projektov, ki jih kapitalizira Svoboda

A ima Levica v rokavu kar nekaj adutov, ki jih bo na tokratnih volitvah skušala unovčiti. Eden od njih je, da je z vstopom v vlado prevzela vodenje zahtevnih ministrstev in se po očitkih o nezrelosti ob prekinitvi sodelovanja s Šarčevo koalicijo pokazala kot odgovorna vladna stranka. Izpostavljala bo tudi, da so bili prav resorji, ki jih je prevzela, nosilci ključnih projektov aktualne vlade, kot so pokojninska reforma, stanovanjska politika, dolgotrajna oskrba ... Res pa je, da – kot je običajno usoda manjših koalicijskih strank – njene dosežke kapitalizira predvsem največja vladna stranka Gibanje Svoboda.

V Levici sicer pričakujejo, da jih Svoboda v kampanji "ne bo zatirala" in bo izpostavila tudi njihove dosežke, ter da bo v prihodnjih tednih podprla napoved ministra za delo in sokoordinatorja Levice Luke Mesca o zvišanju minimalne plače na 1.000 evrov neto.

Čeprav skupni nastop več strank na volitvah običajno ne prinese seštevka glasov, kot se jim nakazuje ob ločenih nastopih, pa je povezovanje Levice in Vesne nedvomno smiselno. Slednja namreč samostojno zagotovo ne bi prišla v parlament, z oblikovanjem skupne liste pa imata stranki več možnosti, da jima družno to uspe. Nekaj upanja za boljši rezultat v Levici vlagajo tudi v predvolilne nastope zlasti njihovega sokoordinatorja Luke Mesca, ki mu komunikacijske sposobnosti priznavajo celo politični nasprotniki.

Prav tako v najmanjši vladni stranki pričakujejo, da bi lahko k njihovemu boljšemu izkupičku prispeval del civilne družbe. V preteklih dneh so sicer po političnih kuloarjih zakrožila ugibanja, ali bi se utegnila na skupni listi Levice in Vesne pojaviti aktivistka in prvi obraz kampanje My Voice, My Choice Nika Kovač.

Ta je to nemudoma zanikala in poudarila, da je kandidatura na državnozborskih volitvah "absolutno ne zanima". Ob tem pa je kot pomembno dodala, da se "volitev udeležimo v čim večjem številu".

Pozive Nike Kovač in drugih vplivnih predstavnikov levega dela civilne družbe na volitve pa v Levici in tudi v preostalem delu koalicije vidijo kot možen pomemben prispevek k preprečevanju ponovnega vzpona Janeza Janše na oblast. Eden ključnih dejavnikov pri razpletu volitev bo namreč volilna udeležba. Kot je znano, pa so volilci desnih strank, še zlasti SDS, pri odhodu na volišča praviloma mnogo bolj disciplinirani, kot so volilci levosredinskih strank.

Prerod: velike ambicije, a veliko nerodnosti

Prav civilna družba je s svojimi aktivnostmi nedvomno pomembno prispevala k visoki, skoraj 71-odstotni volilni udeležbi na državnozborskih volitvah pred štirimi leti. Tolikšne mobilizacije levosredinskih volilcev, kot smo ji bili priča po Janševem preganjanju civilne družbe v času covida, pa na prihajajočih volitvah ne gre pričakovati. Ne nazadnje so tudi mnogi volilci Gibanja Svobode nad delovanjem premierja Roberta Goloba močno razočarani.

V tem razočaranju pa je priložnost za svoj vzpon zaznal evropski poslanec Vladimir Prebilič. "Dovolj je netransparentne in nepogumne politike doma in v mednarodnem okolju," poudarja.

Še preden je razkril svojo odločitev o ustanovitvi stranke, se je Prebilič že predstavljal kot možni novi mandatar leve sredine. A se mu želja očitno ne bo izpolnila - po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je Prerod celo pod parlamentarnim pragom. Zgodba o uspehu novih strank na levici se tokrat ne bo ponovila.

Razlogov za to je lahko več: od razočaranja in naveličanosti nad domnevno novimi obrazi do tega, da se je v času Prebiličevega odločanja o selitvi na domač politični parket trend padanja podpore Gibanju Svobodi obrnil. Jasno je tudi, da Prebilič večje podpore med vplivnimi posamezniki v političnem zakulisju ne uživa, predvsem pa ni mogoče spregledati, da se je projekta ustanavljanja nove stranke lotil precej amatersko in nerodno.

Čeprav v koaliciji v glavnem priznavajo, da za nadaljevanje vladanja Prebiličevo stranko potrebujejo, so ji izrazito nenaklonjeni. Socialnim demokratom se je med drugim zamerila z naglo in grobo zavrnitvijo njihove pobude za oblikovanje skupne liste, ki ji je sledilo Prebiličevo vabilo predsednikom levosredinskih strank na pogovore o sodelovanju pred prihajajočimi volitvami. V sklicu tega pogovora so v koalicijskih strankah prepoznali težnjo, da se Prebilič še pred preverjanjem na volitvah postavi nad njimi in se prikaže kot lider na levem političnem polu.

Gibanju Svoboda se je Prebilič še dodatno zameril z napovedjo, da v primeru kakršnekoli negativne odločbe KPK v zadevah Bobnar ali Karigador ne bo šel v koalicijo z Golobom in da naj Svoboda v takšnem primeru pač poišče drugega voditelja. Ocena, da je bila takšna napoved preuranjena in preveč izključujoča, ni osamljena niti v Prebiličevih krogih.

Poudarjajo, da so lahko kršitve, ki jih ugotovi KPK, po teži zelo različne in da ni mogoče vseh metati v isti koš. Pa tudi, da bi lahko te Prebiličeve besede in njegovo prvotno zavračanje sodelovanja z Levico volilci razumeli kot vnaprejšnje onemogočanje oblikovanja levosredinske vlade.

V Prerodu kljub slabim javnomnenjskim rezultatom verjamejo, da bodo prag parlamenta prestopili; upajo celo, da bodo do volitev lahko prepričali okoli deset odstotkov volilcev.

SDS: želja po "ustavni večini razuma"

Na desnem političnem polu so odnosi med strankami bolj pregledni. Favoritka prihajajočih državnozborskih volitev je nedvomno Janševa SDS. Ta že več mesecev izvaja intenzivno kampanjo na terenu, ki jo je poimenovala "kampanja z volilci". Največja opozicijska stranka, ki bo nedvomno gradila na ostri kritiki aktualne vlade, na prihajajočih državnozborskih volitvah napoveduje prepričljivo volilno zmago in izpostavlja potrebo po ustavni večini razuma.

Dodaten veter v jadra sta SDS dali referendumski zavrnitvi dveh zakonov: o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti in o prostovoljnem končanju življenja. Med najglasnejšimi nasprotnicami zakona o prostovoljnem končanju življenja je bila slovenska Katoliška cerkev.

Da SDS o možnosti oblikovanja močne desnosredinske koalicije vendarle ni prepričana, pa je mogoče sklepati že iz Janševih besed na kongresu stranke maja lani: "SDS ne bo nikoli več oblikovala koalicij brez jasne in trdne programske večine oziroma brez možnosti za oblikovanje in uresničevanje ključnih razvojnih politik. Bomo pač počakali na čas, ko bo to možno."

NSi: od zavrnitve sodelovanja z Janšo do vrnitve pod njegovo okrilje

Se pa desnica pred tokratnimi volitvami precej bolje organizira kot pred štirimi leti. Da ne želi izgubiti glasov desnosredinskih volilcev, kaže dogovarjanje NSi s SLS in Fokusom Marka Lotriča o oblikovanju skupne liste. Na volitvah leta 2022 je namreč zaradi neprihoda liste Povežimo Slovenijo in stranke Aleksandre Pivec Naša dežela v parlament šlo v nič okoli pet odstotkov glasov.

A če naj skupen nastop NSi in Fokusa na tokratnih volitvah ne bi bil pod vprašajem, nekateri vidni člani Nove Slovenije niso povsem prepričani, da bo uspel dogovor s SLS. Kot razlog za dvom navajajo spore v Slovenski ljudski stranki in šibkost njenega vodstva ter "nerealne zahteve" posameznih članov SLS. Ne manjka niti ocena, da je SLS "tovor v razsutem stanju".

NSi je pod taktirko bivšega predsednika Mateja Tonina pred tremi leti sklenila, da v vlado, ki bi jo vodil Janša, ne bo več vstopila. Pod vodstvom Toninovega naslednika Jerneja Vrtovca je od takšnega sklepa odstopila in se ponovno podredila prvaku SDS. Nobenega dvoma torej ni, da bo Nova Slovenija, če bodo desnosredinske stranke na volitvah dobile večino, pripravljena vstopiti v Janševo vlado.

Demokrati: sanje o malo verjetni "politični širini"

Enako se bodo po vsej verjetnosti odločili Demokrati. Njihov predsednik Anže Logar sicer obljublja konec starih ideoloških delitev na levo in desno, na naše in vaše. Poudarja, da bo šel v Janševo koalicijo le, če bo zagotovljena "politična širina", če bo torej v njej tudi kakšna levosredinska stranka.

A se vstop katerekoli levosredinske stranke v vlado Janeza Janše ne zdi verjeten. Zato bo Logar v primeru zmage desnega pola na zdaj opevano "politično širino" po vsej verjetnosti pozabil. In to tudi v primeru, če ne drži prevladujoče prepričanje, da je zgolj satelit prvaka SDS za nagovarjanje sredinskih volilcev, in tudi če bo ocenil, da se bo pogreznil v Janševo senco.

Tako kot Logar tudi Janša to, da bi bili Demokrati satelit SDS, v javnih izjavah zanika, z obtožbami na račun nekdanjega tesnega strankarskega sodelavca pa ne skopari. Poudarja, da je Logarjev projekt škodljiv, saj da glasove jemlje v glavnem SDS in NSi, s tem pa da želi zagotoviti zmago levici. Vendar pa Demokrati pri nagovarjanju volilcev vsaj za zdaj niso zelo uspešni: po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi se v državni zbor prebili le s peščico poslancev.

Resnica: draga "antisistemska" stranka

Sodeč po javnomnenjskih merjenjih, pa bi v parlament lahko prišla še ena stranka – Resnica, ki bi utegnila biti celo jeziček na tehtnici pri sestavljanju prihodnje vlade. Na njenem čelu je nekdanji podpredsednik Slovenske nacionalne stranke in prvi obraz protestov proti ukrepom za zajezitev covida Zoran Stevanović.

Resnici, ki je prisotna predvsem na družbenih omrežjih, v njenih navedbah pa je zaznati proruska stališča, so ankete precej dobro kazale že pred zadnjimi državnozborskimi volitvami, na katerih pa je nato dobila manj kot tri odstotke glasov. Med snovalci javnomnenjskih merjenj je tedaj prevladala ocena, da podporniki Resnice pri udeležbi na volitvah niso zelo disciplinirani.

Stevanović, ki svojo podobo gradi na populizmu, poudarja, da Resnica ni "ne levo ne desno", in obljublja "moč ljudem". Vendar pa so nekatera njegova stališča, na primer priseganje na suverenizem, protimigrantski izpadi …, blizu skrajni desnici.

S kritikami tako na račun koalicije kot na račun opozicije ne skopari: odločitev med Golobom in Janšo ponazarja z odločitvijo, "ali se boš obesil na hruško ali na češnjo".

Pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami so se pojavila namigovanja, da je Resnica satelit Janeza Janše. Stevanović je nato na upravni enoti Kranj podpisal dokument, da Resnica nikoli ne bo politično sodelovala z Janšo, če bi do tega prišlo, pa bo nemudoma odstopil z vseh funkcij.

Iz zadnjih javnih nastopov je sicer razvidno, da se Stevanović mesta v vladi ne bi branil. V oddaji Pogovori za prihodnost je kot pogoje za sodelovanje v vladi navedel antikorupcijo, odpor proti dvojnim merilom, suverenistična načela in spodbujanje neposredne demokracije. In dodal, da bi mu bilo na kožo pisano ministrstvo za notranje zadeve, že na enem ministrstvu pa da bi pokazali, kako bi lahko deloval tudi kot predsednik vlade.

Ko so novinarji časnika Večer jeseni 2021 takratne parlamentarne stranke vprašali, ali bi bile pripravljene sodelovati s Stevanovićem, so zlasti v LMŠ, ki je zdaj del Gibanja Svoboda, to odločno zanikali. Če bi se Resnici na marčnih volitvah uspelo uvrstiti v parlament in bi bila jeziček na tehtnici pri oblikovanju vlade, pa ni dvoma, da bi bilo njeno sodelovanje za katerikoli politični pol zelo drago in naporno.