Menu Item
Ocenomaniji so podvrženi ne le učenci, ampak tudi pedagoški kader. Opazovanje učiteljic, profesorjev in predavateljic, kako zbirajo točke za napredovanje, je dokaj žalosten prizor, ki nima dosti zveze s profesionalnim razvojem, je za N1 opozorila Ivana Gradišnik. Je ustanoviteljica in vodja Familylaba, v katerem družinam in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki, nudijo podporo, pomoč, svetovanje ter delavnice. Njen razmislek o šolstvu, ki ga je zapisala za N1, v celoti objavljamo spodaj.
Težava je, med drugim, da so v šolstvu oziroma na področju vzgoje in izobraževanja nad t. i. pedagoškimi vrednotami popolnoma prevladale t. i. birokratske vrednote. Seveda je šolstvo sistem, ki ga je treba regulirati tudi skozi birokratizem, tako je, vendar je razlika, če ta moment popolnoma prevlada tudi nad postulati pedagoške etike ali erosa, če želite.
Ocenomanija je perfidna, primitivna in antihumanistična redukcija otroka in mladostnika
To je vir mnogih problemov, ki jih niti ni mogoče ustrezno obravnavati oziroma razreševati, dokler tega preprostega, a zanikovanega dejstva, ki pa ima pomenljive posledice, ne zmoremo ali nočemo niti priznati in se resno soočiti z realnostjo.
Drugi skrajno destruktivni fenomen je to, čemur v medijih pravijo ocenomanija, jaz pa bom to poimenovala kar tako: perfidna, primitivna in antihumanistična redukcija otroka in mladostnika na – šolsko oceno. Da smo odrasli, tako stroka kot starši, v zadnjih dveh, treh desetletjih dopustili oziroma celo sforsirali tako “evolucijo”, je po mojem mnenju zločin, ki že ima dolgoročne in destruktivne posledice.
Takšni manevri, ki človeško bitje v eksistencialnem in vrednostnem smislu zreducirajo na objekt, katerega naloga je predvsem zbiranje takšnih in drugačnih (vse bolj dejansko socialno-kreditnih!) točk, najsi gre za ocene ali kaj drugega, kar nas še čaka, je preprosto toksično.
To nima niti enega dobrega učinka – razen finančnega profita za nekatere. Kajti za to gre v končni fazi in tega bi se bilo dobro zavedati. Tudi v ozadju famozne bolonjske reforme, na primer, ki je na široko odprla vrata tej pedagoški sramoti, je ne nazadnje goli profit, bog pomagaj. Enako velja za procese nekritičnega in zato poniglavega uvajanja digitalizacije v šolo in pedagoški proces: za profit gre, ne pa za dobrobit otrok ali njihovih učiteljev.
Bojim se, da dokler se ne nameravamo resno in z vso dolžno odgovornostjo soočiti z antipedagoško neoliberalizacijo celotnega izobraževalnega sistema tako teritorialno gledano (praktično globalne razsežnosti) kot po vertikali (od OŠ do akademskih stolpov), kratko malo ni nobenega resnega obeta po učinkovitih spremembah.
Ne reforma, to je zamegljevanje
Z drugimi besedami: že desetletja smo bolj ali manj nema priča komodifikaciji posamičnih delov pedagoškega procesa v službi neoliberalistične paradigme, ki seveda objema tudi šolstvo kot neločljivi sestavni del družbene realnosti, ker tako to gre.
Kozmetični in bolj ali manj simbolični popravki “sistema”, ki jih establišment prodaja pod znamko “reforma”, služijo najbrž zamegljevanju položaja in ohranjanju statusa quo, kakršen je.
To seveda nima nobenega smisla, niti ne more konstruktivno delovati in je predvsem izguba časa, energije in (javnega!) denarja. Pošast je vedno treba spodsekati pri korenu, ne pa ji samo impotentno in bolj ali manj na slepo sekati glave kot Meduzi.
Resnici na ljubo je treba poudariti, da je tudi pedagoški kader podvržen enakemu sistemskemu poniževanju v “objekt, ki zbira točke”. Ko kot organizator izobraževanj za pedagoški kader opazujem, kako učiteljice, profesorji, predavateljice zbirajo točke za napredovanje, kaj se od njih terja, po kakšnih kriterijih in kaj doživljajo, ko prejemajo feedbacke svojih “kontrolorjev” na te kreditne točke, je to dokaj žalosten prizor, ki nima dosti zveze s pristnim in relevantnim profesionalnim razvojem in rastjo.
In to pedagogi vedo, tega se dobro zavedajo, pa vendar sodelujejo, ker – tako povejo – ne vidijo druge poti.
Želim si, da bi nekoč vendarle zbrali voljo in pogum za upor in odpor temu v sami biti antipedagoškemu in popolnoma nevzgojnemu primitivizmu. Da bi se postavili zase in za svoje poslanstvo. Šele potem lahko pričakujemo, da bo tudi v razredih drugače. Nepriljubljena resnica namreč je, da lahko otrokom predamo samo tisto, kar sami premoremo, ne več, ne manj.
O izzivih, s katerimi se spoprijemajo osnovne šole, aktualnem stanju, smeri, ki jo je ubralo ministrstvo, in drugih možnih rešitvah pišemo v daljšem prispevku o slovenski šoli na razpotju: Kaj je narobe z našim šolstvom?
Objavili smo tudi razmišljanja Jožice Frigelj, ki je postala učiteljica leta 2023. Za N1 je odgovorila na nekatera vprašanja o problemih šolstva. Iz prakse. Preberite njen zapis. Med drugim opozarja, da bi lahko bili učitelji po novem “tako, kot če bi vas zdravila oseba, ki je gledala dr. Housa”.
Minister Darjo Felda je v posebnem intervjuju za N1 odgovarjal na pomisleke staršev, učiteljev in profesorjev in pojasnil, katere obljube iz koalicijske pogodbe bodo izpolnili, za katere pa je že jasno, da bo zmanjkalo denarja. Kaj načrtujejo? Celoten intervju objavimo v rubriki Poglobljeno na N1 jutri.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje