Menu Item
Ko jo je fant, ki ga je spoznala na letalu, povabil na zmenek, je Cristina Farina brez oklevanja privolila. Ko je ob dogovorjenem času prišla na dogovorjeno mesto, pa je izvisela. Nato je naključno naletela na ljubezen svojega življenja.
Bilo je 26. avgusta 1984, ko je Cristina Farina sedla na letalo iz Firenc do Londona. Večino leta je preživela v prijetnem pogovoru s čednim neznancem. Bil je prijazen, zanimiv in zdelo se ji je, da je tudi ona njemu všeč. “Zakaj ne bi šla jutri ob 11. uri na kavo,” jo je vprašal. In bila sta dogovorjena.
Po pristanku na londonskem letališču Heathrow je šel vsak svojo pot, Christina pa se je že veselila naslednjega dne, ko se bosta videla. A vendar zmenka z njim ni nikoli dočakala. Naslednji dan ga je ob dogovorjeni uri zaman čakala v središču mesta. “Nikoli se ni pojavil,” mnogo let kasneje pripoveduje za CNN.
To ni bil potek dogodkov, s katerimi je 18-letnica želela začeti svoje trimesečno življenje v britanski prestolnici. Razočarano je sedela na trgu Trafalgar in opazovala množico, ko je s kotičkom očesa opazila postavnega tujca. “Videla sem fanta. Slonel je med kipi. Mojo pozornost je pritegnil njegov nekoliko hipijevski videz, bil je lep, imel je dolge lase,” opisuje.
Ko se mu je približala, je fant dvignil pogled, se ji nasmehnil in iz ušes potegnil slušalke. “Živjo,” je rekla Cristina. “Živijo,” je odgovoril. Prisedla je in začela sta se pogovarjati.
Fant, ki je slonel med kipi, je bil 20-letni Matt Reinecke, ameriški študent na počitnicah z družino. Izkazalo se je, da je Cristino opazil, še preden se mu je približala. “Zakaj me to lepo dekle kar naprej gleda?” je pomislil, ko jo je prvič videl. Nato pa se je odpravila proti njemu in prisedla. Ko sta se začela pogovarjati, je bil Matt navdušen, takoj ga je očarala. Tudi Christina bi lahko rekla, da se je zaljubila na prvi pogled. Po večurnem pogovoru sta morala srečanje prekiniti, a obljubila sta si, da se znova vidita.
Naslednji zmenek je sledil še istega večera. Takrat sta se tudi prvič poljubila in Italijanka je z glavo v oblakih zapustila londonski lokal. Z Mattom sta načrtovala, da bosta tudi njegov zadnji dan na Otoku preživela skupaj.
“Komaj sem čakala. Zelo sem se veselila ponovnega snidenja,” opisuje Christina. Svoj drugi – in zadnji – dan v Londonu sta preživela v Hyde parku, cel dan sta se samo pogovarjala in poljubljala. Ko je prišel čas za slovo, sta oba čutila, da to ni konec njunega odnosa.
Izgubljena pisma
Kljub temu je bila Christina zaradi močne najstniške zaljubljenosti prvih nekaj dni brez Američana grozno nesrečna. Poklicati ga ni mogla, saj je s starši še naprej potoval po Evropi, napisala mu je lahko le pismo in upala, da ga bo čim prej prejel na naslov svojega študijskega stanovanja.
Dnevi so postali tedni in osamljenost je izzvenela. Londonsko življenje ji je postajalo vse bolj všeč, Matt pa je bil vselej nekje v ozadju njenih misli. A pisma iz ZDA ni bilo. Pomislila je, da se je morda izgubilo. Napisala je še enega, ga odnesla do londonskega hotela, kjer je Matt dopustoval s svojimi starši, in jih prosila, naj ga pošljejo na njihov domači naslov. Po več mesecih sta tako z Američanom le stopila v stik.
Ko se je jeseni vrnila v Italijo, jo je v nabiralniku čakala debela ovojnica v ZDA, notri pa štirje popolnoma popisani listi. Z občasno izmenjavo pisem so minevali meseci in leta. Ves ta čas sta Matt in Christina vedela, da se bosta še srečala. “Pisma so postajala vse globlja in vse več so nama pomenila. Najin odnos se je razvijal,” se spominja Matt.
“Bilo je kot v filmu”
Čez dve leti sta se znova srečala v Firencah. Matt je nameraval obiskati Grčijo, a do Peloponeza ni nikoli prišel. S Christino mu je bilo prelepo, spoznal je tudi njeno družino. “Bilo je kot v filmu. Zdelo se mi je, da sanjam,” pravi Christina.
Konec leta 1986 se je Christina odpravila k Mattu v Kalifornijo. “Takrat sva se odločila, da bova živela skupaj za vedno,” pravi Matt. Čeprav je bila Christina stara šele 21 let, Matt pa 23, sta oba vedela, da sta našla pravo osebo zase.
V naslednjih letih je Matt študiral, Christina pa ga je pogosto obiskovala, nato pa se leta 1990 preselila v Kalifornijo. Medtem ko so njeni starši sprejeli, da živi na drugem koncu sveta, sta si Mattova starša želela, da bi njun sin spoznal dekle iz sanfranciške družbene smetane. “Moji starši so si bolj želeli, da bi ostal del življenja višjega razreda v San Franciscu, ne pa da bi pobegnil v Italijo,” pravi Matt. Kljub temu sta s Christino vztrajala pri svojih željah in njuno razmerje je zacvetelo.
Čeprav sta bila zavezana skupni prihodnosti, o poroki še nista razmišljala. Nato je Christina prejela pismo, da mora v dveh tednih zapustiti državo. In tako sta se Matt in Christina 12. aprila 1991 v ZDA poročila. Konec leta sta še v Italiji priredila poročno slavje.
Poleti 1993 sta se podala na novo avanturo. Pustila sta službo in pol leta preživela na potovanju – obiskala sta Tajsko, Malezijo, Singapur, Indonezijo in Avstralijo. Matt je ob koncu počitniškega obdobja spakiral svoje stvari in se preselil v Italijo. Tam sta si ustvarila družino in za več kot desetletje odprla svojo pekarno. Tik pred koronavirusom sta podjetje prodala in se upokojila, zdaj pa svoje dneve zapolnjujeta s potovanji.
“Počneva točno to, kar želiva,” pripovedujeta. Ko se spominjata svojih prvih dni, pa oba postaneta čustvena. “Noro je, kaj vse se ti lahko zgodi. Srečo lahko najdete na najbolj nenavadnih mestih, če le znate dobro pogledati,” je končal Matt.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!