Digitalna arheologija kot detektivsko delo: z novimi tehnologijami do razkritij o Pompejih

Skoraj 2.000 let po izbruhu vulkana, ki je uničil in pokopal cvetoče rimsko mesto, raziskovalci uporabljajo novo tehniko digitalne arheologije, da bi razkrili "izgubljene Pompeje", piše CNN.

Vezuv je izbruhnil leta 79 n. š. in prekril Pompeje z debelo plastjo staljene kamnine, pepela in prahu. Nekateri prebivalci so pobegnili, drugi so umrli, ujeti v vulkanski material. Srhljive ruševine, ujete v trenutku, so postale prizorišče, ki ga arheologi raziskujejo vse od leta 1748.

Izkopavanja so razkrila stavbe in predmete, skrite pod pepelom, barvite ostanke okrasnih fresk ter ganljive ostanke prebivalcev mesta. Nekatere arhitekturne strukture v Pompejih pa se niso ohranile, kar pušča odprta vprašanja o vsakdanjem življenju v starodavnem južnoitalijanskem mestu.

Napredna kombinacija metod daljinskega zaznavanja, natančne fotografije od blizu in tradicionalnih arheoloških tehnik raziskovalcem pomaga prepoznati skrite sledi ter razkriti vidike Pompejev, ki so se izgubili skozi čas. Med njimi so stolpi, simboli bogastva in moči, ki so morda nekoč oblikovali mestno veduto.

"Z rekonstrukcijo izgubljene arhitekture pridobimo bolj dovršeno in zgodovinsko natančno razumevanje starodavnega mesta in življenja v njem," je povedala soavtorica nove študije dr. Susanne Muth, profesorica na inštitutu za arheologijo Humboldtove univerze v Berlinu.

Ugotovitve in digitalne rekonstrukcije, ki so jih pripravili v okviru projekta Pompeii Reset, bi lahko spremenile način, kako si predstavljamo starodavne Pompeje.

Življenje med ruševinami Pompejev

Ko je profesorica Muth leta 2022 s študenti obiskala Pompeje, so jo navdihnila prizadevanja strokovnjakov tamkajšnjega Arheološkega parka Pompejev za ohranitev mesta.

Ob spremenljivem vremenu in podnebnih spremembah preučevanje krhkih ruševin prinaša mnoge izzive, zato je predlagala idejo, da bi kulturno dediščino Pompejev ohranili z neinvazivno digitalno rekonstrukcijo, hkrati pa tako pridobili nova spoznanja o starodavnem mestu.

Arheološki park Pompejev se je ogrel za idejo in se povezal s Humboldtovo univerzo, na arheološkem oddelku katere so osredotočeni na digitalne arheološke tehnologije. Med njihovimi preteklimi projekti je denimo digitalna rekonstrukcija starorimskega Foruma.

V tem projektu uporabljajo različne tehnike, kot je optična meritev razdalje s svetlobo (LiDAR). Fotografsko dokumentirajo ohranjene dele pompejskih stavb in ustvarjajo 3D-modele. Nato raziskovalci s pomočjo detajlov, ki jih razkrijejo posnetki – na primer lukenj, ki pričajo o manjkajočih strukturah – izdelajo digitalne rekonstrukcije teh zgradb pred vulkanskim izbruhom.

Kaj se je dogajalo v višjih nadstropjih?

Nekatere druge nedavne raziskave Pompejev so razkrile, da so se tamkajšnji prebivalci nekaj desetletij po katastrofi leta 79 n. š. vrnili med ruševine.

"Plast vulkanskih ostankov in pepela, ki je po izbruhu prekrila Pompeje, je segala približno pet metrov v višino," je opisal direktor arheološkega parka in soavtor študije Gabriel Zuchtriegel. "Lahko ste še videli zgornja nadstropja, ki so se dvigovala iz pepela, kot v nekakšni sivi puščavi," je dodal.

Nekdanja pritličja so postala kleti, v katerih so prebivalci zgradili peči, mline in kamine, ki so jih arheologi odkrili v začetku letošnjega leta. Ti poznejši prebivalci Pompejev so območje naposled zapustili po še enem uničujočem izbruhu v 5. stoletju, je povedal Zuchtriegel.

Ko so se sredi 18. stoletja začela prva izkopavanja, je bilo vse, kar je bilo pod plastjo pepela, še vedno ohranjeno. Zgornja nadstropja stavb pa so že razpadla in izginila.

Za ta manjkajoča zgornja nadstropja ni bilo veliko zanimanja, saj so jih imeli za preproste bivalne prostore pompejskih sužnjev in revnejših prebivalcev, je pojasnila Muth. "Dolga stoletja so bila izkopavanja v Pompejih bolj osredotočena na iskanje dragocenih kipov in stenskih poslikav," je povedala.

Ponovno zanimanje pa je obudila želja po razumevanju vsakdanjega življenja običajnih prebivalcev, je dodala. "V tem procesu so odkrili, da so tudi premožnejši Pompejci uporabljali prostore v višjih nadstropjih, saj so tam našli sledi bogatejših kosov opreme."

Ko so raziskovalci usmerili svoje iskanje na zgornja nadstropja, jih je pritegnila na novo izkopana rezidenca: Casa del Tiaso (Hiša Tiasov).

V enem izmed prostorov v pritličju je stal monumentalni kamniti stopniščni stolp, ki je vodil v drugo nadstropje. Vdrtine v stenah blizu vrha stopnišča so nakazovale, da je v manjkajočem zgornjem nadstropju nekoč stalo drugo, leseno stopnišče, ki je vodilo še višje, v tretje nadstropje.

"Ko smo začeli rekonstruirati ta prostor v smislu njegove izgubljene arhitekture, je postalo jasno, da je lahko šlo le za stolp," je povedala Muth.

Casa del Tiaso je bila ena najrazkošnejših hiš v Pompejih in je najverjetneje pripadala vplivni družini. Imela je velike okrašene banketne sobe – ena se je odpirala na vrtno dvorišče, druga pa je vodila v zasebni kompleks termalnih kopeli. V tistem času so imele velike podeželske vile zunaj mestnih zidov tudi stolpe, ki so jih uporabljali za gostinske sprejeme in za razkazovanje veličastnih razgledov.

Rimski pisec Plinij Mlajši je opisal takšen stolp v svoji podeželski vili, kjer je lahko užival v sončnem vzhodu in zahodu, je povedala Muth. Po legendi naj bi rimski cesar Neron opazoval požar v Rimu s podobnega stolpa v Mecenatovih vrtovih. Tudi starodavna besedila in poslikave tistega časa prikazujejo stolpe, pritrjene na razkošne vile.

Rekonstrukcija preteklosti

Digitalna rekonstrukcija pompejskih stavb je kot detektivsko delo, je povedala Muth. Vsi dokazi so skrbno zbrani in nobena podrobnost ni prezrta.

"Postopamo zelo previdno, veliko razpravljamo, preizkusimo neko rešitev, jo ponovno zavrnemo, popravimo, odkrijemo nove sledi, te sledi primerjamo z drugimi stavbami v Pompejih, da najdemo analogije," je opisala Muth. "Korak za korakom nastaja 3D-model, na katerem lahko pregledno razvijamo svoje argumente in predloge ter jih nato predstavimo tako, da jih lahko znanstvena skupnost preveri in o njih razpravlja," je poudarila.

Arheologi so že dolgo uporabljali risbe ali pomanjšane 3D-modele za rekonstrukcijo izgubljene arhitekture. Digitalna arheologija ta proces popelje nekaj korakov naprej.

Dvodimenzionalne risbe lahko vsebujejo napake, saj jih je mogoče preveriti le z enega zornega kota. 3D-modeli PA morajo biti 100-odstotno natančni z vseh kotov.

"Samo ko je strukturna zasnova stavbe natančno poustvarjena v digitalnem 3D-modelu, je arhitekturo mogoče razumeti in razviti verodostojno rekonstrukcijo," je povedala Muth.

Tudi tehnologija računalniških iger omogoča lažji dostop do 3D-modelov. Virtualni sprehodi omogočajo natančnejši vpogled v starodavne bivalne prostore.

"Tako si lahko bolj konkretno predstavljamo banket ob svečah ali praznovanje na vrhu stolpa v hiši Casa del Tiaso, pa tudi tiranske delovne razmere v suženjski pekarni poleg nje," je pojasnila Muth. "Vse to nam bo pomagalo zastavljati nova vprašanja in iskati nove odgovore o življenju v Pompejih."

Ohraniti Pompeje za prihodnost

Raziskovalci nameravajo v digitalno rekonstrukcijo hiše Casa del Tiaso vključiti vse prostore ter ugotoviti, koliko stavb lahko virtualno rekonstruirajo, da bi ohranili dediščino Pompejev.

Digitalna orodja so postala ključna za spremljanje stanja ohranjenosti Pompejev in ugotavljanje, kje so potrebni posegi.

"Digitalna arheologija je veliko več kot zgolj ustvarjanje domišljijskih rekonstrukcij starodavnih stavb. Je način razmišljanja o teh strukturah, o tem, kako so v resnici delovale in kako so jih uporabljali," je povedal soavtor študije Gabriel Zuchtriegel.

V izgubljenem mestu je bilo od leta 1748 izkopanih več kot 13.000 prostorov, tretjina antičnih Pompejev pa je še vedno zakopana pod vulkanskim pepelom.

Ugotovitve iz nedavnih izkopavanj bi lahko raziskovalcem pomagale bolje razumeti hiše, ki so jih prvič preučevali pred desetletji ali stoletji. Toda, kot poudarja Zuchtriegel, njihov cilj ni izkopati celotnih Pompejev, ampak želi arheološki park nekaj prepustiti tudi prihodnjim generacijam.