Žiga Divjak je eden najbolj prodornih mlajših slovenskih režiserjev, ki s svojimi deli gleda v drobovje družbe in razkriva grozote, ki so pogosto prezrte. Njegova zadnja predstava Gejm, v kateri brezkompromisno razgalja in preizprašuje vlogo in odgovornost Slovenije in njene mejne politike za življenje in usodo beguncev, je pred tednom dni na Borštnikovem srečanju prejela kar sedem nagrad, vključno z veliko nagrado festivala ter nagrado za najboljšo režijo.
Angažirana, etična drža, umetniška moč so besede, s katerimi pogosto opisujejo 29-letnega režiserja Žigo Divjaka. Ustvarjanja predstav se loteva raziskovalno, ideje črpa iz zgodb resničnih ljudi. Tudi predstava Gejm gradi na resničnih dogodkih.
Veliko nagrado Borštnikovega srečanja je sicer Divjak prvič osvojil že leta 2018 za avtorski projekt 6, leto prej pa je za uprizoritev Človek, ki je gledal svet prejel Borštnikovo nagrado za režijo.
Povedali ste že, da ste s predstavo Gejm želeli opozoriti na to, kar se dogaja v naši državi in kakšna je naša odgovornost, da ljudi, ki prepešačijo pol sveta, da bi pri nas zaprosili za azil, načrtno pošiljamo nazaj … Gre za dokumentarno predstavo. Je v njej čisto vse po resničnih dogodkih?
Predstava temelji na poročilih nevladnih organizacij, ki so v Veliki Kladuši in Bihaću intervjuvale ljudi, ki so v Sloveniji poskušali zaprosili za azil, a je bila njihova prošnja preslišana. Pri ustvarjanju predstave ni bilo potrebe po gledališkem pretiravanju in potenciranju dramatičnosti, saj so dogodki že sami po sebi dovolj dramatični in grozljivi.
Kaj je bilo izhodišče za predstavo? Je bila to Dnevnikova reportaža iz leta 2018, v kateri so iz Bosne prvič poročali, da slovenska policija izvaja nezakonite izgone prosilcev za azil? Poročila nevladnih organizacij? Pričevanja beguncev?
Članek novinarja Uroša Škerla Krambergerja v Dnevniku je sprožil, da sta Amnesty International in Info Kolpa odšla v Bosno in začela raziskovati ter naredila izjemna poročila, ki so bila naše izhodišče. Tudi sami smo šli v Bosno, pogovarjali smo se tudi z ljudmi v Sloveniji, vse to, da bi razumeli podrobnosti. Zelo hitro smo se povezali tudi z organizacijo Border violence monitoring network, ki je z bazo pregledno izpostavljenih poročil opravila izjemno delo. Poročila smo ugledališčili tako, da smo jih postavili v prvo osebo.
V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:
Dvakrat ste menda šli v BIH v pripravah za to predstavo, kaj ste tam videli in slišali?
Želel bi si, da stvari ne bi bile tako slabe, kot so, a realnost je še bolj kruta. V Bosni je cel kup ljudi, ki na vsak način poskušajo priti v Evropo, kjer bi lahko zaprosili za azil in začeli normalno življenje, a so na tej poti izgubljeni, tam so ujeti in tavajo po mestu. Vidi se utrujenost domačinov, ki so jim sprva pomagali, sedaj pa tudi sami ne zmorejo več, saj traja predolgo.
Preveliko breme je položeno na pleča revnih mest, ki se že sama po sebi bojujejo, da sploh preživijo. To je grozljivo. Grozljivo je, da vidiš, v kakšnih okoljih ti ljudje živijo, v zapuščenih hišah brez oken, kjer se pozimi z deskami poskušajo obraniti pred mrazom. Nazaj v Bosno so prišli s strganimi trenirkami od policijskih psov. Žal se nam je v Bosni v zelo kratkem času potrdilo vse to, kar smo prej brali v teh poročilih.
Povezali ste se torej z nevladnimi organizacijami, šli na teren in pravite, da sta bila za celotno ekipo to pomembna izkušnja in grozljivo spoznanje, kako razčlovečeno je lahko človeško življenje. Kaj je vas najbolj pretreslo?
Poleg brutalnega policijskega nasilja in sprenevedanja slovenskih oblasti me je najbolj pretreslo, da v obmejnih mestih v Bosni nimajo vstopa v lokale in da je nekaj povsem normalnega, da je na vratih napis “No migrants”. Situacija je preveč kompleksna, da bi lahko preprosto rekel, da gre pri tem zgolj za nestrpnost domačinov. Tudi oni si želijo normalizacije razmer.
