Menu Item
So konflikti, ki se dogajajo na očeh svetovne javnosti, in so konflikti, ki trajajo že tako dolgo, da smo nanje pozabili. Njihov najmanjši skupni imenovalec je trpljenje civilnega prebivalstva – množični poboji in posilstva, načrtno stradanje. Trpljenje civilistov še povečuje uporaba orožja, ki ne diskriminira med vojaškimi in civilnimi tarčami, nam je pripovedovala raziskovalka pri Amnesty International Donatella Rovera. Pri tem je bila kritična tudi do velesil, ki intervenirajo na tujih ozemljih, a jim je za dobrobit civilnega prebivalstva le malo mar.
Donatella Rovera je raziskovalka konfliktov pri nevladni organizaciji Amnesty International. Raziskuje na območjih od Afrike do Bližnjega vzhoda – ukvarja se s konflikti, o katerih se v javnosti veliko govori, in tistimi, ki so (že davno) pozabljeni, nekateri zamrznjeni. Raziskovalka z jasnim vpogledom v drobovje dogajanj in dinamik v mednarodni skupnosti raziskuje, saj je prepričana, da so dejstva ključna za boj proti brezbrižju do kršitev človekovih pravic.
Z Donatello Rovero smo se pogovarjali o spopadih v Etiopiji in Gorskem Karabahu, uničenju Rake, strupenih naracijah, ki spodbujajo sovraštvo, in različnih orožjih v vojni – tudi posilstvih in stradanju.
Raziskujete sodobne oborožene konflikte v Siriji, Iraku in Jemnu, pa v Libiji, Južnem Sudanu, Srednjeafriški republiki, Somaliji in, med drugim, v Etiopiji. Med njimi je toliko razlik, a mora obstajati tudi kak skupni imenovalec.
Eden od skupnih imenovalcev so žrtve civilistov. Ko danes razmišljamo o konfliktih, razmišljamo o novih, sofisticiranih orožjih, za katere vemo, da obstajajo. A resnica na terenu je, da se v večini primerov še vedno uporabljajo starejša orožja in strelivo. Bogate države, kot so ZDA in evropske države, niso izjema. Razlog je preprost: starejša orožja so cenejša od naprednih, ki so bolj natančna, zanesljiva in nosijo manjše tveganje za povzročitev kolateralne škode. Starejša orožja prav tako ne zahtevajo, da z njimi ravna izurjeno osebje.
Poglejmo primer vojne proti Islamski državi, ene od najbolj razvpitih vojaških operacij v zadnjem času. Vojna se je dogajala v Iraku in Siriji in jo je izvajala predvsem mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA. V sirskem mestu Raka, ki je najbolj uničeno mesto v zadnjem času – uničenih ali poškodovanih je bilo 80 odstotkov stavb – so se ameriški marinci hvalili, da so uporabili več artilerije kot kjerkoli drugod po koncu vojne v Vietnamu. Uporabljali so nevodeno artilerijo. Na relativno majhno mesto so odvrgli več deset tisoč granat, pri čemer lahko vsaka granata cilj zgreši za od 100 do 300 metrov.
Vidimo, da vojske naših držav, ki svoje sile pošiljajo v vojne na Bližnjem vzhodu, v Afriko in drugam, nočejo ogrožati življenj svojih vojakov. Zato je na terenu manj vojakov in je več bojevanja od daleč, kar pa pomeni manj natančnosti. Civilno prebivalstvo je nato tisto, ki plača ceno.
Še en skupni imenovalec sodobnih konfliktov je uporaba humanitarne pomoči kot orožja v vojni. Strani v konfliktu pritiskajo druga na drugo s tem, da stradajo prebivalstvo. To se trenutno dogaja v Etiopiji.
Pa nadaljujva z Etiopijo. Poročanje o oboroženem konfliktu v tej državi je okrnjeno zaradi mrkov interneta, na terenu ni poročevalcev. Kaj o stanju v državi ugotavljate vi?
Z etiopskim konfliktom se ukvarjam zadnje leto, v zadnjih dneh pa intervjuvam ženske, ki so preživele spolni napad vojakov TPLF [Tigrayska ljudska osvobodilna fronta, ki je v državi vladala do leta 2018, op. a.] v regiji Amhara. Pred tem sem v begunskih taboriščih v Sudanu intervjuvala ženske iz regije Tigray, ki so jih množično posiljevali etiopski in eritrejski vojaki ter pripadniki milic iz Amhare.
V tej vojni so množična posilstva pomembno orožje. V prvem obdobju konflikta, od novembra do junija lani, ko so se sile TPLF branile, so posiljevali predvsem vojaki Etiopije, Eritreje in pripadniki milic. Dinamika se je nato spremenila konec junija, ko so uporniki TPLF vstopili v Ahmaro in Afar [sosednji regiji Tigraya, op. a.]. Tam so počeli to, kar so prej vojaki v Tigrayu – pobijali so, plenili hrano ter napadali ženske in deklice. Tako ena kot druga stran pravita, da ženske posiljujeta iz maščevanja.
