Menu Item
Preberite kolumno hrvaškega publicista Borisa Dežulovića.
Tukaj je malce lahke zabave za te pandemične mračne dni. Za začetek natančno preberite, kaj želijo povedati gosti te rubrike.
Oseba A: “Nihče ne dvomi o teži zločinov v Srebrenici, postavlja pa se vprašanje, zakaj vztrajati pri pravni kvalifikaciji, da je šlo za genocid. Pravna kvalifikacija nima nobene zveze s tem, kako se nekdo počuti o grozodejstvih v Srebrenici, in razumevanjem, kaj se je tam zgodilo. Ves čas govorite o nečem, kar bi moralo imeti pravno posledico. Nihče nikoli ne omalovažuje teže zločina, resnosti grozovitih stvari, ki so se zgodile v Srebrenici, kar je veliko pomembnejše. Tukaj se postavlja vprašanje, zakaj si nekdo želi pridobiti pravno kvalifikacijo.”
Oseba B: “Ne, menim, da strašni pokol v Srebrenici ni bil genocid. To je bil grozen zločin. Vojni zločin. Menim, da je bil grozljiv, grozen zločin, ampak genocid je pravzaprav, ko pobiješ celotno prebivalstvo, ženske, otroke, a tu ni bilo tako.”
Oseba C: “Nobena sodba na tem svetu se ne more izogniti kritiki. Sodišče se je izreklo: ‘Ta je storil genocid, kaznovan je tako in tako.’ Zdaj pa jaz ne smem reči: ‘Sodišče nima pojma, sodišče je storilo napako.’ Kaj to pomeni? Bolje kot katerikoli odvetnik bom dokazal, saj sem najbolj kompetenten za mednarodno pravo, da genocida v Srebrenici ali drugod ni bilo.”
Oseba D: “Obstajajo genocidi in genocidi. Obstaja genocid nad judovskim ljudstvom, v Ruandi, obstaja genocid v Srebrenici, torej en dogodek, opredeljen kot genocid, in genocid ima zelo širok razpon. Obstaja genocid v drugi svetovni vojni, obstaja Jasenovac. Ni vse enako, tako kot ni vsaka žrtev enaka. Ta zgodba, ‘vsaka žrtev je enaka’, ni resna. Najlažje je reči, da je vse enako. Ni. Srebrenica ni isto kot holokavst in Jasenovac. Gre za hudo kaznivo dejanje z elementi genocida, je dejalo sodišče, vendar nobeno sodišče ne more biti Sveto pismo. Sodišče je ugotovilo, kar je v tistem trenutku ugotovilo, nekaterim je to ustrezalo, nekaterim ljudem ali neljudem ne. Nekdo pade, si zlomi nogo in si razbije nos, nekoga posilijo in vržejo v vodnjak. Isto? Ni isto.”
Oseba E: “Celotna hajka, imenovana Srebrenica, ima tudi nalogo: da se vojne iz 90. let nadaljujejo, dokler ni dosežen cilj, zaradi katerega so se začele. Od tod teror v obliki vsiljevanja podpisovanja resolucij in deklaracij o “genocidu” v Srebrenici, ki bi nam morali biti Sveto pismo. Enako nalogo ima tudi haaško sodišče, katerega odločitve in sodbe so nam predstavljene kot dokaz resnice, pravičnosti in prava.”
Oseba F: “V Srebrenici se je resnično zgodil hud zločin. Nisem sodnik, da bi o tem govoril, imam pa pravico do političnega stališča. Vemo, kaj se je zgodilo, civiliziran svet ve, kaj se je zgodilo, noben zakon ne bo urejal našega trpljenja. Poleg tega, da je nesprejemljiv, je poskus izenačitve zločina v Srebrenici z zločinom v Jasenovcu nov zločin. Srebrenica in Jasenovac nista isto.”
Vaša naloga ni natančno določiti ponosnega govornika posamičnih šestih izjav – to je naloga le za napredne – ampak samo prepoznati izjavo predsednika Republike Hrvaške Zorana Milanovića med temi šestimi podobno mislečimi. Za tiste, ki se vam zdi to prelahko – ker je Zoran Milanović pred dnevi izrekel svojo sodbo Srebrenici, genocidu, Jasenovcu in Svetemu pismu, tako da so rane v ušesih še sveže – je to vprašanje: katere od preostalih petih izjav hrvaški predsednik ne bi ponosno in javno podpisal? Pod pogojem, seveda, da svojo sploh prepozna.
Eh, da: poleg osebe D, Zorana Milanovića, so avtorji preostalih petih citiranih izjav – ne nujno v tem vrstnem redu – oseba predsednika Republike Srbije Aleksandra Vučića, oseba predsednice vlade Republike Srbije Ane Brnabić, oseba predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, oseba predsednika Srbske radikalne stranke in vojnega zločinca Vojislava Šešlja ter oseba Milijane Baletić, slavne vojne reporterke TV Novi Sad, hagiografinje Ratka Mladića in ikone vojne propagande Slobodana Miloševića.
Kdo od njih je podpisnik ene od izjav, je za to priložnost povsem in veličastno nepomembno, saj je vseh pet njihovih sodb popolnoma enakih in skladnih s šesto: komur navsezadnje ni gnusno, naj googla in išče.
Dejstvo, da se Milanovićevo stališče do Srebrenice in genocida popolnoma ujema s stališči do Srebrenice in genocida vodilnih osebnosti srbske nacionalne in nacionalistične elite, seveda ni nujno, da nekaj pomeni. To, da ni nujno, da nekaj pomeni, seveda ne pomeni, da v resnici ne pomeni nič. Konec koncev, tudi če je nekaj videti kot raca, plava kot raca in se oglaša kot raca, to ne pomeni nujno, da je raca. To, da je res raca, ste že ugotovili, še vedno ni nujno, da nekaj pomeni. Mogoče je, nimam pojma, grdi raček.
Karkoli že je, velika srbska desnica je dobila novega heroja in stensko vertikalo. Ne samo da ga je dobila tam, kjer ga je bilo realno najtežje pričakovati, na področju relativizacije in revizije genocida v Srebrenici, in ne le od tam, kjer ga je bilo najtežje pričakovati – od arhisovražne Republike Hrvaške – hrvaškega heroja velike srbske revizije Srebrenice je dobila v osebi, od katere je bilo skoraj nemogoče pričakovati kaj takega tudi za iracionalno veliko srbsko desnico: v samem predsedniku Republike Hrvaške.
Po tridesetih letih sta se hrvaški in srbski nacionalizem znašla v veličastnem loku na edinem mogočem mestu, na kraju pokola 8.000 bošnjaških moških in fantov. Napačno bi bilo seveda reči, da Zoran Milanović zanika ali opravičuje zločin v Srebrenici, a tega ne zanikajo in ne opravičujejo niti Vučić, Dodik in Šešelj niti Ana Brnabić in Milijana Baletić. Oni ga samo, tako kot Milanović, le definirajo s kalkulatorjem in iz formule genocida izločijo mednarodno pravo kot relativno spremenljivko. Kar je morda moralno sporno, a v širšem smislu vseeno sodi k svobodi sovražnega govora: cilj ni prava resnica o zločinu, ampak zaželena ali vsaj politično sprejemljiva.
Ko Vučić, Milanović ali Dodik pravijo, da Srebrenica in Jasenovac nista isto, imajo brez dvoma prav, ko pa pravijo, da zaradi števila žrtev nista enaka, gre za revizijo in relativizacijo zločinov: Jasenovac in Srebrenica nista isto le zato, ker so Hrvati v Jasenovcu sistematično pobijali etnične Srbe, medtem ko so Srbi v Srebrenici sistematično pobijali etnične Bošnjake, in v nobenem drugem smislu.
Konec koncev, če genocida ne opredeljujejo metode, temveč število žrtev, in če “Srebrenica ni enaka holokavstu in Jasenovcu”, kot trdi Zoran Milanović, bi bilo zelo zanimivo slišati njegovo razlago, kako natančno sta holokavst in Jasenovac isto, kar ta stavek namiguje. V Srebrenici je bilo sistematično pobitih sedem- ali osemkrat manj Bošnjakov kot Srbov v Jasenovcu, vendar je bilo v Jasenovcu sistematično ubitih petnajstkrat manj ljudi kot v Auschwitzu in stokrat manj Srbov kot Judov v holokavstu. Ali sta potem Jasenovac in holokavst isto? Je Jasenovac petnajstkrat manjši zločin kot Auschwitz, ali je stokrat manjši od holokavsta? Zakaj Milanović tega pogumno ne pove na glas, ko drzno in glasno licitira s številom pobitih Bošnjakov?
Torej če število smrtnih žrtev opredeljuje genocid, ali je belgijski genocid nad petnajst do dvajset milijonov Kongovcev trikrat večji od zločina holokavsta? Je holokavst petkrat manjši zločin kot Stalinov gladomor? Je holokavst desetkrat manjši zločin od Maovega iztrebljanja lastnega ljudstva? Da kdo več?
Če je pokol v Srebrenici, kot je lepo rekel predsednik Milanović, “hud zločin z elementi genocida”, bi bilo lepo vedeti, na kateri “element genocida” misli.
Če sprejmemo definicijo profesorja Gregoryja Stantona, predsednika Genocide Watcha in avtorja znamenitih “Osmih faz genocida”, sam med Stantonovimi fazami genocida – 1. klasifikacija, 2. simbolizacija, 3. dehumanizacija, 4. organizacija, 5. polarizacija, 6. priprava in 7. iztrebljanje – grobo stavim na zadnjo, 8. fazo: zanikanje, ki prav gotovo vključuje zmanjševanje števila žrtev in zmanjševanje pomena genocida.
Kar bi po besedah Gregoryja Stantona, ki trdi, da je “zanikanje eden najzanesljivejših znakov novega genocida”, pomenilo, da je 8. faza tudi ničelna faza novega genocida in da so relativizatorji in zanikalci genocida v Srebrenici akterji v naslednjem. Ali to potem pomeni, da je med njimi tudi novi srbski narodni heroj Zoran Milanović? Pojma nimam, vprašajte kalkulator in preštejte.
Zato profesor Stanton trdi, da pomena preprečevanja genocida nikoli ni mogoče dovolj poudariti. Če želi predsednik Republike Hrvaške kaj povedati o tej temi, je zdaj njegova priložnost. Naj slišimo.
Oseba G: “Nasilne in celo genocidne spremembe vedno prinašajo dvostranske posledice. Po eni strani neizogibno poglabljajo zgodovinske delitve, spodbujajo medetnično sovraštvo in maščevanje, po drugi strani pa vodijo v etnično homogenizacijo določenih narodov, večjo usklajenost nacionalne sestave prebivalstva in državnih mej določenih držav, kar ima lahko pozitivne učinke na prihodnje trende v smislu zmanjševanja vzrokov za novo nasilje in vzrokov za nove konflikte in mednarodne pretrese.”
Da, dame in gospodje: temeljito storjen genocid je edini način, da se genocid nikoli več ne bo ponovil.
Katero izjavo je podpisal dr. Franjo Tuđman, je za to priložnost popolnoma in veličastno nepomembno, saj so, kot vidimo, njihova stališča povsem usklajena: komur navsezadnje ni gnusno, naj googla in išče.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!