Opazno je, kako to nenormalno stanje, ki je posledica evropske politike in ki kar traja in traja, domačine, ki so bili sprva zelo gostoljubni in so izkazali neverjetno človekoljubnost, počasi spreminja v naveličane, nestrpneže, ki bi samo radi svoje življenje nazaj. Seveda je še vedno ogromno število domačinov, ki se skoraj z nadnaravnimi močmi borijo, da vsaj malo olajšajo te nevzdržne razmere za ljudi na begu. Sploh si ne predstavljam, kaj bi bilo brez njihove pomoči.
Zelo so me prizadeli pogledi in prazna sprehajanja od nastanitvenega centra ali pa skvota do trgovine, kjer kupijo neko malenkost, in je to za mnoge edini dogodek v dnevu, ter to neskončno čakanje, da ponovno poskusijo. Hkrati pa smo tu še mi, ki želimo pomagati in poskušamo osmisliti svoj prihod s tem, da pripeljemo stvari za pomoč, a smo tam na neki način vseeno turisti – čez dva dni se vrnemo v svoj udobni dom, ki je manj kot 100 kilometrov stran. To so nenavadne situacije in ne vem dobro, kako se z njimi soočati.
Vaš način izbiranja tem za gledališke predstave je sicer precej nekonvencionalen, ne izhajate iz klasičnega ustvarjalnega procesa, temveč se tem lotevate preiskovalno, dokumentaristično. Kaj je prednost takšnega pristopa ustvarjanja?
V osnovi poskušam združevati dve strasti – ustvarjanje gledališča, umetnosti ter raziskovanje in udejstvovanje v politično relevantnih temah. Poskušam raziskovati stvari, o katerih se mi zdi pomembno spregovoriti, in zanje najti gledališki izraz. S tem lahko morda odprem novo perspektivo, novo čutenje do te teme.
Kljub temu da pogosto vemo, da se krivice dogajajo, pa to še vedno tiho sprejemamo. Kako je to mogoče? Zakaj smo apatični in vdani v usodo?
Mislim, da je velika zmaga neoliberalizma to, da so vsi strukturni problemi predstavljeni kot naši osebni problemi. Posledice frustracij zaradi lastne neizpolnjenosti ali negotovosti v tem svetu pa se kažejo v tem, da se ukvarjamo samo s samimi seboj, v čemer smo neskončno osamljeni, nimamo pa se časa ukvarjati s problemi ljudi okoli sebe. Ne pride do povezovanja in do tega, da bi se kot skupnost nečemu uprli. Vse probleme vidimo kot prepreko na poti k uspehu, finančni ali karierni varnosti, zato jih je lažje spregledati. Po drugi strani pa se je včasih lažje ne ukvarjati s problemi kot pa ugotoviti, da naši privilegiji niso zastonj, da ceno lagodnega življenja, ki ga živimo, plačuje nekdo drug.
Katere so torej tiste vrednote in miselni premiki, ki jih v današnji družbi potrebujemo?
Predvsem se mi zdi, da bi včasih morali biti v družbi malo bolj jezni glede na stvari, ki se dogajajo. V predstavi Gejm ne gre zgolj za spodbujanje empatije, temveč za opozarjanje, da so kršeni zakoni in kaj te kršitve pomenijo za ljudi. Ljudje so pobegnili pred vojno, opustošenjem, revščino, kaj vse so morali doživeti, da so pobegnili, kaj vse so morali doživeti na tej dolgi poti, da jih sedaj na ciljni ravnini čaka nova tragedija. In to zato, ker mi ne upoštevamo zakonov, ki smo jih sami napisali. Če jih ne upoštevamo pri ljudeh na begu, ki so označeni kot Drugi, kdo bo potem jutri ta Drugi? In če ni solidarnosti v boju za pravico Drugega, smo lahko jutri ta Drugi, ki je odveč, mi. Solidarnost je nekaj absolutno ključnega za družbo. Je skorajda edino orodje, ki ga imamo proti vladajoči eliti.
Kaj želite pri publiki in javnosti doseči? Jih premakniti, angažirati, prepričati?
Osnovni cilj je zavedanje, da čeprav to na prvi pogled ni vidno, vsi bijemo isti boj. Vsi smo bolj ali manj ujetniki istega sistema, v katerem postaja peščica čedalje bogatejša, vse ostale pa pušča v negotovosti, zaradi česar postajamo nemočni. Če bi obstajala večja solidarnost, večji vpogled v probleme Drugega, bi morda lahko neke boje prepoznali kot skupne ter tako ustvarili bolj demokratično družbo. Ker to, da danes govorimo o demokraciji, je laž. Ne moremo govoriti, da živimo v demokraciji, če si odstotek najbogatejših lasti več kot polovica Zemljanov.
Kateri temi pa se želite posvetiti v prihodnje?
Trenutno z ekipo ustvarjam predstavo Vročina, mednarodno koprodukcijo, v kateri se ukvarjamo z okoljsko problematiko skozi prizmo razrednega boja – v smislu, da boja za okolje ne moremo ločiti od boja za enakopravnost in da je to, kar počne bogata elita, v bistvu zločin nad človeštvom. Če ti v trenutku, ko je v zraku več kot 419 delcev ogljikovega dioksida na milijon, načrtuješ črpanje še večje količine nafte, je to zločin. Četudi želja podpornikov te industrije ni, da s tajfunom, grozljivo sušo ali orkanom ubijejo človeka, so ti dogodki neposredna posledica tega, da se v nekaj, kar bi morali že zdavnaj preseči, investirajo ogromne količine denarja.
Pogosto se pri ukrepanju proti podnebnim spremembam poudarja le odgovornost posameznika in njegovih individualnih odločitve …
Ravno to. Res poskušamo narediti korak naprej in poudariti, da je to pesek v oči. Mislim, da osebne odločitve absolutno so pomembne in bodo v prihodnje nujne, a to ne bo naredilo prave razlike. Prava sprememba se bo zgodila, ko bomo kot družba v središče postavili druge vrednote – tisto, kar je dobro za biosfero – iz tega pa bi morale slediti vse ostale odločitve o tem, kako družbo organizirati. To, da imaš denar, ti ne daje pravice, da kupiš avto, ki proizvaja štirikrat več ogljikovega dioksida, prav tako ti ne daje pravice, da letiš v privatnem letalu, ki onesnažuje.
Naravne nesreče danes ne obstajajo več, saj je človek s svojim vplivom na okolje popolnoma uničil ravnovesje v njem. To je naredila peščica ljudi. Govoriti o antropocenu je zato na neki način problematično, saj pravzaprav ne gre za antropocen – za dobo človeka, temveč za dobo 0,01 ljudi. To nas seveda ne odrešuje odgovornosti. Vsi smo odgovorni, da se, tudi če nismo tisti, ki aktivno onesnažujemo, upremo in zahtevamo reorganizacijo družbe.
Kakšna pa je v tem oziru vloga umetnosti in kulture? Zakaj sta pomembni in nujno potrebni?
Umetnost lahko v nas prebudi neko senzibilnost. Stvari prikaže v drugačni luči in združuje nekaj, kar je emocionalno, česar se ne da izgovoriti, hkrati pa je prostor srečevanja, ki mu je družba dala neki pomen. Priti v gledališče je eden redkih družbenih momentov, kjer z neznanci zremo v isto smer neko določeno časovno obdobje. To bo postajalo in je že sedaj zelo pomembno, ker je naše dojemanje družbe vse bolj zamejeno na družbena omrežja, ki pa so zelo mehurčkasto oblikovana, zato nam ne dajejo prave predstave v svetu.
Tudi gledališče ni prostor, ki bi bil zares popolnoma odprt, da bi vanj lahko prihajali vsi razredi. Vendarle pa vsaj sam poskušam ustvarjati predstave, ki bi nagovorile čim širše kroge ljudi in ne le neke elite. Želel bi si, da bi gledališčem uspelo priklicati tudi mlajšo publiko, ki je prepričana, da je to nekaj dolgočasnega.
Težki časi za kulturo so. Na to opozarjajo mnogi kulturniki in umetniki. Kako vi vidite odnos države do kulture in kakšna bo umetnost iz te krize, ko jo mnogi s pozicije moči degradirajo na nepotrebno lenuharjenje, izšla?
PREBERITE ŠE:
Žal smo ujetniki izjemno nazadnjaške politike, ki zavoljo pridobivanja političnih točk neti sovraštvo, kjer le lahko. Tako se namesto s ključnimi stvarmi ukvarjamo z nebulozami. Del tega je tudi boj proti umetnosti, ki se je bojijo, kar je na neki nenavadni način lepo, ker ji to daje relevantnost, po drugi strani pa grozljivo, ker jo njihove odločitve uničujejo. Ljudje, ki ne dobivajo podpore, ne morejo ustvarjati, in na ta način izgubljamo vrhunske umetnike. Namesto da bi bili ponosni in podpirali vrhunsko umetnost, se proti njej borimo in spodbujamo povprečnost ali podpovprečnost.
Ključno je zavedanje, da smo se kot civilizacija odločili, da bomo podpirali umetnost, in sicer ne zato, da bi umetniki lahko preživeli, temveč zato, da je umetnost dostopna vsem ljudem. V trenutku, ko družba ne podpira umetnosti, je ta dostopna le še izbrani eliti.
Vse pogosteje se zdi, da se tudi, a ne zgolj na polju kulture, prej ali slej poskuša utišati vsak kritičen glas, ga ustaviti, diskreditirati. Ali ste tudi sami to kdaj občutili na svoji koži?
Zanimiv fenomen je, da prihaja do samocenzure, zaradi česar nekim silam moči ni treba uporabiti vseh vzvodov, ker se cenzura zgodi že sama po sebi. Umetnost je diametralno nasprotna strahu – v strahu ne moremo ustvarjati umetnosti in vedno znova se je treba osvobajati od tega in se ne bati poskusov, da nas utišajo.
Na polju gledališča delate šele nekaj let. Bi rekli, da je to polje umetniškega ustvarjanja, v katerem ste se res našli? Se ozirate tudi za kakšnimi drugačnimi projekti?
Že v srednji šoli se mi je zdelo, da se bom ukvarjal s filmom, bolj kot z gledališčem, a sem se v gledališču našel. Ne izključujem pa drugih poti, ker ne vem, kam me bo življenje peljalo. V teh projektih, kjer je veliko raziskovanja in aktivnega udejstvovanja v problemih, se zelo najdem, in lahko si predstavljam, da moje življenje na neki točki zapusti polje umetnosti in gre nekam drugam.
Nekoč ste že rekli, da če ne bi bili režiser, bi želeli biti novinar. Zakaj?
Mislim, da sta oba poklica v prvi vrsti boja proti laži, v prvi vrsti boja za resnico, tudi če je ta neprijetna in boleča. Oba poklica, vsak na svoj način s svojimi sredstvi, odkrivata in kopljeta v tisto, kar je zadaj, kar je pogosto spregledano in ignorirano.
Igralka Mia Skrbinac, ki je februarja javno razkrila, da jo je spolno nadlegoval profesor na AGRFT, je jasno dala vedeti, da je to naredila, da bi se stvari uredile na sistemski ravni. Osebnih izrazov podpore je bilo veliko, ta teden je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev v sodelovanju z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije objavilo spletno stran, kamor se lahko potencialna žrtev spolnega nasilja obrne po pomoč. To so pomembni premiki, ampak: ali je na sistemski ravni dovolj poskrbljeno, da se spolna nadlegovanja ne bi več dogajala?
Mislim, da je Mijino dejanje izjemno pomembno in pogumno in da je končno nastopil čas, da se zelo jasno pove, da določenih stvari ne bomo več tolerirali. In da se ni mogoče več skrivati za nekimi mistificiranimi učnimi procesi ali umetniško svobodo. Prepričan sem, da je ločnica, kdaj je nekaj stvar umetnosti in kdaj je nekaj stvar zlorabe, zelo zelo jasna. Ljudje, ki so v to vključeni, dobro vedo, kje je ta meja.
Zdi se mi, da je zgodovina gledališča zelo na meji tega, da je zlorabe poskušala preoblikovati v neki umetniški odraz ali proces. Mislim, da se z našo generacijo pogled na to menja in da se ta mistifikacija počasi razblinja.
Pravite, da ste večni optimist – je tudi vpogled v družbo prihodnosti optimističen? Kakšno družbo pričakujete v prihodnosti in kakšno umetnost?
Mislim, da je iz nekega pesimizma treba črpati optimizem. Nisem optimist v smislu, da menim, da bo vse super. Mislim, da bo grozljivo, a treba je ohranjati vero, da je drugačen svet mogoč in da se je za to treba boriti. Stanje sveta je posledica odločitev, ki so jih sprejeli ljudje, to bi nas moralo navdajati z malo upanja, saj bi te odločitve lahko bile tudi drugačne. Vprašanje je, kdo sprejema te odločitve in zakaj in koliko časa bomo še dovolili, da se v imenu uničevanja naše prihodnosti sprejemajo takšne odločitve.
Torej, pravite, da potrebujemo, kot bi rekel Gramsci, pesimizem intelekta, optimizem volje?
Absolutno. Točno to!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!