Tatjana Kocijan je stara 90 let. Upokojena srednješolska profesorica geografije že dobrih pet let živi v domu starejših občanov na Bokalcah v Ljubljani. Glava ji deluje kot navita, spopada pa se z napredujočo Parkinsonovo boleznijo. Kavo pije po slamici, ker se ji roke preveč tresejo. Želi si možnost, da bi lahko končala svoje življenje.
Svoj podpis podpore predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je gospa Kocijan oddala med prvimi. Za pravico do izbire se zavzema že vse od moževe smrti pred sedmimi leti.
“To ni življenje, temveč hiranje, trpljenje in razčlovečenje”
“Moj mož je imel raka na prostati. Skoraj tri leta je trpel in prosil, naj mu vendar pomagamo, ker ne zdrži več. Njegova zdravnica je rekla, da ga razume, a mu ne sme pomagati,” se spominja. “Opazovala sem moža, ki se je iz ’fejst, pametnega dedca’ spremenil v razvalino življenja. To ni življenje, temveč hiranje, trpljenje in razčlovečenje.”
Njeno zavzemanje za ureditev vprašanja pomoči pri končanju življenja je tudi izpolnjevanje želje pokojnega moža. “Oba s sinom sva bila ob njem, ga držala za roke, ko je prosil, naj se po njegovi smrti trudiva, da bodo ljudje za njim imeli možnost pomoči pri končanju življenja, ki je on ni imel. Enako kot pokojni akademik Pleterski, čigar sin Andrej si danes prizadeva za ureditev področja.”
“Mami, samo da se ne boš mučila, kot se je oči”
A v prvi vrsti, je odločna gospa Kocijan, si za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prizadeva zase:
“Absolutno zase. Ne vem kaj bi dala, da bi imela na svoji omarici ob postelji nembutal (tržno ime za pentobarbital, najpogosteje uporabljeno učinkovino za končanje življenja; op. a.), ki ga uporabljajo v Švici.” Ime te učinkovine ima zapisano na koledarju v svoji sobici v domu.
V svoji odločitvi ostaja neomajna. “Trdno sem odločena, ne bom si premislila.”
Če bi imela to možnost, ne bi več čakala. “Veste, ta moja bolezen je takšna, da sem že tako včasih, oprostite izrazu, crknjena. Če bi imela to možnost, bi se čim prej odločila za končanje življenja. Zame je pomembna kakovost življenja, ne pa dolžina. Važno je življenje, ne životarjenje.”
Pri tem ima, kot pravi, tudi podporo družine. “Sin je očeta držal za roko, ko je umiral. In pravi mi: Mami, samo da se ne boš mučila, tako kot se je oči. Tudi vnuk mi pravi: Če si se sama tako odločila, te podpiram.”
“Kdor hoče, naj gre …”
Na naše vprašanje, kako gleda na opozorila, da bi sprememba družbenega odnosa do umiranja vodila do tega, da bi se od starejših pričakovalo, da predčasno končajo svoje življenje, pa se je razburila:
“Prostovoljno! Ta beseda jim nikakor ne gre iz ust,” je povzdignila glas, nato pa mirno nadaljevala. “Kdo hoče, naj gre, kdor ne, naj ostane.”
Skrbi pa jo, da bo tudi tokratni poskus ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v Sloveniji padel v vodo. Boji se, da bo prevladal “vpliv Cerkve” in tistega dela zdravnikov, ki predlogu nasprotujejo, medtem ko ostali molčijo. “Samo tri besede ponavljajo – zloraba, umor in Hipokratova prisega. In pri nekaterih ljudeh to lahko pade na ugodna tla.”
Ta konec tedna v rubriki Poglobljeno o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja objavljamo dosje iz petih člankov. Zato preberite še:
INTERVJU Z DDDR. PLETERSKIM: “Če ne bi imel očeta, ki je prosil, naj ga pustijo izkrvaveti …”
BOJ ZA DOSTOJNO SMRT PO SVETU: Vse več držav omogoča pomoč pri končanju življenja
EVTANAZIJA V KANADI: “Hitro smo začeli povzeti po spolzki strmini …”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
