Menu Item
CNN analizira prelomno odločitev ameriškega predsednika Joeja Bidna, s katero Ukrajini dovoljuje uporabo ameriških raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v notranjosti Rusije. Je prišla prepozno? Zakaj je Bidnova administracija z njo zavlačevala? Bo spremenila potek vojne?
Odločitev ameriškega predsednika Joeja Bidna (o kateri je pisalo več ameriških medijev, Bela hiša pa je še ni uradno potrdila), ki Ukrajini dovoljuje uporabo ameriških raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji, sledi znanem vzorcu.
Bela hiša je najprej več mesecev vztrajno zavračala prošnje ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, naj odobri uporabo orožja, rekoč, da bi to pomenilo stopnjevanje konflikta. Ameriški zavrnitvi je sledila glasna obsodba Kijeva, in ko je vse kazalo na to, da prošnja ne bo uslišana, jo je Bidnova administracija odobrila.
Na podoben način so ZDA izpolnile tudi ukrajinske želje po raketnem sistemu kratkega dosega HIMARS, tankih Abrams in vojaških lovcih F-16: najprej zavrnitev in izmikanje, nato pa odobritev v trenutku, ko je že skoraj prepozno.
Je prepozno tudi za rakete dolgega dosega ATACMS? Odgovor je zapleten in morda pojasnjuje, zakaj je bila Bela hiša pri izdaji dovoljenja tako zadržana.
Zakaj je bila Bela hiša (znova) tako zadržana?
Prvič, zaloga raket dolgega dosega, ki so na voljo Ukrajini, je omejena – tudi če Kijev z njimi lahko zadene tudi do 306 kilometrov oddaljene cilje globoko v Rusiji, spremembe čez noč ne moremo pričakovati.
Analitiki medtem že naštevajo število ruskih ciljev, ki so zdaj na dosegu Ukrajine. Inštitut za preučevanje vojne jih navaja na stotine, med njimi številna ruska letališča, ki jih je Moskva po Bidnovi odobritvi že izpraznila, bojna letala pa namestila v hangarje v notranjosti države.
Vendar Ukrajina res ne bo dobila dovolj ATACMS, da bi spremenila potek vojne.
Drugič, Ukrajini je že pred ameriško odobritvijo uspelo prodreti globlje v Rusijo z uporabo brezpilotnih letalnikov, ki povzročajo precejšnje opustošenje okoli moskovskih letališč in ruske energetske infrastrukture. Pri financiranju njihove precej cenejše izdelave in razvoju so pomagale tudi ZDA.
Tretjič, dovoljenje za uporabo ameriških raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji je, tako kot se sliši, precej provokativna odločitev. Res je, da je Moskva trenutno vojaško precej šibka in verjetno ne bo iskala popolnega spopada z Natom ali ZDA, a bo Kremelj na neki točki zelo verjetno želel obnoviti svoj položaj.
Bidnova administracija je ravnala pravilno, ko je tehtala med praktično uporabnostjo raket dolgega dosega in možnostjo večje škode na civilni infrastrukturi ter nevarnostjo za civiliste v državah članicah zveze Nato, če bi se Rusija po odobritvi ATACMS čutila dolžna vrniti udarec.
Odločitev ZDA le ni bila tako lahka, kot so trdili nekateri v Kijevu. Se pa zdi, da je bil cilj Bidnove ekipe precej širši: da bi se bolj vključila v ukrajinsko-ruski spopad in končno snela rokavice.
Ena sama raketa stane od nekaj manj kot milijon do skoraj dveh milijonov dolarjev, poleg tega pa naj bi bile zaloge omejene.
Trump govori o miru, a bo podedoval vojno
Bela hiša ob tem poudarja, da je odločitev temeljila na razširitvi konflikta Moskve, ko je ta pred kratkim v rusko regijo Kursk poslala severnokorejske enote. Zahodni uradniki so vključitev azijskih vojakov v evropski konflikt označili za zaostrovanje, saj imajo zdaj v njem svojo vlogo tudi indopacifiški nasprotniki ZDA. Vojna je s tem postala bolj globalna.
V Bidnovih očeh gre torej za “stopnjevanje, s katerim so ZDA odgovorile na stopnjevanje”. Dejstvo, da je s to odločitvijo zaradi njenega izrednega pomena in simbolike tako dolgo odlašal, pa ji daje le še večjo težo in moč.
Novoizvoljeni predsednik Donald Trump morda misli, da lahko govori o miru, vendar bo podedoval vojno, v kateri so se stave pravkar bistveno povečale.
Avtor:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje