Je lahko premirje v Gazi Trumpova odskočna deska za končanje vojne v Ukrajini?

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkov dogovor o prekinitvi ognja v Gazi označil kot veliko zmago. Čeprav se podpisa dogovora niso udeležili ne predstavniki Izraela ne predstavniki Hamasa, prisotni pa so bili številni pomembni svetovni voditelji, je Trump prepričan, da je premirje v Gazi doseženo, samega sebe pa je tako ponovno postavil v vlogo mirovnika.

Čeprav je Trump v preteklosti sicer že večkrat zatrdil, da je mirovniški predsednik in da je končal že sedem vojn, pa njegovo posredovanje pri morebitnem končanju vojne v Ukrajini doslej ni bilo tako uspešno.

Potem ko je v začetku avgusta v Beli hiši gostil armenskega in azerbajdžanskega predsednika, ki sta podpisala sporazum o končanju skoraj 40 let trajajočega konflikta med državama, se je dober teden dni kasneje sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Trump je bil prepričan, da bo Putina uspel prepričati, da konča vojno v Ukrajini, a se to ni zgodilo.

Trump ponovno v vlogi mirovnika

Spopadi na vzhodni ukrajinski fronti so se nadaljevali in so se celo še stopnjevali, saj je ruska stran začela še intenzivneje napadati civilno in energetsko infrastrukturo v Ukrajini. Trump pa je svojo pozornost spet preusmeril proti Bližnjemu vzhodu.

Številni tuji analitiki so namreč prepričani, da je ugotovil, da bo tam lažje dosegel premirje, kar bo utrdilo njegovo prepričanje, da je zares mirovnik in bo s takšno popotnico lažje posredoval tudi pri končanju več kot tri leta in pol dolge vojne v Ukrajini.

Po podpisu dogovora o premirju v Gazi je Trump še isti dan napovedal, da se bo moral zdaj osredotočiti na Rusijo in končanju vojne v Ukrajini. Svojega glavnega pogajalca Steva Witkoffa, ki je že večkrat sedel za pogajalsko mizo tako z ukrajinsko kot tudi z rusko stranjo, je pozval, da je to prioriteta.

Ob tem pa se seveda poraja vprašanje, kako – in ali sploh – lahko vpliva podpis dogovora o premirju v Gazi na morebiten konec vojne v Ukrajini.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki se bo s Trumpom v Beli hiši sestal že v petek, je po sklenitvi premirja za Gazo zapisal: "Če je mogoče ustaviti vojno v eni regiji, je mogoče ustaviti tudi druge vojne." Ob tem je pohvalil Trumpovo odločnost in sposobnost vodenja, ki sta na Bližnjem vzhodu "obrodila sadove".

Profesor s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede Marko Lovec je za N1 dejal, da je ključno vprašanje, ali bo mir na Bližnjem vzhodu sploh zdržal.

Preusmerjanje pomoči iz Izraela proti Ukrajini

"Ampak če predpostavljamo, da bo, potem to pomeni, da bodo lahko ZDA vojaške, obveščevalne in druge vire, ki jih trenutno zagotavljajo Izraelu – ker je to Izrael tudi potreboval – sčasoma preusmerile drugam, tudi v Ukrajino," je dejal.

Po Lovčevih besedah je Izrael nujno potreboval ameriško pomoč, saj je ob vojni v Gazi odprl še več drugih žarišč in je dejansko obstajala možnost širšega konflikta. Tudi zaradi tega je ameriška administracija na neki točki preusmerila že obstoječo pošiljko raket, ki so bile namenjene Ukrajini, in jo namenile Izraelu.

Trump je nedavno omenil možnost, da bi ZDA Kijevu dobavile rakete dolgega dosega Tomahawk, kar bi po mnenju Marka Lovca lahko Ukrajini dalo dodatno prednost, predstavljale pa bi tudi močan vzvod pritiska na Moskvo.

Ameriški predsednik vsekakor stavi na koncept zagotavljanja miru prek pozicije moči, k čemur se nagiba tudi ukrajinski predsednik Zelenski. A vendarle je vojna v Ukrajini povsem drugačna od vojne v Gazi, Trump pa na ruskega predsednika Putina ne more tako pritiskati, kot je to v zadnjih tednih počel v primeru Benjamina Netanjahuja na eni strani in predstavnike Hamasa na drugi.

"Trump je do neke mere lahko pritisnil na Netanjahuja, a ne smemo pozabiti, da ZDA niso monarhija, saj državo vodijo tudi kongresniki, senatorji in interesne skupine. Predsednik ima do določene mere zvezane roke, ob tem pa je Izrael tudi velik strateški partner ZDA in Trump ni mogel voditi politike do Izraela mimo domačega javnega mnenja. A ob vse večji distanci zahodnih partneric do Izraela, je očitno uvidel, da je dovolj in da mora nekaj narediti. Netanjahu pa je tudi iskal izhod iz domače politične krize, izmenjava zapornikov in talcev pa mu je tudi na domačem političnem parketu kupila nekaj časa," meni Marko Lovec.

Zakaj sta konflikta v Gazi in Ukrajini povsem različna?

Strokovnjak za mednarodne odnose je ob tem izpostavil, da sta konflikta v Gazi in Ukrajini kar precej različna. Na eni strani je Gaza majhno in gosto naseljeno urbano območje, Hamas, ki sicer je teroristična organizacija, pa je tam deloval predvsem kot neke vrste urbana milica med civilnim prebivalstvom. Po njegovem mnenju so bili zato spopadi tam zelo zahtevni in tvegani tudi za izraelsko vojsko.

"Zgodba vojne v Ukrajini je povsem drugačna. Rusija je izkoristila trenutek in napadla državo, še preden bi se ta bolj približala Zahodu. Putinu se je zdelo, da je Evropa po pandemiji šibka in da ima Moskva dovolj finančnih rezerv zaradi visokih cen energentov ter da so ZDA po umiku iz Afganistana šibke. Računali so na kratek šok, v katerem bi zasedli ključne točke v Ukrajini in tam postavili marionetno oblast, naklonjeno Kremlju. Izkazalo pa se je drugače, saj se konflikt prelevil v klasično frontno vojno, bojna črta pa je dolga več kot tisoč kilometrov," je za N1 ocenil Lovec.

Več kot tri leta in pol trajajoč konflikt je po Lovčevih besedah prerasel na vojno izčrpavanja, kjer imata obe strani že precejšnje težave predvsem zaradi kadrovske podhranjenosti, spremenila pa se je tudi taktika bojevanja. Kot pravi, se je vojskovanje z oklepniki in večjimi enotami izkazalo za neučinkovito, zato sta se obe strani preusmerili v vojskovanje z manjšimi enotami in množično uporabo brezpilotnih letalnikov.

Potem ko je ruska stran v zadnjih tednih začela močneje obstreljevati civilno in energetsko infrastrukturo v Ukrajini, je tudi ukrajinska stran začela ciljati energetsko pomembne objekte v Rusiji. To se po besedah Marka Lovca ni zgodilo naključno, temveč naj bi za to akcijo stale predvsem ZDA.

"Pri ukrajinskih napadih na energetsko infrastrukturo obstajajo poročila, da je bila pri tem precej prisotna ameriška obveščevalna podpora v obliki identifikacije ciljev. To kaže, da je Trumpova administracija že pred časom dejansko opustila upanje na dogovor s Putinom in se je odločila za okrepitev podpore Ukrajini v upanju, da bi ta povečani pritisk pripravil Moskvo na zmanjšanje intenzivnosti spopadov ali pa vsaj na zamrznitev konflikta," je izpostavil Marko Lovec.

Lovec: Tudi stroka meni, da se bo konflikt verjetno še nadaljeval

Na vprašanje, ali je mogoče, da bi se vojna v Ukrajini v kratkem končala, je Lovec odgovoril, da je kaj takega težko pričakovati. Kot pravi, temu pritrjujejo tudi številni strokovnjaki za mednarodne odnose in varnostna vprašanja, ki so pred dobrima dvema tednoma razpravljali o morebitnih scenarijih za končanje vojne.

"Tam so bili predstavljeni številni scenariji za končanje vojne v Ukrajini in le četrtina od mnogih prisotnih strokovnjakov je glasovala za scenarij, da bi se lahko konflikt končal v naslednjem letu in pol," je dejal Lovec in dodal, da tudi odgovori stroke kažejo na to, da je zelo verjetno nadaljevanje konflikta.

Kot pravi, je sicer mogoče, da bi se zmanjšala intenzivnost spopadov, ker tako Rusiji kot Ukrajini primanjkuje virov, predvsem kadrovskih, a ob tem vedno obstaja možnost eskalacije spopadov tudi z uporabo drugih sredstev, kot na primer raket z dolgim dosegom.

Dokler bo ruska zmaga v strateškem interesu Kitajske ...

"Če bi Zahod želel zelo hitro ustaviti spopade, bi moral na svojo stran pridobiti Kitajsko. Če bi kitajski predsednik Ši Džinping rekel, da je dovolj, bi bil to dovolj velik pritisk na Moskvo, da bi se ta morala ustaviti. Rusija namreč brez kitajske pomoči ne bi več dolgo zdržala," je ocenil.

A Lovec opozarja, da je tudi takšen scenarij praktično nemogoč, saj je kitajski zunanji minister Vang Ji v nedavnem pogovoru z visoko zunanjepolitično predstavnico EU Kajo Kallas jasno povedal, da je v strateškem interesu Kitajske, da Rusija ne doživi poraza.

"In dokler je to v strateškem interesu Kitajske, bo zelo težko govoriti o vzvodih prisile, ki bi Putina spravile za pogajalsko mizo – vsaj na način, ki bi bil sprejemljiv za Ukrajino," je zaključil Marko Lovec.