Kršitve pravic se prav tako še vedno dogajajo v zahodnem Tigrayu, kjer vztrajajo etiopske sile. Tam se dogajajo množične aretacije, ljudi izključujejo iz zahodnega Tigraya, prihajajo poročila o ubojih. Vse bolj napeto je tudi v etiopski prestolnici Adis Abeba, kjer vladna stran preganja podpornike TPLF. Skupine na lastno pest patruljirajo po ulicah, pregledujejo ljudem dokumente, jih naznanjajo policiji.
Sovraštvo se spodbuja tudi na družbenih omrežjih, kjer se objavlja veliko lažnih informacij. Objavljajo se manipulacije avdio in video gradiv. Na primer: video gradivo je iz enega konflikta, dodajo pa mu drug zvok, kar služi stopnjevanju napetosti. To otežuje delo tudi nam, raziskovalcem. Verifikacija teh gradiv je zelo zahtevna.
Konflikt v Etiopiji je velik in ima posledice tudi onkraj države. Mednarodna skupnost z Varnostnim svetom na čelu pa je paralizirana, nobena resolucija ni bila sprejeta.
Prizori iz Etiopije:
Resda v Etiopiji ni modrih čelad, a ko opisujete sovraštva med etničnimi skupinami, množična posilstva in poboje … Se bomo o današnjem dogajanju v Etiopiji nekoč pogovarjali tako, kot se danes o Bosni in Hercegovini ali Ruandi?
Sem raziskovalka. Raziskujem dejstva in ne maram ugibati. V Etiopiji, kjer živi več kot sto etničnih skupin in so napetosti med skupnostmi prisotne že dalj časa, je mogoče vse. Prav Etiopija je namreč dober primer, zakaj špekuliranje ni dobra ideja: etiopski premier Abiy Ahmed je pred dvema letoma prejel Nobelovo nagrado, pa poglejte danes, kaj govori.
Donatella Rovera: “Resnica je ena od žrtev sodobnih konfliktov. Resnice ne žrtvujejo le strani, ki so na nasprotnih ideoloških polih, temveč tudi njihovi podporniki.”
Iz Etiopije v Libijo. V državi, ki so jo leta 2011 bombardirale sile Nata, se decembra obetajo predsedniške volitve. Kako vi ocenjujete stanje v tej državi?
O Libiji težko govorimo kot o državi. Čeprav so oblikovali vlado narodne enotnosti, člani te vlade vlečejo različne in neusklajene poteze – predsednik suspendira zunanjega ministra, kar zavrne premier ipd. Volitve naj bi bile prihodnji mesec, a še vedno niso sprejeli ustrezne volilne zakonodaje. Nekateri ključni registrirani predsedniški kandidati ne morejo biti izvoljeni po zakonodaji, ki je v veljavi trenutno …
Realnost je ta, da je na terenu država odsotna, različna območja nadzorujejo milice. To je nevarno – veliko je ugrabitev in izkoriščanja (zasužnjevanja), milice prav tako nadzirajo migracije iz države. Glede na okoliščine volitev je skratka težko biti optimističen.
Moja asociacija na povedano je Afganistan. V zadnjih dveh desetletjih, do vrnitve talibanov, so tudi v tej državi izvajali volitve … A le na ozemljih, ki jih je nadzirala vlada.
Na območju konfliktov je pomembno, kdo nadzoruje ozemlje. Rezultat volitev, tudi če so te reprezentativne, ne bo nujno vplival na nadzor virov in dobrin, pa na zmožnost odločanja o stvareh, ki določajo življenje civilistov.
Glede razmer v Libiji niste optimistični. Kakšna prihodnost pa se po vašem obeta konfliktu med Armenijo in Azerbajdžanom, ki se ne moreta dogovoriti glede nadzora Gorskega Karabaha? Sprti strani sta se ponovno spopadli lani, dogajanje pa ste podrobno spremljali.
Ta konflikt je zelo pomemben. Gorski Karabah je po mednarodnem pravu okupirano ozemlje. Konflikt je miroval več kot četrt stoletja, pred letom dni pa je izbruh nasilja negativno presenetil vse. Spopadi so zahtevali žrtve med civilisti, a na srečo so se boji odvijali stran od mest.
Prizori iz Gorskega Karabaha:
A gledali smo posnetke Armencev, ki v strahu pred prihodom Azerbajdžancev množično zapuščajo svoje domove, nekateri so jih celo sežigali, da si sovražnik le ne bi mogel česa prilastiti.
Obe strani sta uporabili orožja, ki ogrožajo civiliste, tudi kasetne bombe. To je prav tako še eden od konfliktov z zelo nasprotujočimi si naracijami, ki so povezane z zahtevami glede Gorskega Karabaha. Obe strani imata tudi močno podporo zdomcev, ki iz tujine sooblikujejo te naracije. So se pa spopadi končali dokaj hitro, v 44 dneh.
Ob lanskoletnih spopadih na območju Gorskega Karabaha je prišla do izraza tudi Turčija, ki ima prav tako pomembno vlogo v konfliktu v Siriji in Libiji. Turčija je tudi v Gorski Karabah želela pripeljati plačance iz Sirije, kot je to storila v Libiji, a se ji ta poteza ni izšla. Sunitski sirski borci, ki so se bili pripravljeni boriti na strani Azerbajdžana, so namreč ugotovili, da v Azerbajdžanu prevladuje šiitski islam.
Enako kot Turčija je v Libiji, Siriji in Gorskem Karabahu zelo pomembna akterka tudi Rusija. Večja vloga teh dveh držav v večjih konfliktih je zanimiv dejavnik – tudi z vidika dogovorov med vpletenimi stranmi, v katerih človekove pravice niso osrednji element.
Kako tuje sile – Turčija, Rusija, ZDA, Savdska Arabija, Izrael … – vplivajo na dinamiko konfliktov, ki jih preučujete?
Vzemimo primera Rake in Mosula, dveh pomembnih utrdb Islamske države. Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA se je odločila intervenirati veliko pozneje, kot bi si želeli nekateri. Ko so se določili za vojaško intervencijo, jim ni bilo mar za usodo civilistov in so povzročili veliko uničenje. Poleg uspešne vojaške intervencije je tukaj še veliko stvari in danes vidimo, da tuje sile niso prevzele odgovornosti za svoja dejanja. Če je denar za vojno, mora biti tudi za njene posledice.
V Raki so bila uničena življenja ljudi. Preživeli niso dobili pomoči. Denar je bil namenjen obnovi infrastrukture, kar je dobro, a ljudje, ki so izgubili domove in službe, niso dobili pomoči, da bi si obnovili življenja. To v prvi vrsti ni pravično, je pa tudi politično neoportuno. Kajti ko ti ljudje pripovedujejo, da jim je Islamska država ubila sorodnike ali pa da so izgubili bližnje v bombardiranju koalicijskih zaveznikov, da so bile uničene njihove hiše, avtomobili, trgovine … hitro ugotoviš, kje so največje zamere in kakšne so posledice, če ni pomoči.
Kraj, kot je Raka, je klasičen primer tega, kako je lahko razumevanje in dojemanje diametralno različno. Ljudje v zahodnih državah verjamejo, da so poslali svoje sile, da osvobodijo ljudi v Raki, ki morajo zdaj biti srečni in hvaležni. Nato pa ljudje v Raki povedo, da sta obe strani povzročili uničenje in da si ne morejo obnoviti življenja. To lahko ustvari veliko sovraštva.
Na območjih, ki jih je okupirala Islamska država, živi prav tako na tisoče otrok in najstnikov, ki so stigmatizirani zato, ker so starši podprli eno od strani v konfliktu, ter so brez ustrezne dokumentacije in ne morejo v šolo.
In še vprašanje za zaključek. Konflikti, pozabljeni ali ne, z domov preganjajo na tisoče oseb, ki si želijo varnost najti v Evropski uniji. A pred vrati EU pogosto obstanejo oziroma so prisilno vrnjeni na “napačno” stran meje. Mi, ki smo na “pravi” strani, medtem le gledamo posnetke nasilja organov pregona, gledamo ljudi, ki na nizkih temperaturah zmrzujejo le zato, da bi dobili priložnost za vstop v Unijo. Kako doseči, da nam bo kot družbi ponovno mar za ljudi, za človekove pravice?
Težko vprašanje. Pandemija covida-19 je poslabšala gospodarsko sliko povsod po svetu, tudi v Evropi. Ko se ljudje počutijo, da je njihova ekonomska situacija manj varna, to lahko povzroči, da lahko postanejo manj občutljivi za trpljenje drugih.
A tudi to je bitka za nadzor nad naracijo. V Evropi je zelo prisoten diskurz populističnih politikov, ki vztrajajo, da je bila Evropa napadena. A realnost je ta, da več kot 95 odstotkov vseh beguncev ostane blizu svoje države. Odstotek ljudi, ki doseže meje EU, je zelo majhen. Sever Ugande, na primer, je najrevnejše območje v državi, in vseeno so sprejeli na tisoče beguncev iz Južnega Sudana in drugih okoliških držav. Tam, kjer vlada velika revščina, vidimo, kako so ljudje pripravljeni deliti tisto malo, kar imajo.
Edino, kar lahko storimo, da bo ljudem spet mar, je to, da jim predstavimo dejstva. Da se proti propagandi borimo z dejstvi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje