Menu Item
"Koliko ljudi verjame, da si lahko Slovenija privošči nov val demonstracij, političnih blokad in skrajno povišane politične temperature, ki jo bo spet treba hladiti z vodnimi topovi," v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič. In dodaja: "V tej alternativi se na široko odpira niša za silo, ki bi znala izžarevati tako reformno ambicioznost kot umirjenost, tako odločnost kot povezovalnost, tako kritičnost do neoperativnosti in lahkomiselnosti levosredinskih vlad kot do piromanstva populistične desnice. A na požganem polju, ki ga je sabo pustilo sosledje "novih obrazov", je vprašanje, ali so volivci sploh še pripravljeni zaupati novemu projektu."
Laško je ime, tesno povezano z zgodovinsko trajektorijo SDS. Prav propad pakta, ki ga je Janša med prvim premierskim mandatom skušal skleniti z Boškom Šrotom, gospodarjem pivovarne Laško (in še marsičesa), je sprožil vrtoglavo politično dramo na predvečer velike ekonomske krize, v slovensko politiko katapultiral pojem “tajkuni”, SDS pa dokončno pahnil iz desnosredinske orbite v trajektorijo, ki je nezadržno vodila v desničarski populizem iliberalne sorte.
Odgovor SDS na krizo, ki je sledila, je bila formula “50 plus”: ali drugače, reforma ne bo mogoča brez premočne zmage SDS, in sicer same, brez zaveznikov. Sinn Féin, tako rekoč: mi sami.
Poskus se je končal s polomijo. SDS se je leta 2011 kljub globoki delegitimaciji “tranzicijske levice” odrezala znatno slabše kot na prejšnjih volitvah, desnosredinski volivci pa so na Janšev poziv, naj mu zaupajo absolutno večino, odgovorili tako, da so od mrtvih obudili Novo Slovenijo, SLS-u dali njen najboljši rezultat v zadnjih dvajsetih letih in v parlament poslali še Virantovo listo.
Poraženčeva grenkoba spričo rezultata se je nato odrazila v trenjih znotraj koalicije, ki so privedli do hitrega padca vlade. Seveda so bili krivi “zrežirani in plačani” protesti.
Po sedemnajstih letih smo spet v Laškem. Prav ta kraj je Janša izbral za napoved političnega programa, na las podobnega tistemu, ki je dobil košarico leta 2011. Tudi besednjak je podoben.
Ne manjka apokaliptičnih tonov: “Zgodovina nas uči, da bližje kot je nek režim svojemu koncu, bolj je nor”. Deset let po sloganu “pride čas, ko ni več časa”, smo spet tik pred preobratom. In prihodnost, ki jo ponuja večni vodja opozicije, je spet isti: sprememba ustave in “nekaterih temeljnih struktur”; ne le menjava vlade, torej, temveč sprememba režima. Druga republika na kvadrat.
Obstaja pa pomembna razlika. Če je SDS nekoč terjala popolno hegemonijo na desnici (formula “petdeset plus”) in v ta namen skušala uvesti večinski sistem, se je zdaj očitno sprijaznila z vodilno vlogo v koaliciji sorodno mislečih strank. Janša jo je krstil za “ustavno večino razuma”.
Kako točno si je zamislil njeno arhitekturo, glede na to, da, Nova Slovenija še vedno vztraja, da ne bo več šla v vlado, ki bi jo vodil Janša, slednji pa je Logarja posredno označil za trojanskega konja levice, ni čisto jasno. A to navsezadnje ni tako pomembno.
Izkušnje iz leta 2020 kažejo, da besed “nikoli z Janšo” ne gre jemati za suho zlato. Važno je, kdo ima relativno večino in, spričo razsula nasprotnega tabora, škarje in platno pri sestavi nove vlade.
Ko ministri enkrat prisežejo, je mogoče koalicijske partnerje tesno privezati nase z velikodušnimi kadrovskimi koncesijami in nagradami za lojalnost iz še vedno bogatega paradržavnega mošnjička. O tem navsezadnje priče tudi sedanja vlada. Medtem pa je treba postaviti ton, v katerem bo potekala bližajoča se volilna kampanja. In Janša je znova pokazal, da je pri tem izjemno spreten.
Toda njegova spretnost utegne biti pogubna za njegove potencialne partnerje. S tem, ko je napovedal, da želi z njihovimi glasovi temeljito poseči v ustavni red (in leta 2025, za razliko od leta 2011, vsakdo zelo dobro ve, kaj to v resnici pomeni), jih je postavil v nelagodni položaj.
V kampanji se bodo morali izreči, kaj menijo o teh predlogih. In ne glede na to, kako gibčno se bodo znali izogniti neprijetnim novinarskim vprašanjem, se bo diskusija neizogibno premaknila od tem, ki bi jim ustrezale (ekonomija, davčne reforme, kriza zdravstvenega sistema, energetika; programske teme, skratka, kjer je Golobova vlada razočarala še znaten del lastnih podpornikov in razjarila volivce, naklonjene opoziciji) k temam, ki ustrezajo levi sredini: na kratko, o Janši.
Glede na to, da je predsednik SDS sam napovedal, da se njegova stranka podaja na volitve zato, da bi spremenila ustavni red, bodo ustavni red, demokratična kultura, neodvisnost nadzornih institucij, nevarnost “konservativne revolucije” spet na dnevnem redu.
Še več: potencialni partnerji SDS-a se vprašanju, ali podpirajo predlagane spremembe ustave, ne bodo mogli izogniti z ovinkom, češ, da bodo v primeru zmage desnice zahtevali, naj SDS namesto Janše za mandatarja predlaga drugega kandidata. Vprašanje namreč ni več Janša ali ne Janša, temveč ali volivci želijo “ustavno večino razuma” ali bi si preprosto želeli – drugačne vlade.
Če bi bil cilj desnice kalibriran na bolj dosegljivo tarčo – sposobnejša vlada, krajše čakalne vrste v zdravstvu, odprava ali omilitev napovedanega davka na nepremičnine, morda še kaj nekoliko bolj ambicioznega, denimo decentralizacija z ustanovitvijo pokrajin ter zvečanje proračuna za obrambo –, bi v sedanjem geopolitičnem okolju in kontekstu splošnega nezadovoljstvom nad vladajočimi strankami, ki smo mu priča povsod v zahodnem svetu, lahko računala na lep uspeh.
A ko je vprašanje, ali bi v ta namen spreminjali ustavno ureditev in zopet tvegali sezono protestov, vstaj, permanentnega izrednega stanja, je po mojem odgovor večine Slovencev negativen. In sicer natanko iz razloga, zaradi katerega se Janši morda zdi, da za kaj takega nikoli ni bilo boljšega trenutka.
Prav zato, ker volivci povsod po zahodnem svetu, od ZDA do Francije in Nemčije izkazujejo vse večji apetit po radikalnih prevratih, se prihodnost male Slovenije v takšnem svetu kaže kot iz dneva v dan bolj težavna. Kdo bi bil v takšnem kontekstu pripravljen znova odpreti razkol v slovenski družbi, do katerega bi nedvomno prišlo ob vprašanju napovedanih ustavnih sprememb?
Koliko ljudi verjame, da si lahko Slovenija privošči nov val demonstracij, političnih blokad in skrajno povišane politične temperature, ki jo bo spet treba hladiti z vodnimi topovi?
V tej alternativi se na široko odpira niša za silo, ki bi znala izžarevati tako reformno ambicioznost kot umirjenost, tako odločnost kot povezovalnost, tako kritičnost do neoperativnosti in lahkomiselnosti levosredinskih vlad kot do piromanstva populistične desnice. A na požganem polju, ki ga je za sabo pustilo sosledje “novih obrazov”, je vprašanje, ali so volivci sploh še pripravljeni zaupati novemu projektu.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje