Menu Item
Če so vrsto let evtanazijo in/ali pomoč pri samomoru dopuščali le v peščici držav, se v zadnjih letih to začenja spreminjati. Vse več držav ljudem, ki trpijo zaradi neozdravljivih bolezni, omogoča, da dostojno odidejo, ko sami želijo. Nizozemski, Belgiji, Luksemburgu, Švici, Kolumbiji in nekaterim ameriškim zveznim državam so se v zadnjih letih pridružile tudi Kanada, Španija, Avstrija in Nova Zelandija, pomembni premiki so se zgodili tudi v Nemčiji. Ravno pred nekaj dnevi so zakon o pomoči pri končanju življenja sprejeli tudi poslanci na Portugalskem. Razpravo so spet odprli tudi v Združenem kraljestvu in Franciji. Prvi legalni samomor s pomočjo so lani zabeležili celo v Italiji.
Nekaj osnovnih načel je skupno vsem zakonskim ureditvam pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pomoči pri končanju življenja praviloma ne legalizirajo, temveč jo pod določenimi pogoji zgolj dekriminalizirajo, z zapisom izjeme v kazenski zakonik.
Postopek se mora vedno začeti na izrecno prošnjo bolnika, zdravstveno osebje pa te možnosti ne sme “oglaševati”.
Vedno se morata o upravičenosti prošnje izreči najmanj dva neodvisna zdravnika. Vedno mora med prvim pogovorom o možnosti končanja življenja in izvedbo postopka miniti določeno prehodno obdobje, v katerem si ima bolnik čas premisliti.
In v vseh primerih ima bolnik do zadnjega pravico, da od postopka odstopi brez kakršnihkoli posledic, zdravnik pa lahko vedno uveljavlja možnost ugovora vesti.
Vse te varovalke vključuje tudi slovenski predlog zakona, pogoji pa so v slovenskem primeru še dodatno zaostreni, saj bi morala postopek predhodno odobriti posebna komisija, bolnika pa bi poleg dveh neodvisnih zdravnikov moral vedno pregledati tudi psihiater.
Referendumska zmaga na Novi Zelandiji
Luksemburg je leta 2009 postal tretja, Španija pa leta 2021 četrta država v Evropi, ki je sprejela zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Špansko ustavno sodišče je marca letos zavrnilo pritožbo skrajno desne stranke Vox, ki je zakon izpodbijala.
Na Novi Zelandiji sta evtanazija in pomoč pri samomoru kot enakovredni možnosti dostopna od leta 2021. Zakon o izbiri ob koncu življenja je bil v parlamentu sprejet leta 2019, leta 2020 pa so ga volilci z veliko večino (65 %) potrdili na referendumu. Istočasno so odločali tudi o legalizaciji rekreativne rabe konoplje, a so predlog zavrnili.
Novozelandski zakon o končanju življenja je bolj omejujoč kot v državah z daljšo tradicijo pomoči pri umiranju. Do pomoči so upravičeni zgolj polnoletni terminalno bolni, ki jim zdravniki ne napovedujejo več kot šest mesecev preostanka življenja.
Portugalski parlament je po večkratnih poskusih nedavno dokončno potrdil zakon o pomoči pri končanju življenja, na katerega je predsednik Marcelo Rebelo de Sousa do zdaj kar štirikrat vložil veto, dvakrat pa ga je razveljavilo ustavno sodišče. Ta teden je predsednik zakon vendarle podpisal.
V Združenem kraljestvu so po več neuspešnih poskusih zakonske ureditve končanja življenja letos spet začeli parlamentarna posvetovanja na to temo.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je, potem ko je posebej sklicani 184-članski zbor državljanov z veliko večino podprl zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja, napovedal, da bodo predlog zakona predstavili do konca letošnjega poletja.
Kanada v kratkem času postala absolutna rekorderka
Kanadski zakon o medicinski pomoči pri umiranju je nastal kot odziv na odločitev vrhovnega sodišča leta 2015, ki je odrekanje pomoči pri samomoru označilo za kratenje dostojanstva in avtonomije, izvršilni oblasti pa dalo na voljo eno leto, da stanje popravi.
Evtanazija in pomoč pri samomoru sta v Kanadi enakovredni možnosti, večina bolnikov, ki se za to odločijo, pa izbere prvo možnost.
Če je sprva zakon predvideval, da so do pomoči upravičeni zgolj bolniki v terminalni fazi bolezni, so nato pravico razširili na vse s slabim in nepopravljivim zdravstvenim stanjem. Ker je v to definicijo vključena tudi invalidnost, številni opozarjajo na nevarnost prekomernega koriščenja te pravice do končanja življenja.
Kanada je v zelo kratkem času postala država z največjim številom smrti, ki so posledica zdravniške pomoči pri končanju življenja. Leta 2021 je na tak način v Kanadi umrlo že več kot deset tisoč ljudi. Na Nizozemskem so istega leta, sicer ob polovico manjšem številu prebivalcev, imeli nekaj manj kot 7 tisoč primerov, v Belgiji pa približno 2.500.
“Zelo hitro po sprejetju zakona smo začeli polzeti po spolzki strmini,” je za N1 opozoril profesor iz Vancouvra dr. Timothy Stainton.
Javno mnenje podpira možnost odločitve
Javno mnenje je v državah, ki so že zakonsko uredile pomoč pri končanju življenja, temu izrazito naklonjeno. Tudi posamezni odmevni in kontroverzni primeri, ki razburkajo medijsko poročanje, praviloma nimajo velikega vpliva na podporo javnosti.
V Kanadi se podpora javnosti denimo giblje okoli 75 odstotkov. Na Nizozemskem se glede na raziskave javnega mnenja več kot 80 odstotkov ljudi strinja, da mora biti pomoč pri končanju življenja dostopna pod določenimi pogoji.
Dovoljena zgolj pomoč
Nekatere države izrecno prepovedujejo evtanazijo, dovoljujejo pa pomoč pri samomoru. Najbolj znana je Švica, katere zakonodaja sicer pomoči pri samomoru izrecno ne dovoljuje, a za kaznivo velja zgolj pomoč pri samomoru iz sebičnih razlogov.
Švica je v zadnjih desetletjih postala destinacija za ljudi, ki si zaradi neozdravljive bolezni in trpljenja želijo umreti, pa jim tega v njihovi državi ne omogočijo. Tako je to možnost marca letos izkoristila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ena najbolj vidnih slovenskih bork za pravico do pomoči pri končanju življenja.
Prav vse bolj razširjena priljubljenost tovrstnih poti je tudi nekatere okoliške države prepričala o regulaciji pomoči pri končanju življenja.
Od januarja 2022 je tako pomoč pri samomoru za neozdravljivo bolne in trpeče mogoča tudi v Avstriji, in sicer tako, da javna lekarna po potrditvi dveh zdravnikov bolniku izda smrtonosno učinkovino.
Potem ko je italijansko ustavno sodišče leta 2019 razsodilo, da pomoč pri samomoru v določenih primerih in pod določenimi pogoji ni zločin, je Federico Carboni, 44-letni tetraplegik, lani postal prvi Italijan, ki je zakonito izvedel samomor s pomočjo.
Samomor ni prepovedan, zato tudi pomoč pri njem ni prepovedana
Pomoč pri samomoru je dejansko dovoljena tudi v Nemčiji, že vse od leta 1871, kot nam je povedala psihologinja Gita Neumann, strokovnjakinja za etična vprašanja ob koncu življenja pri Nemški humanistični zvezi. “Po nemški pravni doktrini samomor ni prepovedan, zato tudi pomoč pri samomoru ne more biti prepovedana.”
V realnosti pa bolniki pri uveljavljanju te pravice naletijo na številne ovire. Pomoč pri samomoru je še vedno pogosto tabu, zdravniki se sodelovanja otepajo, v lekarnah pa ni mogoče dobiti najbolj optimalnih učinkovin za izvedbo.
Nemški parlament je leta 2015 pomoč pri samomoru dodatno otežil s prepovedjo organizirane pomoči pri samomoru, ki je onemogočila delovanje peščici društev za dostojno smrt.
Leta 2020 je nato nemško zvezno ustavno sodišče to določilo zakona razveljavilo, češ da posega v pravico posameznika do odločanja o samem sebi, ki vključuje tudi pravico do samomora in pomoč pri tem dejanju.
“Nihče ni diskriminiran, če je evtanazija prepovedana”
Ker nemške lekarne niso obvezane izdajati učinkovin za izvedbo samomora, se morajo društva za dostojanstveno smrt, ki v zameno za plačilo nekaj tisoč evrov bolniku omogočijo izvedbo samomora, znajti sama. “Trenutno uporabljajo več dostopnih zdravil, ki ob zaužitju v kombinaciji povzročijo smrt, a je odmerjanje težavno, način pa v vsakem primeru suboptimalen,” nam je povedala Gita Neumann.
Če je pomoč pri samomoru dovoljena, pa je evtanazija v Nemčiji zaradi še živega spomina na program prisilne evtanazije psihiatričnih bolnikov v času nacizma velik tabu.
A kot meni Gita Neumann, je na voljo dovolj možnosti, da evtanazija niti ni potrebna. “V primeru napredne terminalne bolezni je bolnikom na voljo paliativna sedacija, v primeru bolnikov v dolgotrajni komi je na voljo prekinitev hranjenja, paraplegiki, ki si želijo umreti, lahko s pomočjo slamice popijejo smrtonosno tekočino ali pa celo sami z usti vključijo infuzijsko črpalko. Nihče ni diskriminiran, če je aktivna evtanazija prepovedana.”
Ta konec tedna v rubriki Poglobljeno o tej temi objavljamo dosje iz petih člankov. Preberite še:
INTERVJU Z DDDR. PLETERSKIM: “Če ne bi imel očeta, ki je prosil, naj ga pustijo izkrvaveti …”
POGOVOR S TATJANO KOCIJAN: “Zame je pomembno življenje, ne životarjenje”
PRIMER KANADE: “Zelo hitro smo začeli polzeti po spolzki strmini”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
