Ameriško-izraelska vojna proti Iranu razkrila razpoke na evropski skrajni desnici

Ameriško-izraelska vojna proti Iranu je razkrila razkole med evropskimi skrajno desnimi strankami in političnimi osebnostmi, piše Al Džazira.

Na eni strani so izraziti podporniki vojne, med njimi ustanovitelj britanske populistične skrajno desne stranke Reform UK Nigel Farage. Ta je v objavi na omrežju X britanskega premierja Keira Starmerja pozval, naj "v tem ključnem boju proti Iranu podpre Američane". Nekaj dni pozneje je dodal še, da bi morali biti begunci, ki bežijo iz Irana, "nastanjeni na Bližnjem vzhodu in ne v Veliki Britaniji".

Vojno je podprla tudi španska skrajno desna stranka Vox, ki je kritizirala premierja Pedra Sancheza, potem ko je ta ameriško posredovanje označil za "neupravičeno" in "nevarno", poroča Al Džazira.

Spet drugi skrajno desni evropski politiki pa so do ameriško-izraelske operacije Epski bes bolj zadržani. Sopredsednik nemške stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) Tino Chrupalla je opozoril, da ameriški predsednik Donald Trump postaja "predsednik vojne".

Vmešavanju medtem nasprotuje tudi vodja britanske skrajno desne stranke Britain First Paul Golding, ki je na omrežju X zapisal, da to ni njihov boj, ter da je treba na prvo mesto postaviti Britanijo, poroča Al Džazira.

Razkol kot "paradoks" evropske skrajne desnice

Razkol v stališčih glede Irana odraža "paradoks" evropske skrajne desnice, je za Al Džaziro povedal politolog Tim Bale z londonske univerze Queen Mary. Skrajna desnica je pogosto razumljena kot gibanje, ki temelji na podobnih zamerah in skrbeh, predvsem glede priseljevanja, vendar jo hkrati zaznamuje močan nacionalizem, kar omejuje sodelovanje med strankami iz različnih držav.

Po njegovih besedah so deli skrajne desnice v državah, kot sta Francija in Nemčija, do Združenih držav Amerike tradicionalno gojili določeno mero nezaupanja, medtem ko so jih drugje, zlasti tam, kjer je povojno politiko oblikoval protikomunizem, videli kot strateškega zaveznika. Ta razlika se zdaj znova kaže pri vprašanju Irana.

Švedski raziskovalec Morgan Finnsio za Al Džaziro dodaja, da si skrajna desnica sicer prizadeva za ideološko enotnost, vendar se pogosto razhaja pri geopolitičnih vprašanjih, kot se je že ob ruski invaziji na Ukrajino leta 2022. Po njegovih besedah so danes razhajanja povezana tudi z "radikalno novo geopolitično usmeritvijo" Donalda Trumpa.

Države, kot so Putinova Rusija, Trumpove ZDA in Netanjahujev Izrael, so se v minulih letih približevale evropskim skrajno desnim akterjem, njihove geopolitične preference pa pogosto prevzemajo tudi njihovi zavezniki, piše Al Džazira. Tako so tisti s tesnejšimi povezavami z Washingtonom ali Izraelom podprli napade na Iran, medtem ko so stranke z močnejšimi vezmi z Rusijo bolj zadržane ali jim odkrito nasprotujejo. Po Finnsiovih besedah so stališča skrajne desnice do zunanjih konfliktov pogosto odvisna predvsem od trenutnih geopolitičnih okoliščin, ne pa od načel.

Ali bo vojna z Iranom vplivala na končno podporo teh strank na volitvah, po besedah Finnsia še ni jasno.

V Združenem kraljestvu bi lahko imela politične posledice, meni politolog Tim Bale. Po njegovih besedah Farageeva odločna podpora ameriškemu napadu na Iran morda ugaja delu strankarske baze, vendar širši volilci niso navdušeni. Zato bi lahko Reform UK na volitvah, ki bodo to pomlad, dosegla slabši rezultat, kot bi ga sicer, piše Al Džazira.

Analitiki opozarjajo tudi, da bi lahko pretesna povezanost z ameriškim predsednikom postala politično tvegana. Po Finnsiovih besedah bi lahko evropski skrajno desni politiki, ki bodo videni kot preveč povezani s Trumpom, izgubili del verodostojnosti, navaja Al Džazira.