Kdo sta nenavadna ameriška pogajalca, ki skušata rešiti tri svetovne konflikte

Witkoff in Kushner.

Zveni kot ime elitne odvetniške pisarne, policijske serije iz 70. let ali celo dvojice vizionarskih arhitektov, saj si omenjena prizadevata spremeniti bojišča v futuristične mestne pokrajine.

Toda Steve Witkoff in Jared Kushner vodita osebni mirovniški projekt predsednika ZDA Donalda Trumpa, od katerega so odvisni svetovna stabilnost in nešteta življenja ter je najboljše upanje njunega šefa za izmuzljivo Nobelovo nagrado za mir, piše CNN.

Dvojica je bila v torek v središču dogajanja na izjemnem dvojnem dnevu diplomacije v Ženevi, kjer sta se Witkoff in Kushner sestajala z ruskimi, ukrajinskimi in iranskimi predstavniki. Ta teden ju pričakujejo nazaj v Washingtonu na srečanju Odbora za mir – Trumpove osebne, finančno izjemno močne zasebne mreže za globalno diplomacijo.

Izjemno premožna ameriška pogajalca z dobrimi zvezami sta zadolžena za končanje ene brutalne vojne in preprečitev druge, ki bi lahko kmalu izbruhnila. Uspeh v katerem koli primeru bi bil velik dosežek, se pa zdita oba cilja težko dosegljiva.

Trumpovi upi na dogovor z Iranom, medtem ko v njegovi bližini kopiči ogromno armado, so se v torek le počasi premaknili naprej. Iranci so govorili o soglasju glede "vodilnih načel". Podpredsednik JD Vance pa je za Fox News povedal, da so pogovori v nekaterih pogledih "potekali dobro", a da Teheran ne priznava nekaterih Trumpovih rdečih črt.

Prvi od dveh dni pogovorov med Ukrajino in Rusijo je izpostavil tudi veliko potencialno oviro: vprašanje, ali si Moskva res želi končati spopade ali pa z diplomacijo le igra igro, da bi si kupila čas za vojaške uspehe na bojišču.

Kljub temu pogovori potekajo. Glede na svetovni skepticizem o možnostih za dosego dogovorov ter dvomih o dvojcu Witkoff–Kushner je to dosežek že samo po sebi in znak Trumpove želje, da si prizadeva za mir.

Trije svetovni spori z vse globljimi posledicami

Najnovejša prizadevanja Witkoffa in Kushnerja prihajajo v nevarnem trenutku za svet in v politično negotovem obdobju Trumpovega predsedovanja.

Njuna največja zmaga doslej – premirje v Gazi – je krhka, saj prihaja do stalnih kršitev. Prehod k razorožitvi Hamasa je še vedno videti kot pobožna želja. Morebitna obnova vojne v polnem obsegu bi še poglobila trpljenje palestinskih civilistov in znova ogrozila varnost Izraela.

Hkrati se vojna v Ukrajini vleče v še eno zimo, ob pokolu na bojiščih in ruskih napadih na nezaščitene civiliste. Dlje kot traja vojna, večje je tveganje, da preraste v spopad med Natom in Rusijo. Morda je nihče ne more končati. A Trump ima verjetno boljše možnosti kot kdorkoli drug.

Predsednika medtem vse bolj silijo proti vojni z Iranom, ki bi jo morda moral bojevati, da bi ohranil svojo verodostojnost. A ankete kažejo, da si Američani tega ne želijo. Glede na anketo univerze Quinnipiac 70 odstotkov vprašanih Američanov pravi, da se ZDA ne bi smele vpletati, le 18 odstotkov pa jih podpira vojaško ukrepanje proti Iranu.

Za vsako od teh treh pogajalskih poti obstaja tveganje, da bo trčila ob isti zid – nepripravljenost strani na kompromis pri vprašanjih, ki jih vidijo kot eksistenčna za nacionalno preživetje ali čast.

Za predsednika Vladimirja Putina to pomeni nadaljevanje bojev vsaj dokler ne zavzame preostanka vzhodnoukrajinske regije Donbas, za katero je že žrtvoval več deset tisoč ruskih življenj. Vlada v Kijevu regije ne more prepustiti – kot naj bi si po poročilih želela Trumpova administracija – zaradi lastnih velikih izgub in ker območje predstavlja utrdbe, ključne za obrambo prestolnice.

Iran ima nekatera svoja stališča, od katerih nikakor ne odstopa. Medtem ko je Teheran pripravljen razpravljati o popuščanjih glede jedrskega programa, ki so ga lanski ameriški napadi že močno prizadeli, pa se noče odpovedati programu balističnih raket in mreži regionalnih zavezniških milic – oboje vidi kot ključno za preživetje islamskega revolucionarnega režima.

Trump se včasih zdi pripravljen sprejeti skoraj vsak dogovor, da bi lahko razglasil uspeh. A če bi podpisal sporazum, ki bi Iranu prinesel odpravo sankcij in bi spominjal na jedrski dogovor iz časa predsednika Baracka Obame, ki ga je sam razveljavil, bi izgubil ugled. V petek je dejal, da bi bila menjava režima "najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila". Toda če bi jo skušal izsiliti, bi lahko sprožil regionalne, politične in gospodarske posledice, ki jih ne more niti predvideti niti nadzorovati.

Kot je za CNN povedal Ali Vaez iz organizacije International Crisis Group: če si strani želita omejenega in dosegljivega dogovora, ga bosta dosegli; če pa bodo cilji previsoki, bo sledila vojna.

Kako bi lahko dvojec deloval

Witkoff in Kushner sta morda neortodoksna. A imata ključno lastnost, ki jo potrebuje vsak uspešen mirovni pogajalec – predsednikovo pooblastilo. Posebni odposlanec Witkoff, premožen nepremičninski podjetnik, je Trumpov prijatelj že desetletja. Kushner nima uradne vladne funkcije, je pa mož Trumpove hčerke Ivanke, torej član družine. Zdi se, da nobeden od njiju nima drugih političnih ambicij razen krepitve Trumpove zapuščine.

Vsak od njiju pooseblja Trumpov posebni slog zunanje politike. Gre za poslovna mogotca, ki prezirata formalne diplomatske in vladne strukture. Zdi se, da vsak svetovni konflikt dojemata kot potencialen nepremičninski posel. Oba imata tudi obsežne poslovne interese na Bližnjem vzhodu in drugod, kar skrbi kritike, ki menijo, da Trump ne ločuje med lastnimi interesi in interesi države.

"Ne moreva izgubljati časa s tem, kako naju dojemajo; osredotočiti se moramo na dejstva," je dejal Kushner oktobra lani za oddajo CBS 60 Minutes. "Tukaj sva, da narediva nekaj dobrega. To so nemogoče naloge."

Dvojec pa vzbuja tudi zaskrbljenost med ameriškimi zavezniki in nekdanjimi ameriškimi uradniki. Deloma zaradi neizkušenosti. Witkoff denimo pogosto prihaja s srečanj z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kot da ponavlja stališča Kremlja. "Putina ne dojemam kot slabega človeka," je dejal lani o voditelju, ki je sprožil nezakonito invazijo in pobil na tisoče Ukrajincev.

Zaskrbljenost je povečal tudi prepis telefonskega pogovora, ki ga je lani objavil Bloomberg in kaže, da je Witkoff visokemu ruskemu uradniku svetoval, kako naj govori s Trumpom. Njegov mirovni načrt v 28 točkah, objavljen lani, bi lahko bil napisan v Moskvi. Tedne je trajalo, da so ga diplomatsko "zgladili", pri čemer je sodeloval tudi ameriški državni sekretar Marco Rubio, da je načrt lahko postal osnova za pogajanja.

Kljub veliki skepsi, ali lahko njuno poluradno partnerstvo obide tradicionalne norme ameriške zunanje politike in hkrati obvlada diplomatsko igro, sta Witkoff in Kushner zaslužna za enega najpomembnejših zunanjepolitičnih uspehov Trumpovega drugega mandata: dogovor o premirju v Gazi.

Tiha diplomacija in mreženje

Njuna tiha diplomacija in mreže v regiji – tako v Izraelu kot v zalivskih državah, ki naj bi financirale obnovo – so zagotovile uradni konec spopadov na podlagi mirovnega načrta v 20 točkah. Ta je vključeval vrnitev živih in umrlih izraelskih talcev iz Gaze v zameno za izpustitve palestinskih zapornikov ter velik dotok humanitarne pomoči v opustošeno območje. Toda prva faza dogovora, kolikorkoli zahtevna, je bila lažji del.

Druga faza predvideva razorožitev Hamasa, prihod mednarodnih stabilizacijskih sil v podporo prehodni tehnokratski vladi ter začetek obnovitvenega načrta, ki naj bi ga nadziral Odbor za mir. Trump je v nedeljo dejal, da so članice obljubile pet milijard dolarjev za obnovo in na tisoče vojakov za stabilizacijske sile. "Odbor za mir se bo izkazal za najvplivnejše mednarodno telo v zgodovini," je zapisal na družbenih omrežjih.

A za drugo fazo načrta je za zdaj videti, da je slepa ulica. Malo verjetno je, da bodo države poslale svoje vojake na vojno območje, v zadnjih dneh pa je bilo v izraelskih zračnih napadih ubitih najmanj 11 ljudi. Tako Izrael kot Hamas se medsebojno obtožujeta spodkopavanja premirja.

"Odbori za mir ne posredujejo v konfliktih. Posredujejo posredniki. Predsednik to ve," je za CNN povedal nekdanji ameriški pogajalec za mir na Bližnjem vzhodu Aaron David Miller.

"On je posredoval, v nasprotju z vsemi svojimi predhodniki, in na Benjamina Netanjahuja izvršil izjemen pritisk, da je pristal na prvo fazo, zdaj pa ima svojega zeta in enega najboljših prijateljev, Stevena Witkoffa, ki posredujeta oziroma skušata posredovati pri razbremenjevanju napetosti z Iranom ter v vojni med Rusijo in Ukrajino."

Miller meni, da je razorožitev še vedno malo verjetna. "Predstava, da bo Hamas odložil orožje, preden se Izraelci umaknejo – ali, odkrito povedano, preden dobi priložnost prevzeti vodstvo palestinskega nacionalnega gibanja, kar si želi – je skoraj nična. In bojim se, da je za dva milijona Palestincev v Gazi in izraelske civiliste ta 'skoraj' že izginil," je dejal Miller.

Ta realnost kaže na veliko slabost pristopa Witkoffa in Kushnerja. Konflikti na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini so lahko na prvi pogled videti kot ozemeljski spori, vendar so mnogo bolj zapleteni v primerjavi z najtežjimi poslovnimi problemi. Za vpletene zemlja ni le prihodnje gradbišče – prežeta je s simboliko ter zajema zgodovino, identiteto in vprašanje preživetja.

Trump stopnjuje pritisk, ko razmišlja o svoji zapuščini

Trumpova nepotrpežljivost pomeni, da sta Witkoff in Kushner pod pritiskom, ki lahko vodi v površnost. Uspešna ameriška mirovna prizadevanja so bila običajno rezultat dolgotrajne, natančne in zapletene diplomacije. Sporazumi iz Camp Davida v času predsednika Jimmyja Carterja so bili vrhunec celotnega mandata priprav. Preden je bil sprejet Daytonski sporazum, ki je končal vojno v nekdanji Jugoslaviji, so več mesecev potekala drzna pogajanja sredi vojne, sprejetje pa je bilo posledica nepopustljivega ameriškega pritiska na sprte strani pod vodstvom Richarda Holbrooka, najbolj talentiranega ameriškega diplomata svoje generacije.

ZDA so imele ključno vlogo tudi pri prizadevanjih britanske vlade na Severnem Irskem – proces je trajal leta, preden je prinesel razorožitev Ire in končni mir.

Toda zgodovina kaže tudi, da so neuradni odposlanci zunaj uradnih vladnih struktur lahko uspešni.

Predsednik Franklin Roosevelt je med drugo svetovno vojno postavil osebne odposlance na več nivojih, da bi prelisičil druge centre moči v vladi in zagotovil, da je bil on edini Američan, ki ima celovit pregled nad dogajanjem. Predsednik Richard Nixon in njegov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger sta vzpostavila vzporedni zunanjepolitični aparat, da bi obšla State Department – podobno kot je storil Trump – in odprla zgodovinski kanal do komunistične Kitajske.

Toda Trumpova razgraditev State Departmenta (ameriškega ministrstva za zunanje zadeve) je njegovo administracijo prikrajšala za institucionalni spomin in strokovno znanje, ki bi lahko nadgradila morebitne preboje Kushnerja in Witkoffa.

Za resničen uspeh bi lahko bila potrebna več kot zgolj kratka, mimobežna srečanja v Ženevi. In čeprav imata ameriška "amaterja" v mirovništvu Trumpov posluh, še nista dokazala, da sodita v geopolitično prvo ligo ob makiavelističnem Putinu, politično spretnem manipulatorju, ki se bori za preživetje, kot je izraelski premier Benjamin Netanjahu, ter teokratskem fašizmu Hamasa, v analizi CNN še piše Stephen Collinson.