Poljsko ustavno sodišče je pred letom dni sprejelo odločitev, s katero je umetno prekinitev nosečnosti prepovedalo še v primerih hudih poškodb ploda/zarodka. Odločitev sodišča je le še povečala stisko Poljakinj; med drugim jih je prisilila, da nosečnost prekinejo na tujem, v neznanem okolju, stran od bližnjih. O tem, kako stresna, izčrpavajoča in (pre)draga je zanje lahko tovrstna pot ter s kakšnimi ovirami se spoprijemajo doma, na Poljskem, smo se pogovarjali s sogovornicami z vrst akademije in nevladnikov. Ti ženske in širšo javnost informirajo, če je treba, pomagajo z urejanjem logističnih zadev, zbirajo denar, najbolj pomembno pa je, da lahko vsi, ki si tega želijo, z njimi delijo svojo zgodbo. Brez zadržkov in z zavedanjem, da jih nihče ne bo obsojal.
“Stop patriarhatu: tako v Ljubljani kot na Poljskem!” je bil le eden od sloganov, ki se je na prvo oktobrsko soboto razlegal po središču slovenske prestolnice. Tam so aktivistke za pravico do izbire in njihovi podporniki spomnili na to, kako temeljna je pravica do dostopnega splava, kako temeljno je, da se vsak lahko odloča o svojem telesu.
Če je pravica do izbire v Sloveniji (za zdaj še) uzakonjena in dostopna, na Poljskem ni tako. V tej vzhodnoevropski državi so pravico do izbire ponovno zamejili leta 1993 po razpadu socialističnega bloka in v času papeževanja Poljaka Janeza Pavla II., pred letom dni, 22. oktobra 2020, pa so poljski ustavni sodniki sprejeli odločitev, ki je vodila v de facto prepoved splava in sprožila množične proteste po vsej državi.
Lani je namreč poljsko ustavno sodišče razsodilo v prid dodatnim omejitvam in splav prepovedalo tudi v primerih poškodb ploda/zarodka. Splav je tako na Poljskem dovoljen le še, ko je nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstvo, incest) oziroma ko je ogroženo zdravje ali življenje nosečnice. Poljski kazenski zakonik resda ne predvideva kazni za tiste, ki prekinejo nosečnost, a do tri leta zapora vseeno grozijo vsem, ki kakorkoli pripomorejo, da se prekine nosečnost, pa čeprav, denimo, le dostavijo tableto za splav.
Zakon, ki uresničuje odločitev sodišča, je začel veljati približno tri mesece po sodbi oziroma konec letošnjega januarja, a poljske klinike po besedah sogovornic z nizozemske mreže prostovoljcev Abortion Network Amsterdam (Ana) niso omahovale. Že oktobra so začele odpovedovati načrtovane posege. Ženske so čez noč pustile v negotovosti, številne pa so se morale na hitro odločiti, da bodo nosečnost prekinile v tujini – na Nizozemskem, kjer jim na pomoč z informacijami oziroma denarjem priskoči omenjena mreža Ana, pa v Nemčiji, na Češkem, v Belgiji in Veliki Britaniji.
Prepuščene sebi
“Kar zadeva pravico do izbire, se od konca komunističnega obdobja ženskam na Poljskem godi slabše,” je za N1 komentirala sociologinja in raziskovalka Inga Koralewska z Nacionalne univerze Avstralije. Poljakinje, ki se odločijo za splav, imajo danes številne logistične in finančne težave.
“Okoliščine, v katerih ženske prekinejo nosečnost, so včasih bolj stresne kot sam postopek. Tiste, ki splav opravijo doma in niso pod zdravniškim nadzorom, so negotove, kako naj bi postopek potekal. Informacije dobijo na spletu, in če se kaj zaplete oziroma postopek ni uspešen, morajo v bolnišnico, kar stvar še dodatno oteži. V bolnišnici namreč nekatere ne želijo povedati, da so skušale prekiniti nosečnost, in zato lažejo, da so imele spontani splav. Nekatere, če niso uspešne, poskušajo ponovno splaviti z drugo tableto, spet druge pa prekomerno skrbi za svoje zdravje, brez podpore zdravstvenega sistema se ne počutijo varne,” je opisala Koralewska.
Tableta za splav na domu je na začetku nosečnosti resda najcenejša in najpreprostejša možnost, a kot opozarjajo sogovornice, včasih to drži le na papirju. Znane so zgodbe, ko paketi s tabletami niso prišli do naslovnic: pošte so jih zadržale, je pojasnila Koralewska, ženske pa so bile v nekaterih primerih primorane pošiljke naročiti v drugo mesto in se ponje odpeljati. Kot nam je pojasnila zagovornica pravice do izbire in aktivistka Weronika Śmigielska iz Krakova, je težav manj, odkar Poljakinjam z dobavo tablet pomaga organizacija Women Help Women – s sedežem v tujini in ne na Poljskem – a se nekatere kljub paniki in opozorilom še vseeno zatečejo k nepreverjenim posrednikom.
Ko na vrata potrka policija
Kupovanje pri posrednikih je tvegano. Ne le zato, ker ti stranko lahko ogoljufajo in ji načrtno pošljejo neprave tablete, temveč tudi z vidika varstva osebnih podatkov. “Pogosto se zgodi, da prodajalci na črnem trgu ne zaščitijo osebnih podatkov. Če oziroma ko policija pridobi podatke s strežnikov, ki so na Poljskem, so dolžni preiskati vse, tudi osebe, ki so naredile splav. Kazenska zakonodaja sicer ne predvideva pregona teh oseb, je pa policijski postopek zanje lahko zelo stresen, sploh če, denimo, družina ničesar ne ve,” je opozorila Śmigielska. V koaliciji Abortion Without Borders zato poudarjajo, naj ženske ne naročajo tablet pri nepreverjenih posrednikih, temveč pri organizaciji Women Help Women.
Prav tako jih opozarjajo, naj tablete naročijo same, kajti kdorkoli bi to naredil namesto njih, bi bil lahko kazensko preganjan. Kaznovanje “pomočnikov” je namreč premišljena poteza, je pojasnila Śmigielska. “Namen je, da se ženska, ki želi opraviti splav, osami. Zakonodaja želi preprečiti, da bi se ji pomagalo,” je komentirala.
Poleg težav z dostavo pa ženske v še dodatno neugoden položaj postavlja priporočilo, da jih po načrtovanem splavu doma pregleda ginekolog. “Nekatere sogovornice so mi povedale, da so po splavu šle na pregled, a so zamolčale dejstvo, da so prekinile nosečnost,” je pripovedovala Koralewska in opisala, “niso želele, da jih obsojajo. Na Poljskem namreč nikoli ne veš, s kom boš govoril, ko prideš h ginekologu. Lahko je zagovornik pravice do izbire, lahko pa te obsoja.”
Pred lanskoletno odločitvijo ustavnega sodišča so na Poljskem vsako leto v zdravstvenih ustanovah opravili približno tisoč splavov – razlog za veliko večino so bile poškodbe zarodka – po odločitvi sodnikov pa teh posegov tako rekoč ni več. Da pa je kljub zakonodajnim prepovedim splav na Poljskem realnost, potrjujejo številke: vsak dan v tej 38-milijonski državi nosečnost prekine vsaj 90 žensk, najmanj tri pa prekinejo nosečnost v tujini.
Peš čez mejo, laganje najbližjim
Ne le pri opravljanju splava doma, precej žalostne so tudi nekatere zgodbe Poljakinj, ki prekinejo nosečnost v tujini. “Poznam dekle, ki je v tujino prvič odpotovalo zato, da bi prekinilo nosečnost. Zanjo je bila to huda preizkušnja,” je povedala Koralewska, sogovornici z nizozemske mreže prostovoljcev (Ana), Ariane in Kasia, pa sta poudarili, da so bile zaprte meje v času pandemije covida-19 velika ovira za osebe, ki so nosečnost prekinile na tujem. Ne le zato, ker so bile meje zaprte in linije javnega prevoza prekinjene, temveč tudi zato, ker so nekatere morale lagati, zakaj morajo v pandemičnem času tako nujno odpotovati iz države.
“Na začetku lockdowna na Poljskem je na Nizozemsko pripotovala najstnica, malo starejša od 18 let, ki med bližnjimi ni imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala. 8. marca je na shodu našla skupino aktivistk – zbrale so denar za stroške prevoza, nato pa sta jo dve pripeljali na Nizozemsko. Ob vrnitvi na Poljsko so morale v karanteno vse tri,” nam je pripovedovala prostovoljka Kasia, Poljakinja, ki živi na Nizozemskem. Od 22. oktobra lani se je precej povečalo število oseb, ki so stopile v stik z mrežo Ana. V zadnjem letu se je na mrežo obrnilo okoli 400 oseb, pomagali pa so več kot 200.
“Poznamo tudi zgodbo ženske, ki se je med zaprtjem države do nemško-poljske meje pripeljala z vlakom, nato je mejo prečkala peš, tam so jo pričakali naši nemški kolegi in jo pospremili na vlak do Nizozemske,” je dodala. V mreži Ana oseb, ki jim pomagajo, ne sprašujejo po osebnih zgodbah ali razlogih za splav. O tistih, ki jim pomagajo, večinoma so to Poljakinje, vedo le to, kar jim zaupajo same (v mreži Ana prav tako ne govorijo o ženskah oziroma nosečnicah, temveč o osebah; želijo biti vključujoči).
Med osebami, ki stopijo v stik z nizozemsko mrežo Ana, prevladujejo Poljakinje. V preteklosti so pomagali osebam iz različnih držav, tudi Irkam, Brazilkam in Indijkam. Ana je ena od šestih organizacij, ki delujejo pod okriljem mednarodne koalicije Abortion Without Borders, ustanovljene konec leta 2019. V to koalicijo, ki informira o možnostih prekinitve nosečnosti in, če je treba, pomaga pri urejanju logističnih zadev, je vključena tudi organizacija Women Help Women, ki Poljakinjam (in drugim) pomaga zagotavljati tablete za splav.
Od 22. oktobra lani je koalicija Abortion Without Borders pomagala 34.000 osebam. 1.080 jih je nosečnost v drugem trimesečju prekinilo v tujini, približno polovica pa je razkrila, da je odločitev sprejela zaradi poškodb zarodka. Koalicija je v zadnjem letu dni za pomoč ženskam zbrala 153.000 evrov.
Strošek, ki si ga ne more privoščiti vsaka
Prekiniti nosečnost je za nekatere Poljakinje finančno prevelik zalogaj. Že približno sto evrov, ki jih morajo odšteti za medikamentozni splav, je včasih za poljske dijakinje in študentke (pre)visok znesek, za splav v tujini pa je potrebno – nemudoma – zbrati več sto evrov. Pandemija je postopek še podražila, je pripovedovala Kasia. Pred pandemijo covida-19 so ženske na Nizozemskem lahko prespale pri prostovoljcih mreže Ana, zdaj to ni več mogoče, strošek predstavljajo tudi testi na koronavirus. V mreži Ana morajo večini vsaj delno pomagati tudi finančno.
Belgijska vlada je pred tedni sporočila, da bo zagotovila finančno pomoč Poljakinjam, ki si splava v tujini ne morejo privoščiti.
Mreža Ana prav tako bdi nad tem, da osebam, ki pripotujejo iz tujine, na Nizozemskem ni treba čakati pet dni, ki so predvideni za tehtanje odločitve o posegu. Klinike kot dokaz za to, da je oseba imela dovolj časa za razmislek, upoštevajo potrdilo o obisku zdravnika na Poljskem. “Zakonodaja na Nizozemskem se zdi liberalna, a ni v celoti tako,” je komentirala Ariane. Poljakinje, ki se odločijo nosečnost prekiniti na Nizozemskem, bi si prav tako želele, da bi bili posegi mogoči ob vikendih. Tako jim ne bi bilo treba manjkati v službi, lažje bi organizirale varstvo otrok …
Stranki PiS uspelo, kar ji pred leti ni
Z uveljavitvijo de facto prepovedi splava je vladajoči konservativni stranki Zakon in pravičnost (PiS) uspelo doseči, kar ji je spodletelo leta 2016. Parlamentu pred petimi leti namreč ni uspelo sprejeti zakonodajnega predloga, ki je predvideval skoraj absolutno prepoved splava. Poslancem so pot prekrižali množični feministični protesti in akcije, usmerjeni zoper konservativne struje in, še posebej, poljsko katoliško cerkev, ki je konsistentno prikimavala kratenju pravic žensk.
Feministična mobilizacija na Poljskem je bila leta 2016 tako množična, da je v akademskem krogu obveljalo, da se je v državi zgodil drugi feministični val, ki se je ponekod drugod odvil v 60. oziroma 70. letih 20. stoletja, je pojasnila Koralewska. V nasprotju s trenutno zakonodajno ureditvijo je bil v preteklem stoletju, v času komunizma, splav na Poljskem dostopen. Tako dostopen, da so na Poljsko z namenom prekiniti nosečnosti pripotovale tudi prebivalke skandinavskih držav, denimo Švedske.
A če so množični protesti leta 2016 vplivali na odločevalce, to – prav tako množičnim – shodom po odločitvi ustavnih sodnikov lani ni uspelo. V zelo polarizirani poljski družbi, kjer je katoliška cerkev izjemno vplivna, prekinitve nosečnosti spremlja stigma.
Kot nam je pojasnila Koralewska, je mnenje poljske javnosti o splavu veliko manj liberalno, kot je bilo na začetku 90. let. “Leta 2020 se je v primerjavi z letom 1992 manj ljudi strinjalo s trditvijo, da bi ženskam morali omogočiti splav, če so v težkem finančnem položaju, težki osebni situaciji ali če nočejo imeti otroka,” je pojasnila, sklicujoč se na ugotovitve poljskega centra za ugotavljanje javnega mnenja. Pravici do dostopnega splava so najbolj naklonjene mlajše ženske, stare do 35 let. Med tistimi, ki so zaostritvam najbolj naklonjeni, pa so starejši od 65 let.
Vseprisotna stigma
“Stigmatizacija splava je vseprisotna v poljski družbi, splav je obsojan kot moralno sporno dejanje,” pa je stigmo, o kateri smo se sicer pogovarjali z vsemi sogovornicami, opisala Weronika Śmigielska. “Stigma lahko vodi do tega, da dekle oziroma ženska skriva, da je prekinila nosečnost, in to celo pred najbližjimi, čeprav ji ni žal, da se je odločila, kot se je. Splav je stigmatiziran tudi v izobraževalnem sistemu in v zdravstvu, pa v politiki in pravu. Ne smemo pozabiti, da je splav medicinski poseg, ki je – zaradi patriarhata – najbolj reguliran. Zaradi trenutne pravne ureditve se ustvarja vtis, da je zakonodaja še bolj kruta, kot je v resnici, izgubi se védenje, da je oseba, ki prekine nosečnost, varna pred kazenskim pregonom,” je nadaljevala.
Diskurz, ki prevladuje v poljskih konservativnih, katoliških oziroma desničarskih medijih, Poljsko predstavlja kot “civilizacijo življenja” (otrok), nasproti katere je “liberalna” Evropa – Evropa, kjer je splav dovoljen in dostopen, “civilizacija smrti”, je pojasnila Koralewska. “Veliko se govori o zaščiti ‘najmlajših, najranljivejših državljanov’, ob tem pa se pozablja na dejstvo, da so, denimo, matere bolnih, invalidnih otrok oziroma otrok s posebnimi potrebami pogosto potisnjene na rob družbe. Ker ti otroci potrebujejo 24-urno nego, morajo nekatere pustiti službe in shajati z državno pomočjo. Živijo v revščini,” je povedala sociologinja.
Konservativni poljski mediji žensko, ki se odloči za splav, predstavljajo kot storilko (morilko) ali pa kot žrtev bodisi zdravniškega osebja, partnerjev, feminizmov, liberalizma … Čeprav raziskave kažejo, tako Koralewska, da ženska po tem, ko prekine neželeno nosečnost, čuti olajšanje, konservativci vztrajajo, da so prav oni tisti, ki ženske ščitijo pred travmo.
Deliti svojo zgodbo brez obsojanja
Čeprav konservativni diskurz, uperjen proti ženskam in njihovim pravicam, prežema določene segmente poljske družbe, je druga plat veliko bolj optimistična. Zaostrovanju dostopa do splava se zoperstavljajo feministična družbena gibanja, ki informirajo, širijo védenje o splavu, so nam pojasnile sogovornice. Telefonska številka koalicije Abortion Without Borders, ki z informacijami in drugače pomaga ženskam, ki se odločijo za splav, je bila med lanskoletnimi protesti ob odločitvi ustavnega sodišča vseprisotna – aktivisti so jo delili na družbenih omrežjih, zapisana je bila na zidovih poslopij in avtobusnih postajališčih, tako v večjih mestih kot manjših krajih.
Na to številko mesečno pokliče nekaj sto ljudi, pri tem pa je “najbolj pomembno, da lahko ljudje delijo svojo zgodbo, ne da bi jih kdo obsojal”, je pojasnila aktivistka Śmigielska, ki je v stiku s koalicijo in informacije deli na družbenih omrežjih. Kot je dodala, je bila “mreža ustanovljena, da informira ter opolnomoči in podpre vse, ki se odločijo za splav. To ni potovalna agencija ali kaj podobnega, ki bi ponujala organizirane aranžmaje, namen je podpreti osebe in njihove odločitve.”
Poljski aktivisti se torej borijo naprej, kljub napadom na pravice žensk oziroma prav zaradi njih. Izkušnja jih namreč uči, kako hitro se lahko spremenijo prej samoumevne stvari. In ker sta aktualna slovenska in poljska vlada v dobrih odnosih, mora tudi nas skrbeti za pravice žensk v Sloveniji? “Kot Poljakinja lahko povem, da se stvari lahko zelo hitro spremenijo, pravice odvzamejo,” je razmišljala prostovoljka Kasia. In poudarila, da prav zato razprava o pravici žensk do splava ne sme nikdar zamreti.
Poljska namreč dokazuje, da odvzem pravice do splava nikakor ne pomeni, da splavov ne bo več. Statistike so zgovorne – splavi se dogajajo ne glede na zakonodajne prepovedi –, posledice za ženske vidne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!