Menu Item
"Liberalnega svetovnega reda ali kakorkoli hočete poimenovati ravnovesje, ki se je oblikovalo po padcu berlinskega zidu in je bilo organizirano okoli ameriške hegemonije, je dokončno konec: toda ni ga nadomestil noben drugi red, noben drugi organizacijski princip. In mislim, da je tudi priljubljeni Gramscijev citat, ki se ga rado navaja ob tem spoznanju – 'Stari svet umira, novega še ni, in v tem mraku se rojevajo pošasti' – zmoten," v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Konec decembra 2015, je Ross Douthat, konservativni kolumnist New York Timesa in eden najbolj prodornih opazovalcev ameriške politike, svojo zadnjo letno kolumno naslovil: “Razpoke v liberalnem redu”.
V letu, ki se je poslavljalo, je videl prve resne izzive za liberalni red: “V petindvajsetih letih po padcu Berlinskega zidu je bila arhitektura liberalne modernosti videti razmeroma stabilna. Zagotovo ne brezhibna, čudovita ali idealna; ne brez nezadovoljstva in dekadence. Vendar si je bilo težko predstavljati, da bi osnovni liberalno-demokratični kapitalistični red razpadel, kaj šele, da bi si predstavljali, kaj bi ga lahko nadomestilo.”
Kljub razpokam, je dodal Douthat, se bo liberalni red gotovo ohranil. Donald Trump zagotovo (zagotovo!) ne bo postal predsedniški kandidat Republikanske stranke, Putinove ambicije so kratke sape, toda: “Prvič po času ene generacije je bila tema letošnjega leta ranljivost liberalnega reda in ne njegova odpornost. Leto 2015 je bilo za naše institucije trenutek memento mori (“spominjaj se, da si umrljiv”, op. LLG), leto razpok v sistemu, razpadajočih požarnih zidov, opominov, da je vsak red minljiv.”
Devet let kasneje mnogi zaskrbljeno gledajo v prihodnost in se sprašujejo, ali ne bo 2025 morda leto, ko bo jez, na katerem je lucidni, a previdni komentator deset let pred tem opazil prve razpoke, dokončno popustil.
Mislim, da je bojazen odveč. Jez je namreč že popustil.
Sumim, da bodo zgodovinarji prihodnosti leto 2024 že umestili precej globoko v dobo, ki ni več tista, ki se je začela leta 1989. Tako kot se ljudje, denimo, leta 1498 še niso zavedali, da že živijo v času, ki ga bodo zgodovinarji nekoč umestili v drugo obdobje kot deset let pred tem, tako se tudi danes le počasi ovedamo, da so dogodki, ki nas ločujejo od dobe, v katerem je odraščala in se formirala moja generacija, večinoma že za nami.
Resignacija, s katero je bila sprejeta Trumpova druga zmaga (v nasprotju s paniko ali pa nejevernim vzhičenjem, ki ju je vzbudila njegova prva zmaga), pravzaprav priča, da se na neki ravni vsi zavedamo, da že nekaj časa ne živimo več v svetu, v katerem je bil tak dogodek nezamisljiv. A od tistega sveta nas loči le kakšnih deset let.
Danes si, za razliko od leta 2015, lahko kar enostavno zamislimo, da bi “osnovni liberalno-demokratični kapitalistični red razpadel” (čeprav, moramo dodati, ostaja ekonomski pridevnik v tej besedni zvezi še vedno precej bolj samoumeven od obeh političnih); še vedno pa velja, da si ne moremo predstavljati, kaj bi ga lahko nadomestilo. In to je, mislim, ena od dveh poant minulega leta.
“Liberalnega svetovnega reda” ali kakorkoli hočete poimenovati ravnovesje, ki se je oblikovalo po padcu berlinskega zidu in je bilo organizirano okoli ameriške hegemonije, je dokončno konec: toda ni ga nadomestil noben drugi red, noben drugi organizacijski princip. In mislim, da je tudi priljubljeni Gramscijev citat, ki se ga rado navaja ob tem spoznanju – “Stari svet umira, novega še ni, in v tem mraku se rojevajo pošasti” – zmoten.
Navezuje se na idejo o interregnumu, medvladju med dvema epohama, ki sloni na predstavi o sosledju hegemoničnih, koherentnih družbeno-političnih in idejnih sistemov. V nasprotju s splošno modrostjo pa mislim, da tu še vedno drži Fukuyamova poanta o “koncu zgodovine”: ne v smislu, da bo liberalno-demokratski red trajal večno (saj, kot rečeno, vidimo, da ni več organizacijski princip sveta), ampak v smislu, da ga ne bo nadomestila nobena druga hegemonija; da je zares poslednji stadij v heglovsko razumljeni Zgodovini z velikim Z.
“Konec zgodovine” pomeni prav konec te, še vedno dovolj udobne in na nek način pomirjujoče utvare, da smo v nevarnem meddobju, ki mu bo prej ali slej sledil nov red. Mislim, da mu ne bo.
V tem smislu smo šele zdaj, po zatonu liberalno-demokratske hegemonije, zares vstopili v konec Zgodovine: naših prizadevanj in prepričanj ne podpira več nobena gotovost. Samozavestna izjava novoizvoljenega kanadskega premierja Justina, “ker smo v letu 2015” (kot odgovor na vprašanje novinarke, zakaj mu je tako pomembno, da je njegova vlada spolno uravnovešena) deset let kasneje izpade smešno preuranjena in votla.
“Ker smo leta 2025” je izjava, ki lahko legitimira izjemno raznovrstne ukrepe, politike in prepričanja: od tega, da je nedotakljivost meja stvar preteklosti in da se morajo šibkejše države ukloniti močnejšim (to implicitno zagovarja večji del naše “mirovniške” intelektualne smetane), da so sadistična posilstva in poboji civilistov upravičena oblika odpora, da “obramba civilizacije” upravičuje etnična čiščenja in sistematično uničenje celotnih družb v skladu s svetopisemskim pojmom “herema”, pa do tega, da je diskriminatorno govoriti o “moških in ženskah”, saj s tem “izbrišemo” ljudi z nebinarnimi spolnimi identitetami.
Vse to, in še marsikaj, si je v prihajajočem letu 2025 zaslužilo enako domovinsko pravico. Kar pomeni, da nič od tega (hvalabogu) ne more za pričo svoje neizpodbitne pravilnosti klicati “duha časa”, na katerega se je še pred desetimi leti tako samozavestno skliceval liberalec Justin Trudeau.
In v preteklem letu se je izkazalo, da se v tem našem, vse bolj bizarno hibridnem svetu, ki je, kot je nekoč zapisal Edvard Kocbek, “ostal brez gospodarja”, liberalna demokracija še kar dobro drži; je še kar konkurenčna.
Ljudje, v prvi vrsti mladina, od Seula do Tbilisija in Beograda, so se še kar pripravljeni mobilizirati za obrambo njenih vrednot: in pri tem so lahko presenetljivo uspešni.
Še več: te vrednote in slogane uporabljajo celo nekdanji militantni islamisti, ki so strmoglavili tirane, da bi legitimirali svojo novo oblast. In edini resni poskusi desničarskega iliberalizma v Evropi so bodisi doživeli poraz (Poljska) bodisi so v krizi (Madžarska) bodisi so se povsem previli v klasično desnosredinsko opcijo (Italija).
Skratka, liberalna demokracija je po zatonu liberalnega globalnega reda še kar vitalna. In morda (kot nam kaže Sirija) so njena načela, vrednote in načini delovanja marsikje še bolj privlačni zdaj, ko se ne več širijo s pomočjo bomb svetovnega hegemona (ki tudi še zdaleč ni izgubil svojega primata, a o tem kdaj drugič).
Demokracija (v svoji moderni, liberalno-demokratski enačici) ima vse možnosti, da preživi in prosperira tudi v svetu, kjer je »liberalni red« izgubil svojo prvenstvo in samoumevno veljavo.
“Obstajajo obdobja, ko se vselej mobilna človeška stvarnost pospeši in doseže vrtoglave hitrosti. Naša doba je takšna doba spustov in padcev,” je zapisal španski filozof José Ortega y Gasset v predgovoru francoske izdaje svoje knjige Upor množic.
Da se znajdemo v tem svetu, je Ortega svetoval odpoved uveljavljenim interpretacijam, ki omejujejo naš pogled. Takšen “človek z jasno glavo,” je zapisal, “pogleda življenju v oči, sprejme dejstvo, da je vse v njem problematično, in se počuti izgubljenega. Toda ker živeti pomeni, da se počutimo izgubljene, je tisti, ki to sprejme, že na poti, da najde samega sebe.”
Srečno novo leto: da bi v njem našli same sebe.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje