Menu Item
Dan spomina na žrtve Vukovarja: mineva 30 let od padca t. i. Mesta Heroj. Hrvati obletnico navzven obeležujejo z veliko domoljubja, a številni opozarjajo, da mesto v resnici ne živi. Med njimi tudi kolumnist N1 Boris Dežulović.
V enem od simbolov vojne na Hrvaškem, mestu heroju Vukovarju, 30 let po vojni skoraj ni videti ruševin, ki so bile posledica trimesečnega obleganja mesta jeseni 1991. Mesto ob Donavi na meji s Srbijo je skoraj v celoti prenovljeno in posodobljeno, a se sooča s pospešenim izseljevanjem in pomanjkanjem delovnih mest.
Od najnaprednejšega mesta do …
Vukovar je pred vojno veljal za eno najbogatejših in najnaprednejših mest v nekdanji Jugoslaviji. V mestu je bilo več velikih podjetij, kot je bila tovarna gum in obutve Borovo, ki je zaposlovala več kot 20.000 ljudi. Vukovar je takrat privlačil nove prebivalce.
Vse se je drastično spremenilo pozno poleti in jeseni leta 1991, ko so nekdanja JLA in različne srbske enote, med katerimi so bili tudi četniki, napadle Vukovar. Med trimesečnim obleganjem je bilo mesto porušeno. Uradni podatki kažejo, da je bilo porušenih ali hudo poškodovanih približno 14.000 družinskih hiš in stanovanj. Gospodarska škoda je bila ocenjena na skoraj milijardo evrov.
Po zavzetju mesta 18. novembra 1991 so napadalci zagrešili najhujše vojne zločine na Hrvaškem, med drugim množičen poboj več sto ujetnikov in ranjencev iz vukovarske bolnišnice. Hrvaški viri navajajo, da je bilo med obleganjem ubitih približno 3000 hrvaških vojakov in civilistov različnih narodnosti.
Iz mesta so pregnali več kot 22.000 prebivalcev. Mnoge so ujeli, več sto tudi ubili. Približno 7000 ujetnikov so odpeljali v taborišča v Srbiji, nato pa so jih po večmesečnem trpinčenju zamenjali za srbske ujetnike na Hrvaškem. Še danes pogrešajo več sto Vukovarčanov.
Mnogi Vukovarčani so ogorčeni, ker številni, ki so sodelovali v vojnih zločinih v Vukovarju, niso odgovarjali za grozodejstva. Vukovar so vrnili v hrvaški državno-pravni sistem 15. januarja 1998, ko se je končala mirna reintegracija do takrat okupiranega vzhoda države.
Mesto, ki je bilo med vojno popolnoma razrušeno, so obnovili in je danes eno najlepše urejenih mest v Slavoniji. Med drugim so prenovljeni bolnišnica in tržnica, zimsko rečno pristanišče, več muzejev ter številni športni in kulturni objekti. Mesto je dobilo tudi svojo univerzo, ki nosi ime po Vukovarčanu, znanstveniku in kemiku Lavoslavu Ružičku, ki je prvi hrvaški Nobelov nagrajenec. Lani so obnovili tudi simbol upora med obleganjem, skoraj 50 metrov visok vukovarski vodni stolp.
“Ko pridete v Vukovar, boste videli infrastrukturno lepo urejeno mesto, ki je na višji ravni kot mnoga druga mesta v Slavoniji. Vidi se, da je bilo vloženega veliko denarja, a zgolj v infrastrukturo, ne pa v delovna mesta,” je za STA povedal znani hrvaški večkrat nagrajeni novinar iz Osijeka Drago Hedl, ki spremlja dogodke v Vukovarju že več kot 35 let.
Meni, da je zelo težko primerjati Vukovar pred vojno in Vukovar danes. Medtem ko je bilo pred vojno zgolj v Borovu zaposlenih več kot 20.000 delavcev, danes v borovskih obratih dela 600 ljudi, ki preživijo zahvaljujoč državnim podporam.
Vse manj prebivalcev
Preliminarni podatki letošnjega popisa prebivalstva kažejo, da v mestu živi nekaj več kot 18.000 ljudi, medtem ko jih je bilo med popisom leta 1991 skoraj 45.000.
“To so številke. Sicer pa Vukovarčani 30 let po vojni živijo razdeljeni z nevidno stekleno steno, da se natančno ve, kdo kam spada. To je veliko breme za mesto, ki ga politika ni uspela preoblikovati v prostor, kjer bi se vsi prebivalci počutili dobro,” je povedal. V Vukovarju niso urejeni odnosi med večinskimi Hrvati in srbsko manjšino, kar se odraža tudi v ločenih vrtcih in šolah ter celo gostinskih lokalih.
Hrvaška vlada je tudi ob letošnji 30. obletnici tragičnega padca mesta objavila, da so v petih letih vložili na stotine milijonov kun v družbeni in gospodarski razvoj Vukovarja ter da načrtujejo še več investicij.
“Hrvaška politika do Vukovarj, je popolnoma zgrešena, ker so vlagali v zadeve, ki bi polepšale mesto in ga pozlatile, prave vsebine in resnično življenje pa boste v Vukovarju težko našli,” je še povedal Hedl.
Tudi Vukovarčani, s katerimi se v dneh ob 30. obletnici zasedbe mesta pogovarjajo hrvaški mediji, izpostavljajo, da imajo veliko stvari, ki jih nimajo v drugih hrvaških mestih, vendar prenove mesta ni spremljala oživitev gospodarstva. Opozarjajo, da manjka kakovostnih, dobro plačanih delovnih mest, s katerimi bi zadržali ljudi.
Tisti, ki ostajajo v Vukovarju, medtem ne dvomijo, da mesto ima prihodnost, če se bo le izvleklo iz primeža politizacije zgodovine in vsakdanjega življenja.
Na to, da je Vukovar v resnici mesto, ki umira oziroma je že mrtvo, je v odmevni kolumni za N1 pokazal Boris Dežulović. Zaradi svojega stališča so ga hrvaški domoljubi napadli, a Dežulović vztraja pri svojem stališču. V naši oddaji N1 STUDIO je Dežulović pojasnil, da ima Vukovar zgolj funkcijo simbola, opomina in mobilizacije. “V dneh leta 1991, ko je Vukovar padel v vojni, se spominjam nekaterih “prištabnih” hrvaških intelektualcev, ki so celo zagovarjali idejo, da bi bilo treba po ponovni priključitvi Vukovarja hrvaškemu ozemlju to mesto ohraniti takšno, kot je. Da bi vse te ruševine – spomnite se, kakšen je bil Vukovar pred 30 leti, zravnan z zemljo, požgan, uničen – ohranili, konzervirali kot opomin za prihodnje generacije, kot temu pravijo,” je povedal. Opozoril je, da nobeno mesto ne more živeti kot mesto mavzolej. “Posledica vsega tega je, da je v 30 letih Vukovar zapustila polovica prebivalstva. Samo v zadnjih desetih letih je odšlo 5.500 ljudi. To mesto se prazni, življenja v njem ni, smisla tudi ne,” je še dejal.
Oglejte si celotno oddajo N1 STUDIO:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!