Kolumna, o kateri vsi govorijo: “Jebo vas Vukovar”

Svet 03. Nov 202117:59 > 04. Nov 2021 08:02
Dežulović
Foto: PROFIMEDIA/N1

"Jebo vas Vukovar. To bi bilo treba že zdavnaj povedati, ker pa Mesto Heroj tega ne zmore – ker mrtva usta ne govorijo – bom jaz." Tako svojo svojo kolumno za N1, ki je na noge dvignila hrvaško politiko, začne Boris Dežulović. Kolumno v celoti v slovenščini objavljamo tudi na naši spletni strani.

Boris Dežulović je redni kolumnist hrvaškega N1, njegova zadnja kolumna Jebo vas Vukovar pa močno odmeva, saj je z njo uspel razburiti hrvaško politiko in anonimne spletne komentatorje. Da gre za neprimeren tekst, da se o Vukovarju, ki velja za simbol hrvaške osamosvojitvene vojne, tako ne govori in da je čas objave takšne kolumne povsem neprimeren. Bliža se namreč 18. november, obletnica padca t. i. Mesta Heroj, na ministrstvu za branitelje pa so ocenili, da je Dežulović v kolumni na grob in primitiven način napadel Vukovar.

Avtor je takšne odzive pričakoval. “Če od mene pričakujejo, da se bom opravičil, tega ne bodo dočakali. Ne nameravam se opravičiti, niti nimam potrebe, da se opravičim,” je Dežulović povedal za N1. Dodal je, da naj mu nihče ne pojasnjuje vloge Vukovarja, saj njegovo žrtev pozna bolje od tistih, ki so zdaj razburjeni, saj je bil tam. “Jaz sem vse to videl,” je povedal.

S kolumno je želel izpostaviti to, da je Vukovar postal mrtvo mesto. “Dejstvo je, da je v desetih letih Vukovar zapustilo 5.500 ljudi. Vukovar, v katerega je vlada vložila na milijarde kun. Ampak, v kaj so ta denar vlagali? V kakšno mesto?” je vprašal Dežulović in dodal, da gre za mrtvo mesto. “Vukovar ni mesto za žive in niti ni načrtovano, da bi bil mesto za žive. To je mesto, za katerega želijo, da bo večno merilo domoljubja za vse ostale,” je povedal. Dodal je, da se prebivalci Vukovarja zelo dobro zavedajo, zakaj je 5.500 ljudi odšlo.

Dežulović je dejal, da se iz odziva na kolumno vidi, da so jo številni, tako anonimni kot neanonimni, slabo razumeli. “To je besedilo, v katerem psovko uporabljam v imenu mesta, dal pa sem si to pravico, ker sem bil tam, ko je mesto umiralo, zato vem, kaj je Vukovar bil in kaj je Vukovar danes,” je povedal. Dodal je, da danes na žalost ljudje tekste berejo tako, da jih ne berejo.

Dežulovićevo kolumno v celoti objavljamo spodaj:

Jebo vas Vukovar.

Minilo je polnih trideset let, da z njim polnijo svoja pozlačena usta, trideset let nam z njim merijo domoljubje, da bi po tridesetih letih hipnotičnega domoljubnega mrmranja beseda Vukovar – kot navsezadnje vsaka beseda, ki se ponavlja trideset let znova in znova – postala popolnoma brez vsakega pomena, namena in smisla, postala le pokopališka svetilka kot votli plastični totem, ki vzbuja domoljubno združevanje in zažene domoljubje do kosti.

“Pogovarjali smo se z organizatorji in se strinjali, da navedeni termin koncerta ni primeren. Koncert je načrtovan v tednu, ko se spominjamo največje tragedije hrvaškega naroda v novejši zgodovini, ko se v miru in s spoštovanjem poklanjamo vukovarskim žrtvam,” je v obrazložitvi odločitve o odpovedi koncerta Radeta Šerbedžije na filmskem festivalu v Vinkovcih 15. novembra zapisal župan Ivan Bosančić. Torej “v tednu, ko se v miru in s spoštovanjem poklanjamo vukovarskim žrtvam”.

“V tednu.”

Rade Šerbedžija
PROFIMEDIA

Koncert Radeta Šerbedžije, ki bi moral nastopiti v Vinkovcih, so odpovedali.

Za namene tega eksperimenta predpostavimo celo, da župan občine Vinkovci Šerbedžijev koncert odpoveduje ne zato, ker je “v tednu poklanjanja vukovarskim žrtvam” koncert Radeta Šerbedžije – Srba in izdajalca, ampak ker je sploh “v tednu poklanjanja vukovarskim žrtvam” koncert. Je torej dovoljeno biti živ “v tednu poklanjanja”?

Ko sta se takrat začela proces balzamiranja Vukovarja in njegova sprememba v beatificirano mumijo za strahospoštovanje, so se žrtvam Vukovarja “v miru in s spoštovanjem” poklanjali ob obletnici padca Mesta Heroj. Hrvaška že trideset let 18. novembra prepoveduje vse oblike življenja in solidarnost z vukovarskimi žrtvami kaže z obrednim enkratnim samomorom. Neosredotočeni umetniki – ki brezskrbno načrtujejo svoje nastope, promocije in koncerte 18. novembra – pa so privezani ob sramotilni steber in obredno posuti s pepelom.

Pred natančno desetimi leti, 18. novembra 2011 – potem ko je nekdanji načelnik splitske Hvidre Kristijan Petrić opozoril, da se “na dan spomina na padec Vukovarja, ko se v Splitu v Vukovarski ulici že tradicionalno prižge sveče za padle in umrle, ni primerno zabavati” – je že dogovorjeni koncert skupine TBF v splitski Spaladium Areni odpadel.

Leto dni potem, na isti dan je prestavljena – zdaj boste rekli, da se zajebavam, pa se sploh ne – redna seja mestnega sveta Dubrovnika, nepremišljeno razpisana za 18. november 2012.

“Ostro protestiramo proti datumu sklica seje mestnega sveta na dan, ko vsi hrvaški domoljubi romajo v Vukovar,” je protestiral dubrovniški hadezejevec Teo Andrić, seja pa je bila, razumljivo, prestavljena do nadaljnjega. Med pisanjem tega besedila ni znano, ali je bila do danes izvedena.

Istega dne naj bi v Sinju, v noči s 17. na 18. november 2012, potekala tradicionalna noč gledališča. “V dnevih žalosti in tesnobe, dnevih spomina na vukovarske žrtve, zakaj bi šli v gledališče? Kdo bo danes užival v umetniških predstavah in drugih vsebinah? Njihova noč gledališča, noč veselja, bi morala biti noč sveč in ponovnega razmisleka, kam gre naša domovina!” je avtoritativno prestrašene kulturnike s sinjske ljudske univerze postrojil Filip Ratković, upokojeni častnik hrvaške vojske, nato je gledališka prireditev očitno odpadla.

Nekaj let pozneje, leta 2017, je bila tradicionalna evropska noč gledališča načrtovana za 18. november – jasno, da so jo tuji centri moči hudobno načrtovali za tretjo novembrsko soboto. Nato se je odzval koprivniški “reichskulturtreger” Mladen Pavković, ki je vlado opozoril, da se bodo, zdaj citiram: “V času, ko se ljudje poklanjajo nedolžnim hrvaškim žrtvam, zabavali v gledališčih z nekaterimi predstavami, tudi tistimi, ki so jih napisali srbski pisatelji.” Nato je ministrstvo za kulturo res prestavilo evropsko noč gledališča, zato da, kot ponovno citiram, “ne bi sovpadalo z dnevom spomina na vukovarske žrtve”.

“Ko se bodo ljudje poklonili nedolžnim hrvaškim žrtvam, se bodo v Vinkovcih zabavali na koncertu srbskega igralca,” je enako zvenela razlaga vinkovškega župana, le da tokrat “zabava” ni bila na sporedu 18. novembra, temveč tri dni pred tem. Vendar vseeno, kot se že zavedate, “v tednu, ko se v miru in s spoštovanjem poklanjamo vukovarskim žrtvam”.

“V tednu.” Prostor komemoracije se je tako iz dneva spomina razširil na ves teden. Kaj je naslednje? V mesecu?

“Mislim, da zaradi vseh, ki se novembra v Vukovarju in naši županiji poklanjajo žrtvi Mesta Heroj, organizacija koncertov v tem obdobju ni primerna,” je v izjavi ob odpovedi Šerbedžijevega koncerta dodal vinkovški župan. Dan spomina na vukovarske žrtve je tako podaljšan na teden spomina, v naslednjem stavku pa na celoten mesec spomina. “V novembru se poklanjamo žrtvam Mesta Heroj”, zato “prirejanje koncertov v tem obdobju ni primerno”.

Mesec, gremo naprej, da kdo več? Dva meseca, četrtletje? Letni čas? Ali kdo ponuja zimo – “v kateri se poklanjamo žrtvam Mesta Heroj” – kot “obdobje, v katerem prirejanje koncertov ni primerno”? Imamo vukovarsko zimo, da kdo več? Gremo na celotno koledarsko leto, ali kdo ponuja “leto, v katerem se poklonimo Vukovarju”? Desetletje? Dve desetletji? Tri? Trideset let obdobja, v katerem nobena oblika življenja ni primerna? Prvič, drugič, vsakič, prodano!

Vukovar je v teh tridesetih letih iz mesta mučenikov postal izgovor za navihane otroke domovine, beseda, zaradi katere se stoji mirno ali kleči na koruzi, džoker odgovor na vsako “neprimerno” podvprašanje, ki ga bodo potem iz čistega miru – istega “miru”, zaradi katerega se poklanjamo žrtvam – hrvaški domoljubi skandirali tako na tekmi z Malto kot demonstracijah proti cepljenju, s čimer so Vukovar na koncu spremenili v “zadnje zatočišče podležev” Samuela Johnsona.

Jebo vas Vukovar.

Istega dne, ko je bil koncert Radeta Šerbedžije odpovedan zaradi uradnega spoštovanja do balzamiranega vukovarskega trupla, je moral zagrebški župan Tomislav Tomašević, ki je jecljal pred navijaško bando, pojasnjevati, da je bila odstranitev njihovega murala “v čast Vukovarju” na transformatorski postaji v Savskem Gaju huda napaka in da bo ta poceni kič takoj obnovljen na račun mesta. Težko je reči, da obstaja natančnejši opis vukovarskega mučeništva: slavno Mesto Heroj je danes le nekaj pokopaliških križev, ki so nespretno načečkani na eni od zagrebških transformatorskih postaj.

Vukovar
PROFIMEDIA

Dežulović vztraja, da Vukovar ni mesto za žive, ampak je to mesto mrtvih.

Istega dne, ko je bil koncert Radeta Šerbedžije odpovedan zaradi uradnega spoštovanja do balzamiranega vukovarskega trupla in je zagrebški župan pred navijači Dinama z jecljanjem obljubil obnovo njihovega vukovarskega murala, je državni urad za statistiko objavil uradno oceno števila prebivalcev v hrvaških mestih, ki kaže, da danes v Vukovarju živi kar pet tisoč in pol manj ljudi kot po zadnjem popisu prebivalcev leta 2011. Le v zadnjih desetih letih – od tistega odpovedanega koncerta skupine TBF do danes – je mrtvo Mesto Heroj zapustila kar petina prebivalcev.

Nobenega mesta na Hrvaškem ni zapustilo več ljudi: niti pregovorno zanemarjene, umirajoče, zapuščene in potresne Petrinje ni zapustilo več ljudi kot Vukovar. Vsa dvorana, polna mladih Vukovarčanov, je zapustila Mesto Mrtvih, ki se ga – bolj kot so se ga četniki kdajkoli bali – zdaj bojijo Hrvati, ki izsiljeni z državnim spoštovanjem hitijo postavljati rdečo luč na okno in preverjajo, ali so morda za dan, teden ali mesec spominov načrtovali kakšno življenje.

Hkrati pa v nobeno hrvaško mesto niso vložili toliko denarja kot v Vukovar. Le vlada Andreja Plenkovića, nas je nedavno spomnil Indeks, se je pred lanskimi volitvami hvalila, da je v Vukovarsko-sremsko županijo in mesto Vukovar vložila osemsto triinšestdeset milijonov kun (približno 115 milijonov evrov), za obnovo mestne infrastrukture od 2019 do 2022 pa je namenila še skoraj milijardo kun in pol (200 milijonov evrov). Proračun sklada za obnovo Vukovarja znaša štiriinsedemdeset milijonov kun (10 milijonov evrov), samo ministrstvo hrvaških veteranov je v preteklih štirih letih v Mesto Heroj vložilo več kot sto milijonov kun (13 milijonov evrov), ministrstvo za obrambo pa še približno petdeset (6 milijonov evrov). Nazadnje je vlada Vukovarju lani dodelila pravni status mesta posebne domovinske pietete in ga uradno razglasila za mrtvega.

Rezultat? Pet tisoč in pol ljudi je kljub temu pobegnilo iz Mesta Heroj. Ena petina prebivalstva. Petina.

Jebo vas Vukovar.

Jebala vas posebna domovinska pieteta. Jebali vas kolone spominov, pogrebni pohodi in častne salve. Jebali vas plastični lampijoni, plastični venci in plastične krizanteme. Jebale vas komemoracije, rekviemi in spominske maše. Jebale vas minute molka, dnevi žalovanja in noči sveč. Jebali vas nogometni memoriali, domoljubni recitali, vukovarski arzuhali in navijaški murali. Jebo vas Vukovar.

Jebala vas smrt.