Nato aktiviral 4. člen pogodbe. Kaj to pomeni, tudi za Slovenijo

Yves Herman/REUTERS

Vzhodne članice Nata so sprožile posvetovanja, ki jih predvideva 4. člen Natove pogodbe. Kaj to pomeni? In ali lahko to vodi tudi v napotitev enot Slovenske vojske v katero od vzhodnih članic Nata? Trenutno je v Latviji 50 pripadnikov Slovenske vojske, minister Tonin napoveduje, da jih bo na vzhodnem krilu kmalu še več.

V zgodnjih jutranjih urah se je začela obsežna ruska invazija na Ukrajino, o eksplozijah poročajo iz več ukrajinskih mest, tudi iz Kijeva, ukrajinski notranji minister pa je potrdil, da ruskim vojaškim enotam pomagajo tudi beloruske, kar bi pomenilo, da sta Ukrajino napadli dve državi.

To potrjujejo tudi ekskluzivni posnetki televizije CNN, ki je predvajala posnetek beloruskih tankov, ki se premikajo proti meji z Ukrajini. Nato je že pred dnevi napovedal, da bo Belorusija plačala visoko ceno, če bo pri invaziji na Ukrajino pomagala Rusiji.

Dogajanje v Ukrajini spremljamo v članku: V Ukrajini se je začela vojna.

Članice Nata – Poljska, Estonija, Latvija in Litva – so sprožile aktivacijo 4. člena Severnoatlantske pogodbe, ki določa, da se bodo “pogodbenice med seboj posvetovale, kadarkoli bo po mnenju katere od njih ogrožena ozemeljska celovitost, politična neodvisnost ali varnost katere koli pogodbenice.”

Aktivacija člena 4 Severnoatlantske pogodbe se zgodi zelo redko. Leta 2020 ga je sprožila Turčija, po tem, ko je bilo v sirski provinci Idlib na severozahodu Sirije v zračnem zračnem napadu ubitih več kot 30 turških vojakov. Zračni napad so izvedle sile sirskega predsednika Bašarja al Asada ob podpori Rusije. Rusija je takrat sporočila, da so bili turški vojaki, ki jih je napadla sirska vojska, pomešani med “teroriste” in da niso vnaprej sporočili svojih položajev.

Estonska predsednica vlade Kaja Kallas je ob sprožitvi 4. člena povedala, da ruski napad na Ukrajino predstavlja “grožnjo za celotno Evropo,” so sporočili z estonske vlade.

Aktivacija 4. člena pogodbe v praksi pomeni, da bi lahko katerakoli članica Nata zahteva posvetovanje Severnoatlantskega sveta, najprej na ravni veleposlanikov pri Natu, po potrebi tudi na ravni ministrov za obrambo. Članice Nata bi se lahko (teoretično) odločile tudi, da okrepijo prisotnost na vzhodnem krilu, torej v Litvi, Latviji, Estoniji, v Romuniji, na Poljskem, kjer sta tako Nato kot Amerika v zadnjem času že okrepila prisotnost.

Na Poljskem je po zadnjih dostopnih podatkih trenutno 1.200 Natovih vojakov (in 5.700 ameriških), v Litvi 1.200 Natovih vojakov in 450 ameriških, v Estoniji in Latviji je po 1.200 Natovih vojakov, v Romuniji pa 900 ameriških.

Bo na vzhodno krilo še več vojakov poslala tudi Slovenija?

V Latviji je trenutno tudi 50 pripadnikov Slovenske vojske, ki so tam zaradi ruske pripojitve ukrajinskega Krima leta 2014.

Kot je za Televizijo Slovenijo povedal minister za obrambo Matej Tonin, bo Slovenija verjetno na Vzhodu še okrepila tudi svojo prisotnost.

O tem je Tonin že govoril s slovaškim ministrom za obrambo, Slovaška namerava namreč oblikovati posebno misijo na Vzhodu in je izrazila interes, da pri tem sodelovali tudi pripadniki Slovenske vojske. “Mi smo pripravljeni povečati našo prisotnost na Vzhodu, da našim zaveznikom zagotovimo večjo varnost,” je dejal minister Tonin.

Nato v Ukrajino ne bo pošiljal svojih enot

Nato je na stališču, da v Ukrajino, ki (še) ni članica Nata, ne bo pošiljal svojih enot. Ali bodo Ukrajini šle na pomoč posamezne države članice, še ni znano, je pa za zdaj malo verjetno.

Če bi med rusko invazijo na Ukrajino prišlo do napada tudi na katerokoli članica Nata, pa bi se sprožil najpomembnejši člen Severnoatlantske pogodbe, to je 5. člen, ki pravi, da je napad na eno članico Nata napad na vse.

Člen 5 določa: “Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, in zaradi tega soglašajo, da bo v primeru takega oboroženega napada vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo priznava 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov, pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene sile, da se ponovno vzpostavi in ohranja varnost severnoatlantskega območja. Vsak tak oborožen napad in vsi posledično sprejeti ukrepi se takoj sporočijo Varnostnemu svetu. Taki ukrepi prenehajo, ko Varnostni svet ukrene, kar je potrebno za ponovno vzpostavitev in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.”