Menu Item
Ob smrti novinarke in publicistke Mance Košir je Slovensko društvo Hospic, v katerem je dolga leta sodelovala kot prostovoljka in spremljala umirajoče ter žalujoče, delilo njen zadnji iskreni zapis. Z njim se je poslovila od društva in drugih prostovoljcev. "Pustila je velik pečat, ki nikakor ne bo pozabljen," so zapisali v Hospicu.
“Ko gledam umirajočim v oči, gledam v oči resnici. Ker umirajoči nimajo mask na obrazu, ne igrajo več nobenih vlog, ne pozirajo. Samo so, kar so. In ob njih sem jaz lahko to, kar sem,” je v zadnjem iskrenem zapisu zapisala novinarka in publicistka Manca Košir.
V Slovenskem društvu Hospic, v katerem je dolga leta sodelovala kot prostovoljka in spremljala umirajoče, so izpostavili, da Košir nikoli ničesar ni prepustila naključju, “čeprav se je zavedala, da je vse na ključ”. Ko je začutila, da se bliža njen čas slovesa — so zapisali — se je poslovila z iskrenim zapisom, ki so ga zdaj delili z javnostjo.
V njem se je sprehodila čez leta, ko je kot prostovoljka delovala v hospicu. Sprva je umirajoče spremljala na domovih, ko pa je društvo pridobilo hišo hospica na Hradeckega cesti 20 pod Golovcem, je ta hiša postala njen drugi dom. Zapisala je, da je zanjo naredila ogromno; organizirala gala koncerte, vseslovensko akcijo Srca za hiše hospica, darovala svoje avtorske honorarje od knjig za knjižnico v hiši in še in še.
“Takrat sem na vprašanja novinarjev, zakaj se tako angažiram za hospic, odgovarjala: ‘Ko gledam umirajočim v oči, gledam v oči resnici. Ker umirajoči nimajo mask na obrazu, ne igrajo več nobenih vlog, ne pozirajo. Samo so, kar so. In ob njih sem jaz lahko to, kar sem. V miru, spokojno samo sem ob njih, včasih v živahnem pogovoru, tudi v solznem objemu ali pa v globoki mirni tišini v svetem času umiranja. Smrt je moja največja učiteljica. Učiteljica polnega bivanja. Zato vedno znova ugotavljam – prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje. Za pot k sebi in od tod za pomembno potovanje v odnose, k drugim. Samo če imaš kaj dati, lahko daruješ drugim, da se počutijo slišane, sprejete in ljubljene.’
V iskrenem pismu se je spomnila leta 1990, ko je na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral njen prijatelj Marjan Rožanc. Preden je umrl, ga je pol leta spremljala vsak dan, pri tem pa ji je pomagala njegova zdravnica in pozneje ustanoviteljica hospica dr. Metka Klevišar. “Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom. Tako sem si upala pogledati smrti v Marjanove steklene oči in njegova odprta usta.”
Leta 2005 se je upokojila in odšla na šolanje za prostovoljko hospica. “Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljanja hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisotno z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnosten Dih …”
Zato je bila prostovoljka hospica, njegova ambasadorka, zadolžena predvsem za detabuizacijo smrti. O slednji je govorila v vseh intervjujih in pisala v knjigah pisem Darovi minevanja, Človeška ljubezen in Nagovori tišine ter v pesniških zbirkah. “Brez dolgoletnih izkušenj spremljanja umirajočih kot tudi žalujočih tega močnega notranjega sveta, ki se je hotel izraziti kot darovanje drugim, ne bi bilo. Srečna sem, da iz obeh knjig berejo hudo bolnim in umirajočim, da sta tolažba žalostnim in spodbuda za radost bivanja vsem, ki jih prebirajo. Ker je to ena od poti k sebi in drugim. Poklon čudežu Življenja. Hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema. In je močnejša kakor smrt.”
V svojem zadnjem pismu je opozorila, da moramo kot družba za boljši odnos do starejših, hudo bolnih in umirajočih, narediti veliko več. Kot civilna družba bi morali na politiko bolj odločno pritiskati. “Njeni predstavniki imajo polna usta besed o skrbi za ranljive, naredijo pa silno malo.” Zapisala je še, da bi morali imeti več hiš hospica, še vedno pa ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi. “Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: Kaj pa, če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi? In da tako, kot zdaj mi ravnamo z bolnimi in umirajočimi, bodo – če ne še slabše? – ravnali kmalu z nami …”
Manca Košir je svoje pismo zaključila s pesmijo iz svoje pesniške zbirke Iz neba do dna.
“Smrt je mera našega življenja, lahkotnost vek utež njegova. Milina nežnega nasmeha ust je najglasnejša govorica, ko pride čas za dih v drugi dimenziji. Zato je vredno odložiti težo bežno, dnevu dati ves sijaj. Odpreti oči srca, vrniti duši njen primat. Vsak dan odpiramo ta vrata vrat, okušamo svoje smrti sad. Večnost teče skozi nas, poljublja tiho, mirno dlan brezčasja, v katero padel bo obraz, ko pride tisti čas.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje